Prispevek v kategoriji ‘Korzika‘.

Pigno

Pigno je vrh z antenskimi stolpi med Bastio in St. Florentom. Do vrha pelje ozka, ovinkasta, strma asfaltirana cesta.

IMG_0620 IMG_0637 IMG_0647 IMG_0672

Nadaljuj z branjem ‘Pigno’

Bastia in južno

Južno od Bastije

Zadnji dan našega bivanja na Korziki 2015 smo izkoristili za krajši izlet južno od Bastije. Iz St. Florenta smo se najprej odpeljali na vrh Pigno, kjer je veliko antenskih stolpov. Del komunikacij si lasti vojska, ki ima tudi najvišji stolp in z dvojno mrežo obdano področje oddajnikov. Na vrhu se pasejo krave, ki so tako pametne, da se hodijo hladit pod izpuh klimatskih naprav oddajnikov. Na vrhu imajo tudi »TK« radioamaterji svojo postojanko. Nekdo jim je vdrl vrata in lahko smo si ogledali sistem za napajanje repetitorjev. Na srečo oprema ni bila videti poškodovana. Vetrovi na tem vrhu pa so očitno zelo močni, saj noben od radioamaterskih stolpov ni več stal pokonci. Z vrha je razgled na vse strani. Videlo se je celo do Italije kljub malce megličastemu vremenu.

IMG_0693 IMG_0699 IMG_0708 IMG_0733 IMG_0757

Nadaljuj z branjem ‘Bastia in južno’

Cap corse

Pot okrog severnega rta Korzike smo pričeli v St. Florentu. Najprej smo se zapeljali mimo bojda najbolj vinogradniško kletarskega predela Korzike, skozi vas ???. Za tipičnega »podgurca«, vajenega vinograda za vsakim ovinkom je to vinorodno zelo siromašno področje. Kje pridelajo vso tisto vino, ki ga prodajo turistom v hektolitrih mi ni jasno. Iz vinogradov tam okoli gotovo ne, saj jih ni prav veliko. So pa tipično primorski, s kordonsko vzgojo, +nizke rasti in širokimi vrstami. V vasi na vino opominja nekaj domačih vinotočev z napisi »Degustacion«, v katerih je ob malo večjih cisternah sedelo nekaj starih stricev in modrovalo o lanski in prihajajoči letini.

 

Preko prelaza ??? smo odvijugali proti opevani panoramski cesti D31 nad Bastijo, s katere je res lep razgled nad bastijo in Etang De Biguglia v ozadju. Za »Lonely planet turista«, vajenega širokih prerijskih cest je izlet v hribe po ozki, razdrapani cesti res lahko vrhunec dneva, za nas, ki smo vajeni domačih »cest« v vseh rovtah pa le izlet v neznano.

Cesta se po vzhodni obali severnega rta ovinkari mimo obrambnih stolpov, od katerih je marsikateri prav imenitno postavljen na vrh pečine. Okrog drugih je zrasel kraj, npr. Brando ali Meria, kjer smo se ustavili za geocache (??? 2x Link). Pod cesto je spet nekaj peščenih plaž, večinoma pa skalnata obala, ki je nedostopna po kopnem. Voda je povsod kristalno čista, tako da se že s ceste, ki je več kot 50m nad gladino vklesana v strmem pobočju, vidi vsak kamenček na dnu.

V kraju Macinagio (???) se cesta proti severu konča in se obrne proti notranjosti rta. Pot bi sicer lahko nadaljevali po peš poti, kjer so nekoč hodili žandarji (Sentire le douaneri??????). Pešpot se konča v kraju Barcagio, do koder smo se prebili po ozki cesti D253 do peščene plaže na skrajnem severnem rtu. Žal s kopanjem ni bilo nič, saj so nam to preprečile meduze. Skrajni severni rt pa smo le obiskali in posneli nekaj »razglednic«.

S skrajnega severa se odpravimo po cesti D153 na prelaz ???, kjer je na gorskem grebenu četica vetrnic za proizvodnjo elektrike. Nas je pa bolj zanimala starinska pretvorba vetrne energije. Na nasprotni strani ceste D80 (???) je star, obnovljen mlin na veter Moulin de Mattei (??? Dodaj kaj opisa in zgodovine). Od prelaza, kjer pustimo avto (loc???) do mlina je 7 minut hoje po urejeni in označeni poti. Od mlina je lep razgled nad zahodno obalo rta, vse do Calvija z visokimi vrhovi v ozadju. Proti severu in SZ bi se ob dobri vidljivosti morala videti Francija, na vzhod pa smo videli obrise Italije (Toskana ???).

