Prispevek v kategoriji ‘Francija‘.

Pigno

Pigno je vrh z antenskimi stolpi med Bastio in St. Florentom. Do vrha pelje ozka, ovinkasta, strma asfaltirana cesta.

IMG_0620 IMG_0637 IMG_0647 IMG_0672

Nadaljuj z branjem ‘Pigno’

Bastia in južno

Južno od Bastije

Zadnji dan našega bivanja na Korziki 2015 smo izkoristili za krajši izlet južno od Bastije. Iz St. Florenta smo se najprej odpeljali na vrh Pigno, kjer je veliko antenskih stolpov. Del komunikacij si lasti vojska, ki ima tudi najvišji stolp in z dvojno mrežo obdano področje oddajnikov. Na vrhu se pasejo krave, ki so tako pametne, da se hodijo hladit pod izpuh klimatskih naprav oddajnikov. Na vrhu imajo tudi »TK« radioamaterji svojo postojanko. Nekdo jim je vdrl vrata in lahko smo si ogledali sistem za napajanje repetitorjev. Na srečo oprema ni bila videti poškodovana. Vetrovi na tem vrhu pa so očitno zelo močni, saj noben od radioamaterskih stolpov ni več stal pokonci. Z vrha je razgled na vse strani. Videlo se je celo do Italije kljub malce megličastemu vremenu.

IMG_0693 IMG_0699 IMG_0708 IMG_0733 IMG_0757

Nadaljuj z branjem ‘Bastia in južno’

Cap corse

Pot okrog severnega rta Korzike smo pričeli v St. Florentu. Najprej smo se zapeljali mimo bojda najbolj vinogradniško kletarskega predela Korzike, skozi vas ???. Za tipičnega »podgurca«, vajenega vinograda za vsakim ovinkom je to vinorodno zelo siromašno področje. Kje pridelajo vso tisto vino, ki ga prodajo turistom v hektolitrih mi ni jasno. Iz vinogradov tam okoli gotovo ne, saj jih ni prav veliko. So pa tipično primorski, s kordonsko vzgojo, +nizke rasti in širokimi vrstami. V vasi na vino opominja nekaj domačih vinotočev z napisi »Degustacion«, v katerih je ob malo večjih cisternah sedelo nekaj starih stricev in modrovalo o lanski in prihajajoči letini.

 

Preko prelaza ??? smo odvijugali proti opevani panoramski cesti D31 nad Bastijo, s katere je res lep razgled nad bastijo in Etang De Biguglia v ozadju. Za »Lonely planet turista«, vajenega širokih prerijskih cest je izlet v hribe po ozki, razdrapani cesti res lahko vrhunec dneva, za nas, ki smo vajeni domačih »cest« v vseh rovtah pa le izlet v neznano.

Cesta se po vzhodni obali severnega rta ovinkari mimo obrambnih stolpov, od katerih je marsikateri prav imenitno postavljen na vrh pečine. Okrog drugih je zrasel kraj, npr. Brando ali Meria, kjer smo se ustavili za geocache (??? 2x Link). Pod cesto je spet nekaj peščenih plaž, večinoma pa skalnata obala, ki je nedostopna po kopnem. Voda je povsod kristalno čista, tako da se že s ceste, ki je več kot 50m nad gladino vklesana v strmem pobočju, vidi vsak kamenček na dnu.

V kraju Macinagio (???) se cesta proti severu konča in se obrne proti notranjosti rta. Pot bi sicer lahko nadaljevali po peš poti, kjer so nekoč hodili žandarji (Sentire le douaneri??????). Pešpot se konča v kraju Barcagio, do koder smo se prebili po ozki cesti D253 do peščene plaže na skrajnem severnem rtu. Žal s kopanjem ni bilo nič, saj so nam to preprečile meduze. Skrajni severni rt pa smo le obiskali in posneli nekaj »razglednic«.

