Zanimiva družinska potovanja
Prispevek v kategoriji ‘BiH‘.
Potepanje po BiH v letu 2015 smo začeli v Neumu in zaključili v Bihaču. Tule je nekaj osnovnih informacij o letošnji poti.
S Korčule smo se odpravili preko od požarov uničenega Pelješca do Neuma. Prehod iz Hrvaške v Bih je bil hiter, zataknilo se je pa potem, ker smo morali čakati v dolgi koloni, ki je segala skoraj čez celo obalo BiH. Kljub temu, da nam ni bilo potrebno ponovno prečkati meje, smo morali čakati, da smo prišli do centra Neuma, kjer smo zavili proč od gneče ob morju.
Potovanje po BiH v letu 2015 smo zaključili na Vlašiču v turističnem naselju Babanovac ppri vasi Šišava. Gre za počitniški kompleks s sedežnicami za zimske radosti in tudi poletne aktivnosti. Pred kratkim so odprli majhen adrenalinski park, v katerem je manjša proga za starejše in ena za najmlajše. Imajo tudi dve zajli – “leteče lisice” (flying fox), za kar računajo ločeno. Področje je znano po mladem ovčjem siru, daleč naokoli poznan kot vlašički sir. V naselju je tudi stara, napol podrta skaklnica, na katero se da priti po stopnicah v notranjosti podpornega stolpa.
Pri obisku Konjica, tamkajšnjega Titovega bunkerja in ostalih znamenitosti je lepo zaključiti na Boračkem jezeru. Izjemno slikovito jezero se prikaže takoj, ko pridemo na vrh prelaza, kamor nas pripeljejo serpentine iz Konjica. Jezero je lepo urejeno in čisto. Okrog jezera so plaže, pomoli, manjši kamp z lesenimi kolibami, v katerih se da prespati in predvsem prelepo naravo.
Titov atomski bunker pri Konjicu se skriva pod plainino Zlatar, kjer se pogorje Bjelašnice strmo spusti proti Neretvi. Bunker je bil več kot 5 let skrbno čuvana vojaška skrivnost, ki je z razpadom SFRJ prišla najprej pod upravljanje vojske BiH, v letu 2015 pa ga je prevzela tovarna municije Konjic, ki je podelila koncesijo za turistične oglede TA Visit Konjic, kjer tudi uredimo vse potrebno za obisk.
Svoj obisk je dobro najaviti, čeprav je bunker možno obiskati tudi brez vnaprejšnje prijave. Vse informacije se da dobiti preko elektronske pošte: info@visitkonjic.com. Obiski bunkerja so ob ponedeljkih, sredah in petkih ob 10:00,12:00 in 14:00h. Ob sobotah je možen ogled ob 12:0h. Obisk traja slabi dve uri, cena pa je 15,00KM (8,00EUR) po osebi. Ya obisk se oglasimo v turisti;ni agenciji, ki se nahaja nasproti starega mostu čez Neretvo v Konjicu (43.651004, 17.963498). Opozorilo: na cesti nasproti TA Visit Konjic je avtobusno postajališče, v nadaljevanju pa parkirni boksi (naprej je potem kratek tunel). Ne parkirati na avtobusnem postajališču, saj vas bo to drago stalo (200KM). V bližini je namreč policijska postaja in tam redno kontrolirajo. Če v boksih pred tunelom ni prosto, je 100m nazaj v centru veliko parkirišče (0,5KM na uro).
Ko smo v agenciji vse uredili in plačali, je nas (in še nekaj drugih) vodička v koloni odpeljala proti vhodu v kompleks, kjer je tudi bunker. Na istem dvorišču je namreč tudi tovarna municije in veljajo pravila omejenega gibanja. Do vhoda v bunker se pride tako le mimo varovanega vhoda v spremstvu vodiča (s poimenskim seznamom obiskovalcev).
Jutro, 4.8.2015 se je začelo malo bolj zgodaj, ko smo pozajtrkovali uštipce in kajgano z domačim čajem. Obilni zajtrk je bil potreben za obetajoče napore pri vzponu na Krvavac, ki je bil današnji glavni cilj. Odpeljali smo se proti Šabičem, kjer je odcep proti vasi Brda. Tam je konec asfalta in začne se 14km makadama proti Lukomiru. Mi smo nekje na polovici parkirali pri vodnem koritu, koder se malo naprej priključi slabši kolovoz, ki pripelje direktno iz vasi Umoljani preko prelaza Crveni klanac. Pot je pogojno prevozna s kakšnim 4×4. Tudi za kolo predstavlja ta kolovoz najkrajšo pot od Umoljanov proti Lukomiru.
Ko smo osvojili vrh Krvavac, smo nadaljevali pot proti Lukomirju. Že pot do vasi je nekaj posebnega, saj pelje po terenu, ki spominja na površino kakega drugega planeta, posejano s skalami in suho, svetlo rjavo travo.
