Prispevek v kategoriji ‘Črna gora‘.

Ulcinj

V Ulcinju smo prespali eno noč na našem potovanju proti Makedoniji. Nismo bili prav v Ulcinju, ampak nekaj kilometrov ven proti jugu, v kraju Donji Štoj. Prenočili smo v apartmaju Dalila. Lastnik Harun in njegova žena Meca sta nas prijazno sprejela in kljub glavni sezoni smo prespali le eno noč za prgišče evrotov. Prispeli smo po skoraj celodnevnem potovanju od Korčule, skozi BiH, mimo Boke kotorske do samega juga Črne gore. Kljub poznemu popoldnevu smo imeli ravno še dovolj časa za obisk mivkaste plaže. Za spuščanje zmaja je vrhunska, za kopanje pa ne, za poležavanje pa še manj. Ampak itak to ni naš način preživljanja dopusta. Kraj poleg obilice apartmajev in vrhunskega voznega parka gostov v njih premore tudi dolge mivkaste plaže, lunapark in obilico komarjev.

IMG_6882.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Ulcinj’

Budva

Budva je trenutno na našem zemljevidu potovanj le kot tranzitna točka. Verjetno bo zaradi gneče na plažah in neprimerne ponudbe za našo malo bolj pustolovsko žilico ostalo še nekaj časa tako.

IMG_6819.jpg

Kanjon Tare, camping Grab

Pot domov iz Črne gore, sploh če se prične na južni strani, na Albanski meji, npr. pod Prokletijami zna biti predolga, da bi jo odpeljali v enem kosu. Bolj “priročen” je severni del, bližje BiH. Za prenočišče ali pa daljši dopust ob reki Tari je zelo primeren kamp Grab. Ta leži v samem osrčju kanjona reke Tare in predstavlja enega od osrednjih izhodišč za rafting na najbolj privlačnem delu kanjona.

IMG_1969.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Kanjon Tare, camping Grab’

Vusanje

Ko pridemo ali ko zapustimo dolino Ropojano, nas pot pelje preko te vasi. Populacija je v glavnem albanska. Ljudje so se veliko selili v Ameriko iz teh krajev. Sedaj se vrača nekaj sredstev, občasno pa tudi kakšen domačin. Mi smo srečali domačina, ki se je rodil v tej vasi, pa je pripeljal svojo ženo in dva otroka iz New yorka, da bi videli od kod so doma oče, babica, dedek, strici in tete. Domačini dajo veliko na tradicijo, ampak jim tako in tako ne ostane drugega, saj kakšne hude industrije in napredka ni slutiti.

IMG_1599.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Vusanje’

Biogradska gora

Nacionalni park Biogradska gora se nahaja na področju občin Kolašin, Mojkovac, Berane in Andrijevica, torej nekako v tretjini zgoraj desno, če gledamo zemljevid Črne gore pod Bjelasico med Limom in Taro. Center dogajanja je Biogradsko jezero, kamor se pride z avtom po nekaj ovinkih z glavne ceste Kolašin Mojkovac.

Jezero je nekaj takega kot pri nas npr. Bohinj, le da je malo manjše. Je prijeten prostor za krajši oddih v poletni vročini ali pa za razmigati otrdele okončine med daljšimi vožnjami po Balkanu.

Nas je pot vodila iz doline Grbaje v Plav, Andrijevico in Mojkovac.

IMG_1796.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Biogradska gora’

Plav

Plav leži ob istoimenskem jezeru. Kraj je prvo večje naselje v bližini Prokletij. S svojo razgibano arhitekturo je tipično Črnogorsko mesto z mešano populacijo vseh veroizpovedi in različnih narodnosti. Ljudje so prijazni in radi pomagajo turistom ali tujcem. Blizu bencinske črpalke, ob cesti proti centru je z leve stani odlična čevabdžinica. Za porcijo okusnih čevapov, sveže pečenih, z lepinjo in svežim kajmakom boste dali le nekaj drobiža. Ampak okus je pa nepozaben, za vseh 10 mastnih prstov obliznit.