Pot nas je po zahodni obali peljala proti jugu. Strma pobočja in spektakulatrno speljana cesta je prav posebno doživetje. Črta na cesti je zarisana dober meter od desnega roba, levo od črte pa je asfalt močno razdrapan. To daje slutiti, da je bila cesta nekoč še veliko ožja kot danes. Že današnja širina marsikje ne omogoča srečanja dveh avtomobilov, ko pa pride nasproti avtodom, pa je potrebno kar nekaj telovadbe za uspešen mimohod. Ovinkasta, luknjasta in ozka cesta se oddolži s pravljičnimi  razgledi nad skrite zalive z osamljenimi plažami, ki jih idilično zapolnjujejo redko posejani čolnički in jadrnice.

Kamnina na tem področju je skrilasta, kar s pridom izkoriščajo tudi pri gradnji hiš, saj imajo vse strehe skrilasto kritino. Zaradi tega so tudi plaže črne, saj je morje obrusilo sicer oster skril v lepe, okrogle ploščate prodnike.

V St. Florent se vrnemo preko vasi Nonza, ki je v navpično pobočje zagrizena stara obmorska vas s še ožjo cesto, gostilno, pošto in par ponudniki sob. Center vasi predstavlja star vodnjak, okrog katerega se zbirajo vaščani in peščica francosko govorečih turistov in razdirajo marsikatero skrivnost življenja v teh odmaknjenih krajih.

 

 

 

 

Od St. Florenta do Calvija

St. Florent je dobro izhodišče za približno tri smeri raziskovanja Korzike: proti rtu Cap Corse, proti Bastiji in proti jugu v smeri Calvija. Od vzhodne obale proti Calviju vodi hitra cesta N197 v smeri SV-JZ. Da pridemo do te ceste je poptrebno preko neposeljenega področja Desert des Agriates. To je nenavadna, neposeljena pokrajina, skozi katero vodi ovinkasta, a dobra cesta. Preko prelaza Bocca di Vezzu se prebijemo proti zahodni obali, kjer se izmenjujejo skalnata pobočja in mivkaste plaže. Malo pred krajem Isola rossa  smo se ustavili v mediteranskem botaničnem vrtu (link, ločen prispevek). Le nekaj km naprej je kraj Lumi, kjer smo parkirali pri hotelu Chez Charles. Za hotelom se prične približno 45 minut dolg vzpon do stare vasi Occi.

IMG_0299 IMG_0312

Nadaljuj z branjem ‘Od St. Florenta do Calvija’

Vasica Occi

Zgodovina zapuščene vasice Occi sega v srednji vek, ko so v vojaškem spopadu napadli prebivalce obalnih vasi in so se vaščani iz vasi Spano zatekli v hribe. Leta 1589, ko je bila vas pozidana, je štela so okrog 150 prebivalcev, ki je ostalo skoraj nespremenjeno do leta 1852, ko je začelo število prebivalcev upadati. Po prvi svetovni vojni so se ljudje odselili zaradi presušitve edinega vodnega vira nad vasjo. Do vasi Occi vodi več poti, najhitrejša, a tudi najbolj na sooncu je pot od hotela Chez Charles v kraju Lumi. Pri hotelu se da parkirati, za hotelom pa je kažipot do vzpona, po katerem pridemo do vasi v dobre tri četrt ure po ovinkast, označeni peš poti.

Ker je do vasi možno priti le peš, se je ta ohranila vse do današnjih dni, pa čeprav je skoraj stoletje že “mesto duhov”.

IMG_0139 IMG_0083 IMG_0101 IMG_0128

Nadaljuj z branjem ‘Vasica Occi’