Še ena olimpijska postaja dne 3.8.2015 je bila spodnja postaja trosedežnice, ki pelje nekako do polovice vrha Bjelašnice. Za povratno karto zaračunajo 5km po osebi, sedežnica pa vozi cca. 12 do 15 minut. Od gornje postaje do vrha z najstarejšo vremensko opazovalnico na Balkanu smo potrebovali dobro uro. Malo se je že poznala višina, saj je vrh na 2064m, malo pa tudi sonce, ki je neusmiljeno žgalo na nas, da smo prišli dokaj upehani na sam vrh.
Ponedeljek, tretji avgust 2015 se je začel z dežjem. V planu je bilo, da osvojimo enega od 2000-akov v okolici Bjelašnice. Ker se je jutro začelo dokaj klavrno, saj je skoraj celo noč in še del dopoldneva deževalo, smo malo dlje poležali in zamenjali plane med torkom in ponedeljkom. Gremo torej proti Igmanu in še “malo okoli”. Najprej se ustavimo ob vznožju smučišča v Babinem dolu, kjer je manjša trgovinica Konzum. Ugotovil smo, da je ob ponedeljkih zaprta. Vodo smo tako »tankali« kar v enem od izvirov ob poti, ki mu tu pravijo »hair česma«.
Umoljani so majhna vasica stisnjena v breg na južni strani Bjelašnice. Za nekaj dni smo se nastanili v počitniškem domu “Pansion Umoljani”, od koder je odlično izhodišče za raziskovanje prav popsebne okolice. Več podatkov o nastanitvi je na tej povezavi. Prijazno in neumorno gospodinjo Aldijano ali gospoodarja Nedžada dobite na telefon 0387 61 22 81 42 ali po elektronski pošti na naslovu umoljani@gmail.com .
Ob omembi Sutjeske vsak, ki je hodil v šolo v bivči SFRJ najprej popmisli na bitko na Sutjeski. Kako smo se “dudlali” vse velike bitke, ki so se bíle na tleh nekdanje države. Znati smo morali vse datume in ne vem kaj še vse. Vse to je sedaj ššlo nekam v ozadje spominov. Vsekakor pa je zanimivo obiskati te kraje in če ne drugega občudovati lepo pokrajino, v kateri so postavljeni spomeniki vseh teh velikih bitk. Ena takih se je dogajala na planjavi pri kraju Tjentište, skozi katerega teče reka Sutjeska. Mi smo se prebili do te idilične dolinice skozi kanjon, ki ga je urezala reka v svoji milijon in več letni zgodoovini in se v svojem nemirnem toku požvižga na vse vojne vihre, ki so vihrale v teh krajih.
Poleg velikega spomenika v tej Dolini herojev je zanimivo tudi kopališče, ki je umetno narejeno na okljuku Sutjeske. V pobetoniran in obzidan travnik ves čas točijo svežo vodo iz reke in tako je nastal ogromen bazen, v katerem se sicer mrzla voda Sutjeske tudi ogreje.
Iz jame tako piha, da ima kar pravo ime. Do jame, ki se nahaja pri vasi Zavala, malo naprej od kraja Ravno pridemo iz smeri Trebinja ali iz smeri Neuma. Vsekakor je pot iz Neuma lepša, saj pelje po obronkih Popove doline po trasi stare železnice, bolj znane pod imenom Ćiro. Cesta je ozka, široka le za en avto, vendar nadvse zanimiva. Mi smo prišli prav iz Neuma, kjer je vedno gneča in pobeg v te samotne kraje je pravi balzam za popotnika, ki želi proč od poletnega vrveža na obali. Koordinate in GPS sled si lahko prenesete s povezave na koncu tega prispevka. Ogled jame je seveda potrebno plačati, vendar vstopnina ni velika. Že takoj na vhodu jame začutimo hladen veter, ki piha naravnost iz vhoda v jamo.
Jezero se nahaja s konca Popovega polja, ki leži zahodno od Trebinja. Dolina je rodovitno področje, kjer gojijo sadje in zelenjavo. Mimo jezera se peljemo, če gremo iz Neuma proti Trebinju. Obstaja več poti, a najlepša je trasa stare železnice, ki je nekoč peljala vse do Dubrovnika. Vlak poznamo pod imenom Ćiro. Del te proge še obratuje v Mokri gori, kjer je tudi eden najbolj zanimivih odsekov s tuneli in ostrimi zavoji.
Reka, ki teče preko Popovega polja se imenuje Trebišnjica. V gornjem toku bi ji težko rekli reka, saj gre za betoniran vodni kanal, ki ga napaja akumulacijsko jezero Vrutak in se vije po dolini z imenom Popovo polje.