S skrajnega severa se odpravimo po cesti D153 na prelaz ???, kjer je na gorskem grebenu četica vetrnic za proizvodnjo elektrike. Nas je pa bolj zanimala starinska pretvorba vetrne energije. Na nasprotni strani ceste D80 (???) je star, obnovljen mlin na veter Moulin de Mattei (??? Dodaj kaj opisa in zgodovine). Od prelaza, kjer pustimo avto (loc???) do mlina je 7 minut hoje po urejeni in označeni poti. Od mlina je lep razgled nad zahodno obalo rta, vse do Calvija z visokimi vrhovi v ozadju. Proti severu in SZ bi se ob dobri vidljivosti morala videti Francija, na vzhod pa smo videli obrise Italije (Toskana ???).

Pot nas je po zahodni obali peljala proti jugu. Strma pobočja in spektakulatrno speljana cesta je prav posebno doživetje. Črta na cesti je zarisana dober meter od desnega roba, levo od črte pa je asfalt močno razdrapan. To daje slutiti, da je bila cesta nekoč še veliko ožja kot danes. Že današnja širina marsikje ne omogoča srečanja dveh avtomobilov, ko pa pride nasproti avtodom, pa je potrebno kar nekaj telovadbe za uspešen mimohod. Ovinkasta, luknjasta in ozka cesta se oddolži s pravljičnimi  razgledi nad skrite zalive z osamljenimi plažami, ki jih idilično zapolnjujejo redko posejani čolnički in jadrnice.

Kamnina na tem področju je skrilasta, kar s pridom izkoriščajo tudi pri gradnji hiš, saj imajo vse strehe skrilasto kritino. Zaradi tega so tudi plaže črne, saj je morje obrusilo sicer oster skril v lepe, okrogle ploščate prodnike.

V St. Florent se vrnemo preko vasi Nonza, ki je v navpično pobočje zagrizena stara obmorska vas s še ožjo cesto, gostilno, pošto in par ponudniki sob. Center vasi predstavlja star vodnjak, okrog katerega se zbirajo vaščani in peščica francosko govorečih turistov in razdirajo marsikatero skrivnost življenja v teh odmaknjenih krajih.

 

 

 

 

Od St. Florenta do Calvija

St. Florent je dobro izhodišče za približno tri smeri raziskovanja Korzike: proti rtu Cap Corse, proti Bastiji in proti jugu v smeri Calvija. Od vzhodne obale proti Calviju vodi hitra cesta N197 v smeri SV-JZ. Da pridemo do te ceste je poptrebno preko neposeljenega področja Desert des Agriates. To je nenavadna, neposeljena pokrajina, skozi katero vodi ovinkasta, a dobra cesta. Preko prelaza Bocca di Vezzu se prebijemo proti zahodni obali, kjer se izmenjujejo skalnata pobočja in mivkaste plaže. Malo pred krajem Isola rossa  smo se ustavili v mediteranskem botaničnem vrtu (link, ločen prispevek). Le nekaj km naprej je kraj Lumi, kjer smo parkirali pri hotelu Chez Charles. Za hotelom se prične približno 45 minut dolg vzpon do stare vasi Occi.

IMG_0299 IMG_0312

Nadaljuj z branjem ‘Od St. Florenta do Calvija’

Vasica Occi

Zgodovina zapuščene vasice Occi sega v srednji vek, ko so v vojaškem spopadu napadli prebivalce obalnih vasi in so se vaščani iz vasi Spano zatekli v hribe. Leta 1589, ko je bila vas pozidana, je štela so okrog 150 prebivalcev, ki je ostalo skoraj nespremenjeno do leta 1852, ko je začelo število prebivalcev upadati. Po prvi svetovni vojni so se ljudje odselili zaradi presušitve edinega vodnega vira nad vasjo. Do vasi Occi vodi več poti, najhitrejša, a tudi najbolj na sooncu je pot od hotela Chez Charles v kraju Lumi. Pri hotelu se da parkirati, za hotelom pa je kažipot do vzpona, po katerem pridemo do vasi v dobre tri četrt ure po ovinkast, označeni peš poti.

