Potovanja

Na poti iz enega kampa v centralnem delu Korzike (Corte) do drugega kampa na jugovzhodnem delu (Santa Lucia di Porto Vecchio) smo se ustavili še v eni zelo zanimivi rečni dolini. Nahaja se na 9. odseku poti GR20, ki je ena od najbolj poznanih večdnevnih transverzal na Korziki.

Iz mesta Corte smo odšli naravnost proti jugu, mimo krajev Venaco (ki je znan po mehkem, nežnem in okusnem siru venaco – če imate možnost, se odpravite tja v času Fiera di U Casgiu, 28. ali 29. aprila – mi smo bili en dan prezgodaj) , Vivario do Tattone, kjer se od glavne ceste odcepi ozka vaška pot proti zaselku Canaglia. Ob poti srečamo “dvomostovje”, železniški most Pont Eiffel na reki Vecchio, postavljen po načrtih francoskega inženirja Gustava Eiffla v 90. letih 19. stoletja, zgodovinski spomenik od leta 1976. Pod 170 metrov dolgim in 84 metrov visokim mostom se nahaja cestni most, zgrajen leta 1827. Na lokalni cesti smo srečali krave, se prebili skozi vas in na koncu vasi parkirali na označenem parkirišču. Prostora je za kakšnih 5 avtomobilov. Ker je pot malo obiskana, ni bojazni da bo zasedeno. Pred nami sta bila le dva avta s pohodniki.

Slike: (Levo) dostop do vasi Canaglia, (Sredi) parkirišče na koncu vasi, kjer se začne pot, (desno) pot je lepo označena

Iz vasi Canaglia (720m) se najprej malo spustimo po makadamski cesti (ki je mimogrede primerna tudi za kolesarjenje). Prečkamo most v ostrem ovinku, gremo skozi leso (zapiraj za sabo) in po 15 minutah dospemo do reke Manganello (prevod je pendrek, ne vem pa če ima kakšno povezavo). Pot gre ves čas ob vodi. Ponekod se malenkost izgubi na skalah ob strugi, vendar ne več kot za nekaj 10m. Celotna pot je dobro markirana in pelje vse do koče Petra Piana na višini 1842m. Celotna pot do koče je celodnevna tura (cca. 7h). Mi smo si jo skrajšali le do prvega slapa Cascades du Meli, ki se nahaja ob mostu Pont de Tolla. Do slapa in mostu je uro in pol hoda. Ves čas iz struge vabijo prijetni tolmuni z osvežujočo vodo. Mi se nismo ustavljali vmes, ampak na naši ciljni točki, malo naprej od slapa, kjer se GR20 odcepi v sotesko potoka Grottacia.

Izlet je primeren za otroke, mestoma malo mukotrpen, saj gre pot ves čas po gozdu z malo manj razgledi. Na srečo je blizu voda, kjer je obilo priložnosti za raziskovanje slapov, tolmunov, skal in skrivnostne, razgibane rečne struge. Potok Manganello ima ob normalnem vodostaju ravno prav vode, da ni nevrno, tudi če se podamo v brzice, saj je povsod dokaj plitvo. Le kjer se struga zoži, je malenkost bolj divje.