Tole je karta poti med Neumom in Trebinjem s postankom v jami Veternjača. Pot ob Trebišnjici poteka večino časa po trasi stare železnice:
Če potujemo iz Dalmacije proti Črni gori, npr. proti Boki kotorski je ena od zanimivih opcij pot od Dubrovnika skozi BiH proti Risanu. S tem se izognemo nepopisni gneči na mejnem prehodu Karasovići, kjer sicer lahko prečkamo mejo med Dubrovnikom in Hercegnovim.
Približno 4km od glavnega vhoda v Dubrovnik se odcepi cesta levo za Brgat Gornji in mejni prehod v BiH. Pot pelje v Trebinje in naprej proti mejnemu prehodu Klobuk med BiH in Črno goro.
Akumulacijsko jeezro Trebišnjice je zalilo marsikatero vas, cerkev. Rešili so en kamnit most, ki je sedaj v Trebinju. Ob poti Trebinje-Klobuk:
Visoko leži ob avtocesti, ko gremo iz Sarajeva proti Zenici, na pol poti v Kakanj.
Visoške piramide, tudi bosanske piramide, so ideja pisca in amaterskega arheologa Semirja Osmanagića, ki trdi, da se v bližini mesta Visoko v osrednji Bosni nahaja več piramid, zgrajenih v davnini. Po njegovih trditvah je 213 metrov visok hrib Visočica, zaradi njegove razmeroma pravilne geometrije, pravzaprav starodavna »piramida Sonca«, ki so jo verjetno zgradili starodavni Iliri pred približno 12.000 leti. Trditve so vzbudile precejšnjo pozornost mednarodne javnosti po široko zastavljeni medijski kampanji za promocijo najdbe leta 2005; Osmanagić je s podporniki ustanovil fundacijo Arheološki park: Bosanska piramida sonca, ki nadaljuje z izkopavanji ter promovira razlago, da gre za daleč največjo in nastarejšo piramido človeške izdelave na svetu (za primerjavo, Keopsova piramida pri Gizi je visoka 147 m, datirajo jo v leto 2550 pr.n.št.), ki bo zahtevala popolno revizijo trenutno uveljavljene razlage evropske zgodovine. Kasneje so s pomočjo zračnih posnetkov identificirali še dva podobna hriba v bližini in ju poimenovali »Piramida Meseca« in »Piramida (bosanskega) zmaja«, omenjajo pa še več drugih. Njihov obstoj povezujejo z mističnimi energijami.
Konsenz arheološke stroke je, da gre za popolnoma naravne tvorbe in da ni dokazov o človeški gradnji. Sodeč po geološki analizi je hrib, podobno kot okolica, sestavljen iz plasti klastičnih kamnin brez »anomalij«, o katerih govori Osmanagić. Enako velja za strukture, ki so jih podporniki ideje proglasili za tlakovce pri vhodu in predore pod »piramido«. Obstoj takšnega dela človeških rok ni smiseln niti arheološko – celoten Balkan je pred 12.000 leti doživljal obdobje zadnjega ledenodobnega maksimuma z izjemno suhim in hladnim podnebjem, poseljevale pa so ga paleolitske skupnosti lovcev in nabiralcev, od katerih so v okolici ostali številni materialni ostanki. Poleg tega sta številnih kritik deležna tudi Osmanagićev senzacionalistični pristop in v nekaterih primerih zavajanje, s katerim daje javnosti vtis večje kredibilnosti kot jo njegove raziskave imajo. Kritiki izpostavljajo, da fundacija svojimi posegi ogroža srednjeveška najdišča na hribu in okolici. Javno se je oglasilo tudi več znanih arheologov, ki jih je fundacija lažno navedla kot sodelavce ali podpornike projekta.
[vir: wikipedia]
Za ogled tega čudesa narave ali človeka (kakor komu paše) se je potrebno najprej povzpeti po strmi poti proti vrhu prve “piramide”. V vročem sončne poletnem dnevu je to zelo zahtevno opravilo, saj se temperatura lahko povzpne tudi do 40 stopinj in več. Vsekakor je potrebno imeti dovolj pijače s seboj. Prednost je le ta, da je od polovice naprej senca.
“Izkopavanja” prostovoljnih “arheologov” razkrivajo dokaj lepo poravnane kamnite plošče pod rušo.
Skozi Trebinje smo se podali na poti iz Dalmacije, natančneje iz Korčule proti Črni gori. Zaradi slabih izkušenj s sobotnim čakanjem na meji med Hrvaško in Črno goro smo se odločili za kratek ovinek preko BiH, ki se je izkazal za več kot odličen. Malo naprej od Dubrovnika pot zavije proti severu v hribe na mejo z BiH. Mejni prehod Brgat je skoraj prazen in v nekaj minutah smo bili skozi. Pot se ves čas vzpenja in kmalu se pojavijo ostanki ozkotirne trase železnice. Po progi Trebinje – Dubrovnik je svoje čase vozil znameniti Ćiro. Ostanke te znamenite proge si lahko ogledamo v Mokri gori na Šarganski osmici.
Nadaljuj z branjem ‘BiH 2015’ 