Ker je do vasi možno priti le peš, se je ta ohranila vse do današnjih dni, pa čeprav je skoraj stoletje že “mesto duhov”.

IMG_0139 IMG_0083 IMG_0101 IMG_0128

Nadaljuj z branjem ‘Vasica Occi’

St. Florent

Turistični vodiči neskončno hvalijo St. Florent. V bistvu pa je ena velika marina, v kateri so parkirane jahte vseh oblik, velikosti in barv. Morda je za snobe s teh jaht res vrhunec njihovega potovanja z jahto tisti nesrečni jastog, ki se je še pet minut prej tresel v akvariju restavracije le pet korakov stran od bleščeče jahte in razmišljal, ali je morda on naslednji na vrsti za v lonec. Morda je za nekega ameriškega turista, ki mu je vrhunec turizma slepo sledenje vodiču Lonely planet sedenje med temi snobi tudi užitek brez primere, kljub temu da se mora potem zapufati, da si privošči tiste tri pomfrije s petimi školjkami. Nekaterim je to v neizmerno veselje. Žal (ali pa na srečo) nismo eni takih. Mi smo našli fino škarpo okrog marine, po kateri se je dalo voziti z uniciklom, da je en star stric kar skakal ov veselja in vpil za nami »Le Cirq, Le Cirq«. Prav tako smo našli sladoled na kepce ppo 2€, kar je zelo snobovsko, vendar kot smo kasneje ugotovili kar standardna tarifa na Korziki. Obiskali smo tudi bližnji lunapark, kjer so imeli celo pravi miniaturni vlakec smrti. Tudi tu smo naredili veselje z uniciklom, saj je bil očitno lunapark nekoč res »Le Cirq« in so nekateri kartogrizci bili nekoč klovni. Eden je prav spretno obvladoval unicikel in še naslednji dan smo se prav veselo pozdravljali.

IMG_9874 IMG_9885 IMG_9888 IMG_9898

Nadaljuj z branjem ‘St. Florent’

Tolmuni pod prelazom Bavella

Korzika je zelo hribovita, kar pomeni, da je tudi veliko vodotokov, ki ponujajo obilo zabave. Z ustrezno opremo in ob vodstvu si lahko privoščimo soteskanje (kanjoning), vendar je to dokaj draga zadeva, saj stane okrog 35 do 40€ po osebi. Poleg soteskanja je možno začutiti divjino sotesk tudi s peš obiskom. Na spllošno se držimo enega pravila: poiščemo področje, kjer so soteskarji in sledimo cesti, ki vodi ob kakšnem od kanjonov. Ko naletimo na most preko vode, kjer so parkirani avtomobili, se držimo vodotoka od mostu navzgor. Ponavadi so na enem ali drugem bregu uhojene koozje stezice. Ne pričakovati kakšnih oznak, markacij ali celo kažipotov. Tolmuni ob teh rečicah so skrbno varovana skrivnost. Vendar brez skrbi, poti gredo vzdolž vode in slej ko prej pridemo do slapa, pod katerim je tolmun. Lahko se ustavimo že na prvem, ali pa raziskujemo naprej ob vodi navzgor. Priporočljivo je imeti tudi kakšno prasico, v katero spravimo mobitele, ključe in fotoaparat, ter se odpravimo kar po vodi navzgor. Kjer so slapovi, se da ponavadi zaobiti po peš poti. Vsekakor je pot ob teh rečicah nepozabna izkušnja, ki jo lahko doživi cela družina, od najmlajših do najstarejših.

IMG_9204 IMG_9724 IMG_9810 IMG_9276 IMG_9319 IMG_9250

Nadaljuj z branjem ‘Tolmuni pod prelazom Bavella’

Punta di a Vacca Morta

Pohod na vrh gore Punta di a Vacca Morta nad jezerom L’Ospedale, kjer mrgoli tifonskih tvorb.

