Verdon
Obisk soteske Verdon je nekaj posebnega. Že sam pričetek ozke, vijugaste poti je prav posebno doživetje. Nekateri ovinki so tako ostri, da avtodom ne spelje v enem zavoju, ampak je potrebno “popravljati”, da se odvije. Temu primerno je na “kačjih ridah” tudi veliko motoristov. Vsekakor v Verdonu ne boste sami, saj je zelo obiskana turistična točka, prvzaprav krivulja.
Pot lahko pričnemo na enem ali drugem koncu, saj pelje okrog kanjona krožna cesta. Mi smo pričeli v Moustiers-Sainte-Marie in se mimo jezera Lac de Sainte Croix in se podali na zahodno stran, od koder smo se povzpeli po serpentinah do razgledne točke Belvedere Trescaire. Ta del poti je tudi najbolj slikovit (severni krak). Južni krak ni tako razgleden in ga lahko mirne duše izpustimo.
Imeli smo srečo, saj so nas tam pričakali (poleg nekaj malega turistov) tudi orli. Ti so mirno jadrali na vzgorniku, ki je nastajal ob s soncem obsijanih skalah.
Nekje daleč spodaj se je slišal šum reke.
Razgledi so bili prekrasni in odločitev za dopoldanski obisk se je izkazala za pravo tudi glede svetlobnih pogojev za fotografiranje.
Za fotografiranje orlov je potrebno imeti dober teleobjektiv (ki ga žal nismo imeli).
Pot smo nadaljevali po edini možni cesti do parkirišča, od koder smo pričeli krajši peš izlet v dno kanjona do reke. Pri parkiranju se je potrebno malo znajti. Imeli smo nekaj sreče in našli en manjše parkirno mesto ob cesti, od koder je bilo le nekaj 100m do pričetka steze.
Za pohod smo si izbrali enega najlažjih dostopov in sicer stezo Sentier Martel. Začetek poti je sicer v zaselku Maline, vendar je bilo tam parkirišče v celoti zasedeno.
GPS sled pohoda:
Polovica poti se zaključi pri reki in mostu, kjer jo lahko prečkamo. Na drugi strqani se lahko vzpnemo nazaj in vajo ponovimo ob povratku. Za klene slovenske planince to ni velik zalogaj, če pa je na polovici dovolj, pa bo tudi to kar lep “sprehod”, ki bo vzel 45 minut navzdol in kako uro in 15 minut nazaj.
Sredi spusta je tudi razgledna ploščad, sama pot pa poteka večinoma po pogozdenem pobočju in vijuga okrog starih dreves. Na poti ni pitne vode, tako da je dobro imeti dovolj s sabo.
Fotografije na karti so na voljo na tej povezavi.
Cel kanjon sicer lahko prehodimo tudi po dolgem. Pot je urejena in mestoma zahtevna. Za to je potrebno vzeti cel dan. Še najbolje je, če imamo urejen prevoz nazaj do avta, sicer pa tudi vozijo taksiji.
Most preko reke je zanimivo paličje
V vodi se lahko prijetno ohladimo (je ledeno mrzla). Je pa povsod polno opozoril, da voda lahko hitro in nepričakovano naraste v primeru izpusta iz elektrarne oz. akumulacijskega jezera. Malo neprijeten občutek…
Pot smo zaključili že skoraj v mraku. Za izlet si je priporočljivo vzeti skoraj cel dan
Na koncu smo šli pa še mimo enega velikega francoskega zapora na vzpetini nad mestom Grasse.
Več info: http://www.castellane-verdontourisme.com/