St. Florent

Turistični vodiči neskončno hvalijo St. Florent. V bistvu pa je ena velika marina, v kateri so parkirane jahte vseh oblik, velikosti in barv. Morda je za snobe s teh jaht res vrhunec njihovega potovanja z jahto tisti nesrečni jastog, ki se je še pet minut prej tresel v akvariju restavracije le pet korakov stran od bleščeče jahte in razmišljal, ali je morda on naslednji na vrsti za v lonec. Morda je za nekega ameriškega turista, ki mu je vrhunec turizma slepo sledenje vodiču Lonely planet sedenje med temi snobi tudi užitek brez primere, kljub temu da se mora potem zapufati, da si privošči tiste tri pomfrije s petimi školjkami. Nekaterim je to v neizmerno veselje. Žal (ali pa na srečo) nismo eni takih. Mi smo našli fino škarpo okrog marine, po kateri se je dalo voziti z uniciklom, da je en star stric kar skakal ov veselja in vpil za nami »Le Cirq, Le Cirq«. Prav tako smo našli sladoled na kepce ppo 2€, kar je zelo snobovsko, vendar kot smo kasneje ugotovili kar standardna tarifa na Korziki. Obiskali smo tudi bližnji lunapark, kjer so imeli celo pravi miniaturni vlakec smrti. Tudi tu smo naredili veselje z uniciklom, saj je bil očitno lunapark nekoč res »Le Cirq« in so nekateri kartogrizci bili nekoč klovni. Eden je prav spretno obvladoval unicikel in še naslednji dan smo se prav veselo pozdravljali.

IMG_9874 IMG_9885 IMG_9888 IMG_9898

Nadaljuj z branjem ‘St. Florent’

Tolmuni pod prelazom Bavella

Korzika je zelo hribovita, kar pomeni, da je tudi veliko vodotokov, ki ponujajo obilo zabave. Z ustrezno opremo in ob vodstvu si lahko privoščimo soteskanje (kanjoning), vendar je to dokaj draga zadeva, saj stane okrog 35 do 40€ po osebi. Poleg soteskanja je možno začutiti divjino sotesk tudi s peš obiskom. Na spllošno se držimo enega pravila: poiščemo področje, kjer so soteskarji in sledimo cesti, ki vodi ob kakšnem od kanjonov. Ko naletimo na most preko vode, kjer so parkirani avtomobili, se držimo vodotoka od mostu navzgor. Ponavadi so na enem ali drugem bregu uhojene koozje stezice. Ne pričakovati kakšnih oznak, markacij ali celo kažipotov. Tolmuni ob teh rečicah so skrbno varovana skrivnost. Vendar brez skrbi, poti gredo vzdolž vode in slej ko prej pridemo do slapa, pod katerim je tolmun. Lahko se ustavimo že na prvem, ali pa raziskujemo naprej ob vodi navzgor. Priporočljivo je imeti tudi kakšno prasico, v katero spravimo mobitele, ključe in fotoaparat, ter se odpravimo kar po vodi navzgor. Kjer so slapovi, se da ponavadi zaobiti po peš poti. Vsekakor je pot ob teh rečicah nepozabna izkušnja, ki jo lahko doživi cela družina, od najmlajših do najstarejših.

IMG_9204 IMG_9724 IMG_9810 IMG_9276 IMG_9319 IMG_9250

Nadaljuj z branjem ‘Tolmuni pod prelazom Bavella’

Punta di a Vacca Morta

Pohod na vrh gore Punta di a Vacca Morta nad jezerom L’Ospedale, kjer mrgoli tifonskih tvorb.

IMG_9108 IMG_9111 IMG_9177

Nadaljuj z branjem ‘Punta di a Vacca Morta’

Bonifacio

Bonifacio leži na skrajnem jugu Korzike in severni obali Bonifacijevega preliva, ki ločuje Korziko in Sardinijo. Mesto je zgrajeno na koncu globokega fjorda, ki je najboljše in edino pristanišče na jugu Korzike. Občina Bonifacio na severozahodu meji na kanton Fifari in na severovzhodu na kanton Porto-Vecchio. Meja občine poteka približno od zaliva Golfe de Ventilegne na zahodu do zaliva Golfu di Sant’Amanza na vzhodu. Obala med omenjenima točkama je dolga okrog 75 km. Proti severu vodita dve avtocesti: N198 po vzhodni in N196 po zahodni obali otoka.

Otočje Lavezzi leži v francoskem delu morskega naravnega rezervata Bouches de Bonifacio (Bonifacijev preliv), ki si ga Francija od leta 1993 deli z Italijo in meri 794,6 km2. V prelivu je bil najprej prepovedan samo prevoz nevarnih snovi, leta 1999 pa so natančno določili meje parka in v zaščito vključili divje ptice, ribe in druge živali in rastline in naravo kot tako.

