Lukomir

Ko smo osvojili vrh Krvavac, smo  nadaljevali pot proti Lukomirju. Že pot do vasi je nekaj posebnega, saj pelje po terenu, ki spominja na površino kakega drugega planeta, posejano s skalami in suho, svetlo rjavo travo.

Lukomir_20150804_91 Lukomir_20150804_99 Lukomir_20150804_08 Lukomir_20150804_09 Lukomir_20150804_13

Lukomir_20150804_95

Tu in tam se pase velika čreda ovac, ki jo čuva star pastir ali pastirica. Veter nosi omamen vonj gorskih zeli, nad prostranimi pobočji pa kavke lovijo zadnji popoldanski vzgornik. Po slabih 7km od vodnega korita se pridrsamo do Lukomira, kjer je na začetku vasi z leve manjši pokočen travnik, kjer parkiramo. V vasi je živahno v enem in edinem »kafiču«, ki ga je tja prinesel turizem. V ta kraj na koncu sveta trumoma vozijo turiste iz Sarajeva, Konjica in posledice tega je že čutiti. Kljub temu sicer večina življenja teče dalje in se vrti predvsem okrog ovčereje in pridelave krompirja in ostalega, kar je nujno potrebno za preživetje. Srečali smo najstarejšo prebivalko te stare vasi, ki najraje štrika. Vesela je bila fotografij od lanskega obiska. Malo smo poklepetali in se odpravili še na vzpetino nad vasjo, kjer je lep razgled na kanjon Koritnice. Ta 600m globok in ponekod le 10m širok kanjon je še eden od biserov te divje narave in je z vrha prav mogočen. Počasi smo zaključili tudi ta ogled in se odpravili mimo Bjelašnice proti Umoljanom, ki bi bili danes bolje imenovani Umorjani, saj smo bili od pohoda res »umorni«/utrujeni.

Lukomir_20150804_21

Lukomir_20150804_17

Lukomir_20150804_52

Lukomir_20150804_57

Lukomir_20150804_62

Lukomir_20150804_64

Lukomir_20150804_76

Napiši komentar

(*) - obvezen vnos