Potovanja

Šesti dan zdoma je bil spet ovinkast. Prevozili smo 265km v slabih šestih urah, od tega je bilo 4h30 čiste vožnje. Ker smo za pot izbrali kar “s prstom po zemljevidu” – direktno od Lotzoraia na sredini vzhodnega dela Sardinije proti majhnemu kraju Vignola Mare pri malo večjemu Aglientu. Pot Tortoli – Villagrande Strisaili je precej ovinkasta, potem sledi skoraj avtocesta skozi nacionalni park Gennargentu, kjer so ob cesti znaki za poledico in snežinke. Skozi Nuoro je bilo nekaj obvozov in smo imeli nenačrtovan ogled mesta, ki pa je le eno od večjih mest na Sardiniji. Kot zanimivost lahko omenim, da smo na izhodu iz mesta videli (edine) pripadnike etnične manjšine, ki so tudi sicer v večjem številu okrog našega doma (beri: cigane).

Dolgo se nismo ustavljali, ampak smo odbezljali naprej, spet na ovinkaste ceste. Cesta SS389 je tako ovinkasta, da sem skoraj “znucal” volan.  Enega ovinka še ni konec, pa je že naslednji. Počasi je vsem postalo slabo, nekateri pa so v avtu pozaspali. Ima pa ta cesta še eno zanimivost in sicer, pol asfalta je sivega, pol pa zelenega. Pokrajina je sicer zelo zanimiva, malo kraška, malo plutovinasta. Sledil je kraj Bitti z zanimivimi strehami na hišah, kjer smo tudi srečali policijsko patruljo, Budduso, kjer nas je razveselila ravna cesta, vendar le za kratek čas in potem spet neskončni ovinki po prelepi pokrajini, z neskončnimi gozdovi plutovcev. Nekje na sredi planjav se je prikazal odcep v desno za Tombe di Giganti di Loelle. Neolitski ostanki so prosto dostopni in na ostanke stolpa se da tudi splezati. V senci, ob kamniti mizi smo srečali dva gasilca in eno gasilko, ki je ravno skuhala špagete za kosilo. Malo naprej po cesti je še manjša pristajalna steza, verjetno tudi za gasilce, saj je v bližini tudi večje akumulacijsko jezero. Tik pred prihodom v Budduso je na desni strani velik kamnolom granita, ki se ga splača ogledati.

Sledil je še Monti, Telti in nekaj boljše ceste do Calangianus, kjer je bil (na srečo) spet obvoz. Na srečo zato, ker je obvoz peljal skozi neke vrste “BTC”, kjer smo obnovili zaloge za v hladilnik. Ta predel je počasi postajal spet bolj primorski, zadišalo je po borovcih in makiji, zrak pa se je spet ogrel za skoraj 10°C glede na prejšnje kilometre po višjih planotah. V Aglientu je tudi zanimiva železniška postaja s starimi vagoni in ozkotirno “čuhapuho”. Proti Aglientu smo malo presekali z eno bližnjico in po 6h križarjenja prispeli v velikanski kamp.

V kampu Baia blu La Tortuga so najprej zahtevali po 2 EUR na osebo na dan za “nevemkakšnožeanimacijoinrumenezapestnice”. Hiško sem rezerviral preko homair-ja (ki ima ločeno “recepcijo”, kjer smo dobili ključe), vendar skoraj ne bi bilo potrebno, saj je bil kamp na pol prazen in večina hišk nezasedenih. Naša, za 5 oseb ni imela klime, vendar se je kasneje izkazalo, da sploh ni tako hudo, saj v kampu stalno piha. Ko nas je prijazen mladenič popeljal do naše rezidence, smo se zmenili, da bomo pridni in nič razbili, pa ob odhodu vse lepo pospravili za sabo. Tako ni zahteval sicer obvezne kavcije. Lepa, prijazna beseda in nasmeh močno pomagata pri teh stvareh.

Plaža je mivkasta, morje hitro globoko. Kamp je na področju, kjer stalno piha, zato so bili v vodi surfači in zmajčkarji. Gužve pa ni bilo, ne v kampu, ne na plaži. Redni obiskovalci so bili le somalci, indijci in ostali temnopolti prodajalci krame. Kupili nismo nič, smo pa z vsakim pokramljali in ga vprašai “how is bussiness today?” in “where are you from?”. Kjlub temu, da ni nič prodal, je odšel dobre volje, saj se ga nismo samo na hitro odkrižali.

Na koncu pa še nekaj GPS napotkov.

Transfer preko hribov in dolin: GPX, KML, Google maps

Pa še nekaj opornih točk, da bo pot lažje minila (KMZ, GPX, google maps):