Južna obala Korzike v okolici Bonifacia je zgrajena iz belega sedimentnega krednega apnenca, iz katerega je narava izklesala nenavadne skulpture. Malo bolj proti severu apnenec zamenja granit iz katerega sta zgrajena Korzika in Sardinija. Pristanišče Bonifacio je zgrajeno v zalivu Bonifacio, ki je podoben fjordu. Na jugu ga od odprtega morja ločuje 1500 m dolg in 200 m širok rt. V prazgodovini je bila gladina morja nižja in Sardinija in Korzika sta bili med seboj povezani s kopnom, zaliv Bonifacio pa je bil del doline, ki je peljala proti korziškemu višavju. Voda v zalivu je globoka okrog 3,5 m, kar je bilo več kot dovolj za stare ladje in manjša sodobna plovila.

Mesto Bonifacio je sestavljeno iz dveh delov: Vieille ville (Staro mesto) in Haute Ville (Gornje mesto), ki je zgrajeno na rtu znotraj citadele. Citadela je bila zgrajena v 9. stoletju, ko je bilo ustanovljeno mesto. Kasneje je bila večkrat prezidana in obnovljena in je bila do pred kratkim administrativno središče francoske tujske legije. Danes je muzej. Večina prebivalcev je včasih živela v Haute ville, kjer so bili dobro zavarovani pred sovražnikom. Marina in novejši deli mesta so zgrajeni na ravnici na koncu zaliva.

Zgornji del mesta in del obzidja so zgrajeni na vrhu pečine kakšnih 70 metrov nad morjem. Pečino je spodjedlo morje, tako da izgleda, da so zgradbe na samem robu pečine zgrajene na previsu.

(Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bonifacio)

IMG_8794 IMG_8757 IMG_8754 IMG_8736 IMG_8854 IMG_8837

Nadaljuj z branjem ‘Bonifacio’

Adrenalinski parki na Korziki

Korzika je poplna raznih parkov, ki imajo eno skupno lastnost: obiskovalcem povečajo količino adrenalina. Na južnem delu otoka jih srečamo tako v mestih (npr. Solenzara), kot tudi v hribovitem delu osrednje in južne Korzike. V bližini kampa v Santa Luciji je adrenalinski park na lokaciji: 41.719069, 9.301717. Park ima proge, ki so namenjene začetnikom in bolj izkušenim. Nekaj pletenec se razteza preko rečice, ki teče tudi mimo kampa Aqua e Sole.

Kljub temu, da je ta najbližje kampu, smo raje obiskali park pri jezeru Ospedale. Par smo si ogledali že med našim prvim obiskom, vendar je bil takrat v začetku maja še zaprt. Načeloma so ti parki odprti med junijem in septembrom. Dobro pa je preveriti dejansko stanje na spletnih straneh ali preko telefona. Osebje v teh parkih zna tudi angleško, tako da znanje francoščine ni nujno potrebno.

IMG_8589 IMG_8644 IMG_8661 IMG_8696

Nadaljuj z branjem ‘Adrenalinski parki na Korziki’

Piscia di ghjaddu

IMG_3422.jpg

IMG_3496.jpg IMG_3408.jpg

Piscia di ghjaddu, Piscia di gallo ali kar Petelinov curek po naše je slap, ki nastane, ko se potok Torrente Oso zareže v ozko skalno razpoko in pada v spektakularnem slapu 70m globoko na skale. Pohod je upravičeno popularen med turističnimi obiskovalci Korzike. Sama pot je v zgornjem delu nezahtevna in vsak povprečen pohodnik jo bo zmogel v dobri uri. Pohod pričnemo na parkirišču, približno 1km severno od jezu l’Ospedale. Pot je dobro označena. Vmes prečkamo potok brez mostu, zato je priporočljiva primerna obutev.

Nadaljuj z branjem ‘Piscia di ghjaddu’

Casteddu d’Araggiu

Kraj z neolitskimi ostalinami izhaja iz časov okrog 2000 let pred našim štetjem. Zelo ohranjeni ostanki stavb pričajo o pomembnosti kraja, ki leži severno od Porto Vecchia. Do ostalin je kratek sprehod skozi nasade plutovca, približno 35 minut zmerne hoje navkreber. Ves trud je poplačan s čudovitimi razgledi na zaliv Porto Vecchia.

IMG_3282.jpg

Steza je kamnita, zato priporočam dobro obutev in kakšno steklenico pijače, sploh če je vreme vroče. Dostop do vznožja v vasici Araghju je po cesti D198. Če prihajamo iz Porto Vecchia, se po približno 5km odcepi cesta D795 in po 4km pridemo v Araghju. V vasi je bolj malo prostora za parkiranje, vendar izven glavne gneče ne bo nobene težave s prostorom za avto.

Nadaljuj z branjem ‘Casteddu d’Araggiu’

Propriano

Propriano je eno od trajektnih pristanišč na Korziki. Leži na zahodni obali. Samega kraja si nismo ogledali, ima pa zanimivo prodnato plažo, na kateri se da izvajati polno vragolij brez bojazni, da bi mivka zalezla vsepovsod. Tule je nekaj fotografij:

IMG_3676.jpg IMG_3681.jpg IMG_3683.jpg IMG_3728.jpg

Še več pa v albumu.

Filitosa

Filitosa je zgodovinska naselbina iz neolitskih časov, ki se nahaja v južnem delu Korzike, severno od zanimivega kraja Propriano. Nizka vzpetina se razlega nad dolino Taravo, med sotočjem potokov Barcajola in Sardelle. Nas je pot tja zanesla iz Bonfacia, mimo na klife postavljenega kraja Sartene, Prorpiana, kjer je zanimiva peščena plaža (prodnata, ne mivka). Pot od Bonifacia do Filitose traja dobro uro ovinkaste, a zelo lepe in razgledne ceste. Sprva se peljemo nad skalnato, jugozahodno obalo, ki pa kmalu preide v bolj umirjeno, z nasadi poraslo pokrajino. Filitosa predstavlja največje neolitsko središče Korzike.

Samo neolitsko nahajališče Filitosa je bilo odkrito leta 1946, ko je lastnik zemljišča Charles-Antoine Cesari našel prazgodovinske ostanke. Sistematična izkopavanja so se začela 8 let kasneje. Vodil jih je Roger Grosjean, francoski pilot, ki se je kasneje preusmeril v arhologijo in posvetil 20 let svojega življenja raziskavam neolitika na Korziki. Najstarejše najdbe segajo v leto 3300 pred n.š. Najbolj atraktivni stečki (oz. menhirji) so nastali okrog leta 1500 p.n.š. Obdelava teh kamnov ponazarja poteze človeškega obraza, orožja, reber in oklepov. V filitosi je možno videti cca. 20 menhirjev. Menhiri in dolmeni v Filitosi sodijo med najlepše kar so jih do sedaj odkrili v Evropi. Menijo, da so menhiri simbol za človeka, ki naj bi po smrti živel naprej v kamnu.

V obdobju bronaste dobe (1800 pr.n.št.) so nosilci nove kulture gradili okrogle stolpe – torije (torri ali torre),) in jih zato imenujejo tudi toreanderji. V 12. ali 13. stol pr.n.št. so bili sijajno ohranjeni toriji zgrajeni tudi v Filitosi.

Muzej v FilitosiPo obisku muzeja, koder smo si ogledali potek izkopavanj in nekaj izkopanin, smo nadaljevali z ogledom v naravi. Poleg zanimivih kamnitih skulptur in bivališč  nismo mogli mimo bujno cvetoče vegetacije. Celo pot ogleda nas iz v kamnitih izkopaninah skritih zvočnikov spremlja glasba. Ob pritisku na tipko pa si lahko prikličemo govorno pojasnitev in opis v izbranem jeziku. Ogled Filitose nas je popeljal v neke pradavne čase in če sodim po tem, da je otroke vse zelo zanimalo, kljub “dolgočasni” zgodovinski tematiki, je to res kraj na Korziki, mimo katerega ne smemo.

Pogled na muzej na prostem Bujna vegetacija Na kraju templja je polno skrivnih votlin Zanimive skale Menhirji so res veliki
Pogled na muzej na prostem Bujna vegetacija v okolici Neolitsko bivališče, shramba Zanimivo oblikovane skale, ki mimogrede postanejo tobogan iz kamene dobe Menhirji

 

Kaktusi Osamljeno drevo Auuuuu, stopila sem si na prsteeee Potka preko travnika Rožice
Tudi kaktusov je vse polno Osamljeno drevo na drugi strani Filitose. Tu poleg je velik kamnit dinozaver Ina med nogami dinozavra Pogled nazaj, v smeri prihoda od muzeja Rožic je res polno

Palombaggia

Tako zelo opevana plaža Palombaggia je le ena izmed mnogih mivkastih plaž, ki se jim ponavadi izogibamo, če se le da. Včasih pa vseeno ne gre in se pač udamo v usodo “paniranih zrezkov”.

 

IMG_3504.jpg IMG_3520.jpg

 

Konec aprila je voda še dokaj hladna. Poleti je pa nepopisna gneča.