IMG_9108 IMG_9111 IMG_9177

Nadaljuj z branjem ‘Punta di a Vacca Morta’

Bonifacio

Bonifacio leži na skrajnem jugu Korzike in severni obali Bonifacijevega preliva, ki ločuje Korziko in Sardinijo. Mesto je zgrajeno na koncu globokega fjorda, ki je najboljše in edino pristanišče na jugu Korzike. Občina Bonifacio na severozahodu meji na kanton Fifari in na severovzhodu na kanton Porto-Vecchio. Meja občine poteka približno od zaliva Golfe de Ventilegne na zahodu do zaliva Golfu di Sant’Amanza na vzhodu. Obala med omenjenima točkama je dolga okrog 75 km. Proti severu vodita dve avtocesti: N198 po vzhodni in N196 po zahodni obali otoka.

Otočje Lavezzi leži v francoskem delu morskega naravnega rezervata Bouches de Bonifacio (Bonifacijev preliv), ki si ga Francija od leta 1993 deli z Italijo in meri 794,6 km2. V prelivu je bil najprej prepovedan samo prevoz nevarnih snovi, leta 1999 pa so natančno določili meje parka in v zaščito vključili divje ptice, ribe in druge živali in rastline in naravo kot tako.

Južna obala Korzike v okolici Bonifacia je zgrajena iz belega sedimentnega krednega apnenca, iz katerega je narava izklesala nenavadne skulpture. Malo bolj proti severu apnenec zamenja granit iz katerega sta zgrajena Korzika in Sardinija. Pristanišče Bonifacio je zgrajeno v zalivu Bonifacio, ki je podoben fjordu. Na jugu ga od odprtega morja ločuje 1500 m dolg in 200 m širok rt. V prazgodovini je bila gladina morja nižja in Sardinija in Korzika sta bili med seboj povezani s kopnom, zaliv Bonifacio pa je bil del doline, ki je peljala proti korziškemu višavju. Voda v zalivu je globoka okrog 3,5 m, kar je bilo več kot dovolj za stare ladje in manjša sodobna plovila.

Mesto Bonifacio je sestavljeno iz dveh delov: Vieille ville (Staro mesto) in Haute Ville (Gornje mesto), ki je zgrajeno na rtu znotraj citadele. Citadela je bila zgrajena v 9. stoletju, ko je bilo ustanovljeno mesto. Kasneje je bila večkrat prezidana in obnovljena in je bila do pred kratkim administrativno središče francoske tujske legije. Danes je muzej. Večina prebivalcev je včasih živela v Haute ville, kjer so bili dobro zavarovani pred sovražnikom. Marina in novejši deli mesta so zgrajeni na ravnici na koncu zaliva.

Zgornji del mesta in del obzidja so zgrajeni na vrhu pečine kakšnih 70 metrov nad morjem. Pečino je spodjedlo morje, tako da izgleda, da so zgradbe na samem robu pečine zgrajene na previsu.

(Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bonifacio)

IMG_8794 IMG_8757 IMG_8754 IMG_8736 IMG_8854 IMG_8837

Nadaljuj z branjem ‘Bonifacio’

Adrenalinski parki na Korziki

Korzika je poplna raznih parkov, ki imajo eno skupno lastnost: obiskovalcem povečajo količino adrenalina. Na južnem delu otoka jih srečamo tako v mestih (npr. Solenzara), kot tudi v hribovitem delu osrednje in južne Korzike. V bližini kampa v Santa Luciji je adrenalinski park na lokaciji: 41.719069, 9.301717. Park ima proge, ki so namenjene začetnikom in bolj izkušenim. Nekaj pletenec se razteza preko rečice, ki teče tudi mimo kampa Aqua e Sole.

Kljub temu, da je ta najbližje kampu, smo raje obiskali park pri jezeru Ospedale. Par smo si ogledali že med našim prvim obiskom, vendar je bil takrat v začetku maja še zaprt. Načeloma so ti parki odprti med junijem in septembrom. Dobro pa je preveriti dejansko stanje na spletnih straneh ali preko telefona. Osebje v teh parkih zna tudi angleško, tako da znanje francoščine ni nujno potrebno.

