Potovanja

Albanija zaenkrat ostaja na našem zemljevidu le kot tranzitna dežela. Iz Črne gore smo potovali preko Albanije do Ohrida. Pot je minila brez težav, le na meji smo čakali kar nekaj časa. V Albanijo se bomo vsekakor še vrnili za več dni, saj je pokrajina zanimiva in ljudje so nadvse prijazni.

Čakanje na meji popestrijo vozniki, ki vneto prehitevajo kolono, nasproti pa pripelje kamion ali avtobus. Potem je pa pestro. Mejo smo prečkali pri Sukobinu (Ulcinj – Vladimir – Sukobin – Skadar).

Takoj čez mejo so na cesti pripadniki etnične manjšine in seveda krave. Mejne formalnosti socer potekajo brez težav, le počasi.

Na poti proti Skadar – Tirana srečamo marsikakšno vozilo na cesti. Vozni park je sicer v Albaniji “vse” – od cize do najhujšega mercedeza ali celo limuzine. Ceste so široke in solidne. Nobena glavna cesta nima asfalta, ki bi bil starejši od 20 let.

Središče Tirane je ponekod tlakovano s tlakovci. Tudi bulevar Dëshmorët e Kombit (nekdanji bul. Mussolini), ki je del Skenderbegovega trga je tak.

Na obrobju tirane, proti Elbasanu na veliko gradijo in obnavljajo ceste. Tirana – Elbasan je eno samo gradbišče. Del poti pa je že mogoče narediti po novi avtocesti.

Pokrajina od Skadra proti jugu je izrazito gola in ni poraščena z drevesi. Ponekod so polja, sicer pa je precej golo in pusto. Pot ob reki Shkumbin, ko zapustimo Elbasan proti Ohridu, je že bolj zelena in obdana z gričevnatim svetom.

Ko prihajamo proti Ohridu sta dve možnosti za prečkanje meje. Odločiti se je potrebno v vasi Prrenjas, pravzaprav nad to vasjo. Cesta najprej vijuga v hribe, od koder je lep razgled na to rudarsko mesto. Na prelazu pa imamo možnopst, da prečkamo mejo na severni ali na južni strani jezera.

Cesta se kar vzpne, prilezemo preko 1400m. Na albanski strani je tudi velik kamnolom. Na meji pa ni bilo gneče.