IMG_1129.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Plav’

Ropojana

Ker je bilo škripanja pogradov počasi dovolj, smo ob 7:30 vstali. Po obilnem zajtrku smo se odpravili po Grbaji navzdol do Gusinja. Dolina Ropojana je neposeljena dolina, jugovzhodno od doline Grbaje. Dostopna je preko Gusinj, v smeri vasice Vusanje. Tam se cesta počasi konča. Vožnje je za cca. 15km in v dobre pol ure že parkiramo pred staro kravlo obmejne policije. Slabša cesta se sicer nadaljuje navzgor po dolini, vendar je dobro imeti kakšnega terenca. Sicer pa smo prišli na pohod, ne na avtomobilistični izlet.

Že takoj na začetku se odpre prelep pogled na dolino

Alipašini izviri

Alipašini izviri so skupek skoraj 100 studencev, ki izvirajo izpod navpične prelomnice na začetku doline Ropojane. Slaba 2km iz Gusinj sledimo oznakam in pridemo do kraja, kjer vse brbota in žubori.

Poleg je manjši lokal. Kot zanimivost lahko povem, da je bilo v teh krajih še pred kratkim krvno maščevanje.

Voda, ki izvira izpod skal je pitna in prijetna osvežitev v vročih poletnih dneh, ne samo za žejo, ampak tudi za pregreta stopala od dolgega pohoda.

IMG_1681.jpg

 

Nadaljuj z branjem ‘Alipašini izviri’

Oko skakavca

Severna vznožja Prokletij so bogata z vodnimi izviri. En najlepših izvirov na tem področju je Oko Skakavca ali Savino oko ali Oko Skakavice. Izvir se skriva na začetku doline Ropojane. Dostop je lahek in enostaven od vasi Vusanje, do koder vodi ozka, ovinkasta in asfaltirana cesta. Parking je možen na platoju pred bivšo karavlo. Od začetka makadama, ki vodi po dolini Ropojane se po dobrem kilometru odcepi pot navzdol do izvira. Kmalu zagledamo pravljično podobo izvira, kjer se nam kar naenkrat razpre gozd, na sredi pa v skrivnostni svetlobi zasije zelen kraški izvir.

IMG_1515.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Oko skakavca’

Grlo (Grlja)

Ko smo se vračali s pohoda po Ropojani, smo se ustavili še pri tem zanimivem slapu. Voda iz doline Ropojane, ki v glavnem izvira pri Skakavcu se tik nad vasjo Vusanje zareže v ozko sotesko Grlja. Pred tem pa še pade v visokem slapu najprej v amfiteater, potem pa izgine v ozki soteski. Ko takole prideš do slapa, ga samo slišiš, za pogled na slap pa se je potrebno pošteno nagniti nad skale.

IMG_1590.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Grlo (Grlja)’

Grbaja

Dolina Grbaja je ena od dveh izrazitih dolin na črnogorski strani Prokletij. V Grbajo pridemo iz Plava, preko Gusinj in po ozki poti v pravljično deželo. Do knjižnih pravljic jo loči le tu in tam kakšen kup smeti in izrazito kavbojsko kapiranje.

IMG_1132.jpg

 

Nadaljuj z branjem ‘Grbaja’

Eko katun Grbaja

Eko katun Grbaja je v lasti g. Srdjana Pavičevića, ki sliši na telefon 069 044 572. Za rezervacijo je najbolje poklicati in se dogovoriti. Veloten “eko katun” je razdeljen na tri dele. Prehrano in pijačo se da dobiti v koči, kjer imajo res poceni in zelo okusno hrano. V isti stavbi je tudi skupinska kopalnica in WC. Drug del je manjši prostor za kampiranje, ki se nahaja pred kočo. Zadaj je pa še tretji del – to so pa še manjše lesene hiške, kjer lahko prespi do 5 ljudi v enem prostoru. Opremljene so tudi s preprosto kopalnico in elektrificirane. Za kuhanje je potrebna lastna oprema. Mi smo odlično shajali z manjšim plinskim gorilnikom in nekaj posodami. Enkrat na dan pa smo jedli v koči. Vse skupaj se nahaja na  lokaciji 42.523874,19.787315.

 

IMG_1700.jpg

 

Nadaljuj z branjem ‘Eko katun Grbaja’

Prokletije

»Najbolj skrivnostno, najteže pristopno in najbolj divje gorstvo na Balkanskem polotoku in za Alpami, tudi v Evropi. Južnoevropske Alpe!«
Ami Boué (1794–1881), francoski geolog in potopisec

Vlado Vujisić je za Planinski vestnik 4-2007 zapisal

Prokletije so znane tudi kot “južnobalkanske Alpe”. Od Alp se ločijo le po barvi, saj je kamen bolj siv in temnejši. Po lepoti pa prav nič. Druga poglavitna razlika je obljudenost. Prokletije so zelo odmaknjeno hribovje, kjer srečamo ljudi le za vzorec. Morda v najbolj udarnih poletnih terminih naletimo na pohodnika ali kakšno manjšo skupino Slovakov ali Čehov, ki so tu kar pogosto. Mi smo naleteli tudi na prijaznbe beograjske jamarje, ki so preživeli tri tedne v jamah znotraj Prokletij. 

Prokletije so najmogočnejši gorski masiv na Balkanskem polotoku. Čeprav jih geografsko prištevamo k Dinarskemu gorstvu, jih njihov videz, pa tudi višine njihovih vrhov, nekako ločijo od preostalih Dinaridov. Z visokimi, drzno oblikovanimi vrhovi in ozkimi, globokimi dolinami bolj spominjajo na Alpe. V njih je bila nekoč tudi najizrazitejša glaciacija na Balkanu, ki je pustila močne sledi v obliki številnih od ledenikov izdolbenih dolin in krnic, v katerih je ostalo kakih deset manjših ledeniških jezer. Srbski geograf Jovan Cvijić je zapisal, da »na nobenem območju Balkanskega polotoka ledeniki niso pustili tako globokih sledi ledeniške erozije kot prav v Prokletijah«. Zato jih je Ami Boué upravičeno imenoval »Južnoevropske Alpe«.

Podrobnosti in tehnične podatke si lahko preberete na wikipediji – Prokletije.

Bazni tabor

Naš “bazni tabor” je bil v dolini Grbaje, kamor se pride po ozki asfaltirani cesti iz Gusinj. Mi smo prispeli iz Kolašina, preko prelaza, kjer smo leto nazaj bivali v eko katunu Štavna, preko Plava v Gusinje. V Plavu smo se podprli s 30 čevapi, šest velikimi lepinjami in nekaj piksnami gaziranih pijač, za kar smo odšteli le 6 EUR. V starejšem planinskem vodniku sem prebral, da je potrebno javljanje na policijski postaji v Gusinju za vse, ki se peš odpravljajo na mejo z Albanijo. Domačini so nam sicer prijazno pokazali, kje je policijska postaja, vendar so nas obenem malo čudno gledali, kakšne hecne ideje da imamo. Seveda je šlo potem kot po maslu brez vseh teh formalnosti.

 

Nadaljuj z branjem ‘Prokletije’

Kanjon Morače

Kanjon Morače se zareže med mogočno hribovje na severu Podgorice. Veličastno speljana cesta povezuje kraje na severu s Podgorico. Sredi kanjona stoji star Manastir, kjer se je vredno ustaviti in popiti kupico osvežilne vode na njegovem dvorišču.

IMG_1105.jpg

Gradnja take ceste je bil pravi podvig. Po pričevanjih so cesto zakoličili s pomočjo alpinistov, ki so se morali z vrha spustiti po vrveh do bodoče trase in tam najprej postaviti gradbene odre. Šele zatem so gradbeni delavci lahko pričeli z zahevno gradnjo.

Nadaljuj z branjem ‘Kanjon Morače’

Kotor

Skozi Kotor smo že velikokrat potovali, vendar nikoli se nismo ustavili. Letos pa smo se načrtno ustavili v Risanu in si vzeli čas tudi za Kotor.

IMG_0954.jpg IMG_0966.jpg IMG_0961.jpg IMG_0953.jpg IMG_0956.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Kotor’