IMG_8589 IMG_8644 IMG_8661 IMG_8696

Nadaljuj z branjem ‘Adrenalinski parki na Korziki’

Sospel

Sospel nam je bil le krajši ovinek na poti domov, kjer smo se z avtodomom ustavili v PZA, skuhali kosilo in se malo razgledali po okolici. Kraj je zanimiv predvsem kot izhodišče za raziskovanje hribovitega zaledja. Sospel je vmesna postaja na panoramski pešpoti po Mercantourju . Leži ob reki Bévéra. Sredi kraja je stari srednjeveški most s stolpom, slednji je služil kot trgovska mitnica na poti iz Piemonta v Sredozemlje.

IMG_7192.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Sospel’

Rousillon

 

Roussillon je kraj v departmaju Vaucluse v regiji Provence-Alpes-Côte d’Azur. Leži na robu naravnega parka Parc Naturel Régional du Luberon. Kraj je značilen po velikih nahajališčih okre, pigmenta od rumene preko oranžne do rdeče barve. Teh nahajališč v okolici je ogromno, za ogled pa so uredili enega tik nad vasjo. Skozi ta izkop okre se lahko podamo po senčni peš poti Sentier des Ocres. Sprehod nam je vzel približno dve uri z vsemi postanki, malico in sladoledom. Ker je to tudi področje sivke, smo si privoščili sivkin sladoled, ki je res nekaj posebnega. Moli nas vsekakor ne bodo napadli še nekaj časa.

IMG_6471.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Rousillon’

Fontaine-de-Vaucluse

Fontaine de Vaucluse je manjši turistični kraj, kjer izvira reka Sorgue. Reka izvira iz notranjosti podzemnega kraškega sistema, kamor se steka voda iz okoliških gorovij. Voda je turkizno modre / živo zelene barve in ima neverjeten volumski dotok.

IMG_6365.jpg IMG_6382.jpg IMG_6392.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Fontaine-de-Vaucluse’

Avignon

Po celodnevnem potepanju smo šele proti večeru pristali v Avignonu. Ta romantični kraj ima mnogo znamenitosti, od katerih smo mi naredili nočni obhod do centra s katedralo in gradom. Zapeljali smo se tudi z enim vrtiljakom, s katerega je bil lep razgled na mesto. Vsekakor bi se tu splačalo ustaviti za več dni.

IMG_6214.jpg

 

IMG_6218.jpg IMG_6224.jpg IMG_6226.jpg IMG_6231.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Avignon’

Daudetov mlin

IMG_5863.jpg

 

Slavni Daudetov mlin na veter (Moulin de Daudet), ki ga je pisatelj Alphonse Daudet opisoval v svojem delu Pisma iz mojega mlina (Lettres de mon moulin). Mlin je obnovljen njemu in njegovemu delu v čast in zahvalo. Ob mlinu je tudi zanimiv muzej o Daudetu, ki pa je bil nba dan našega obiska zaprt zaradi nevarnosti požarov. Po poti med mlinom in muzejem namreč niso spuščali obiskovalcev. Sicer je tam tudi slovenski prevod Pisem, spomnimo pa se lahko tudi filmskega dela, v katerem je igral znani komediant Fernandel. Namen smo imeli obiskati tudi grad Chateau de Montauban (cca 20 minut peš stran od mlina skozi gozdiček), kjer je Daudet preživljal svoj čas in pisal svoja Pisma, vendar zaradi omejitve gibanja do tja nismo uspeli priti.

 

IMG_5880.jpg IMG_5890.jpg IMG_5897.jpg

Pod mlinom je veliko parkirišče za avtodome (PZA), vendar brez priključka za elektriko in možnosti izpusta odplak. Vseeno smo tu skuhali kosilo in se odpravili novim dogodivščinam naproti (čofotanje pri viaduktu Pont du Gard).

 


Nadaljuj z branjem ‘Daudetov mlin’