Potovanja

»Najbolj skrivnostno, najteže pristopno in najbolj divje gorstvo na Balkanskem polotoku in za Alpami, tudi v Evropi. Južnoevropske Alpe!«
Ami Boué (1794–1881), francoski geolog in potopisec

Vlado Vujisić je za Planinski vestnik 4-2007 zapisal

Prokletije so znane tudi kot “južnobalkanske Alpe”. Od Alp se ločijo le po barvi, saj je kamen bolj siv in temnejši. Po lepoti pa prav nič. Druga poglavitna razlika je obljudenost. Prokletije so zelo odmaknjeno hribovje, kjer srečamo ljudi le za vzorec. Morda v najbolj udarnih poletnih terminih naletimo na pohodnika ali kakšno manjšo skupino Slovakov ali Čehov, ki so tu kar pogosto. Mi smo naleteli tudi na prijaznbe beograjske jamarje, ki so preživeli tri tedne v jamah znotraj Prokletij. 

Prokletije so najmogočnejši gorski masiv na Balkanskem polotoku. Čeprav jih geografsko prištevamo k Dinarskemu gorstvu, jih njihov videz, pa tudi višine njihovih vrhov, nekako ločijo od preostalih Dinaridov. Z visokimi, drzno oblikovanimi vrhovi in ozkimi, globokimi dolinami bolj spominjajo na Alpe. V njih je bila nekoč tudi najizrazitejša glaciacija na Balkanu, ki je pustila močne sledi v obliki številnih od ledenikov izdolbenih dolin in krnic, v katerih je ostalo kakih deset manjših ledeniških jezer. Srbski geograf Jovan Cvijić je zapisal, da »na nobenem območju Balkanskega polotoka ledeniki niso pustili tako globokih sledi ledeniške erozije kot prav v Prokletijah«. Zato jih je Ami Boué upravičeno imenoval »Južnoevropske Alpe«.

Podrobnosti in tehnične podatke si lahko preberete na wikipediji – Prokletije.

Bazni tabor

Naš “bazni tabor” je bil v dolini Grbaje, kamor se pride po ozki asfaltirani cesti iz Gusinj. Mi smo prispeli iz Kolašina, preko prelaza, kjer smo leto nazaj bivali v eko katunu Štavna, preko Plava v Gusinje. V Plavu smo se podprli s 30 čevapi, šest velikimi lepinjami in nekaj piksnami gaziranih pijač, za kar smo odšteli le 6 EUR. V starejšem planinskem vodniku sem prebral, da je potrebno javljanje na policijski postaji v Gusinju za vse, ki se peš odpravljajo na mejo z Albanijo. Domačini so nam sicer prijazno pokazali, kje je policijska postaja, vendar so nas obenem malo čudno gledali, kakšne hecne ideje da imamo. Seveda je šlo potem kot po maslu brez vseh teh formalnosti.

V dolino Grbaje smo prispeli ob 17:45, vendar zaradi treh avtobusov srbskih gostov niso uspeli pospraviti hiške in zamenjati rjuh od gostov pred nami. Čas pred temo smo izkoristili še za kratek sprehod do konca doline in spoznavanje z lokalno folkloro piknikov v naravi. Vmes smo še srečali g. Jožeta Rovana, s katerim smo prijetno poklepetali in naredili plane za naslednji dan, ko smo imeli skupni cilj, napad na dolino Ropojana.

Prebivali smo v Eko katunu Grbaja

Iz doline Grbaje smo se odpravili na več izletov v okolico:

V Dolino smo iz Kotorja prišli takole: