Zanimiva družinska potovanja
Prispevek v kategoriji ‘Francija‘.
Fontaine de Vaucluse je manjši turistični kraj, kjer izvira reka Sorgue. Reka izvira iz notranjosti podzemnega kraškega sistema, kamor se steka voda iz okoliških gorovij. Voda je turkizno modre / živo zelene barve in ima neverjeten volumski dotok.
Po celodnevnem potepanju smo šele proti večeru pristali v Avignonu. Ta romantični kraj ima mnogo znamenitosti, od katerih smo mi naredili nočni obhod do centra s katedralo in gradom. Zapeljali smo se tudi z enim vrtiljakom, s katerega je bil lep razgled na mesto. Vsekakor bi se tu splačalo ustaviti za več dni.
Slavni Daudetov mlin na veter (Moulin de Daudet), ki ga je pisatelj Alphonse Daudet opisoval v svojem delu Pisma iz mojega mlina (Lettres de mon moulin). Mlin je obnovljen njemu in njegovemu delu v čast in zahvalo. Ob mlinu je tudi zanimiv muzej o Daudetu, ki pa je bil nba dan našega obiska zaprt zaradi nevarnosti požarov. Po poti med mlinom in muzejem namreč niso spuščali obiskovalcev. Sicer je tam tudi slovenski prevod Pisem, spomnimo pa se lahko tudi filmskega dela, v katerem je igral znani komediant Fernandel. Namen smo imeli obiskati tudi grad Chateau de Montauban (cca 20 minut peš stran od mlina skozi gozdiček), kjer je Daudet preživljal svoj čas in pisal svoja Pisma, vendar zaradi omejitve gibanja do tja nismo uspeli priti.
Pod mlinom je veliko parkirišče za avtodome (PZA), vendar brez priključka za elektriko in možnosti izpusta odplak. Vseeno smo tu skuhali kosilo in se odpravili novim dogodivščinam naproti (čofotanje pri viaduktu Pont du Gard).
Za vstopnino 7 € po osebi smo si ogledali pravi raj za eksotične ptice in živali, ki prebivajo, ali se ob selitvah ustavljajo v teh naravnih rezervatih, mokriščih tega predela Evrope. Ogled je en daljši sprehod mimo bazenov in jezerc z vodo. Zelo zanimivi so plamenci ali flamingi, ki so vitke, dolgonoge ptice, ki s svojo roza-rdečkasto-belo barvo očarajo še tako nezainteresiranega gledalca. Razne druge vrste eksotičnih, redkokdaj videnih ptic tu lahko vidimo v njihovem naravnem okolju. Tu domujejo cela vrsta galebom podobnih ptic, pa čaplje, velikanske sove, sršenarji
Nadaljuj z branjem ‘Ornitološki park Parc Ornithologique do Pont de Gau’
Parc Naturel Régional de Camargue je veliko področje, pravzaprav planjava ob sredozemskem morju. Tako na grobo leži na pol poti med Monpelierjem in Marselessom. Področje je najbolj poznano po konjih, ki so tu napol divji, saj se svobodno pasejo in živijo v nižinah med mediteranskim rastjem.
To je eno glavnih evropskih mokrišč in pomnik naravoslovja. Močvirja so zaradi morja slankasta. Polno je kanalov, pašnikov, peščenih sipin, posušenih predelov in ostankov blata, mulja. Sama ravnina je redko naseljena. Prosto ţiveče ţivali, Camarški konji in biki in razne vrste ptic, se nizajo ob voţnji proti obali. Pogoste so obcestne »kmetije«, oz. Camarški ranči, kjer turistom ponujajo jahanje na konjih preko močvirij. Camarški »kavbojci«,gardians, prikazujejo jezdenje teh konj in preganjanje bikov. Vse je to show za denar. Zraven seveda sodijo tudi razni bolj ali manj kiču podobni prodajni artikli. (vir: Po Provansi, tja in nazaj – 22. junij do 03. Julij 2011, Milena, Marko in pes Enik)
V turističnem vodiču beremo:
The Camargue is best explored by bike, horse, or jeep, or on the water in a boat,
canoe, or paddle steamer. A camarguais horse can take you into the interior, through
waters and marshlands to places where the black bulls graze and wild birds nest.
You’ll find two to three dozen stables (depending on the time of year) along the highway
from Arles to Stes-Maries. The rides are so easy that they’re recommended even
for those who have never been on a horse before.
Mi smo to izpustili in si izbrali enega od parkirišč za avtodome ter tam samo prespali. Je pa odlično izhodišče za raziskovanje okolice.
Piscia di ghjaddu, Piscia di gallo ali kar Petelinov curek po naše je slap, ki nastane, ko se potok Torrente Oso zareže v ozko skalno razpoko in pada v spektakularnem slapu 70m globoko na skale. Pohod je upravičeno popularen med turističnimi obiskovalci Korzike. Sama pot je v zgornjem delu nezahtevna in vsak povprečen pohodnik jo bo zmogel v dobri uri. Pohod pričnemo na parkirišču, približno 1km severno od jezu l’Ospedale. Pot je dobro označena. Vmes prečkamo potok brez mostu, zato je priporočljiva primerna obutev.
Kraj z neolitskimi ostalinami izhaja iz časov okrog 2000 let pred našim štetjem. Zelo ohranjeni ostanki stavb pričajo o pomembnosti kraja, ki leži severno od Porto Vecchia. Do ostalin je kratek sprehod skozi nasade plutovca, približno 35 minut zmerne hoje navkreber. Ves trud je poplačan s čudovitimi razgledi na zaliv Porto Vecchia.
Steza je kamnita, zato priporočam dobro obutev in kakšno steklenico pijače, sploh če je vreme vroče. Dostop do vznožja v vasici Araghju je po cesti D198. Če prihajamo iz Porto Vecchia, se po približno 5km odcepi cesta D795 in po 4km pridemo v Araghju. V vasi je bolj malo prostora za parkiranje, vendar izven glavne gneče ne bo nobene težave s prostorom za avto.
Propriano je eno od trajektnih pristanišč na Korziki. Leži na zahodni obali. Samega kraja si nismo ogledali, ima pa zanimivo prodnato plažo, na kateri se da izvajati polno vragolij brez bojazni, da bi mivka zalezla vsepovsod. Tule je nekaj fotografij:
Še več pa v albumu.
Filitosa je zgodovinska naselbina iz neolitskih časov, ki se nahaja v južnem delu Korzike, severno od zanimivega kraja Propriano. Nizka vzpetina se razlega nad dolino Taravo, med sotočjem potokov Barcajola in Sardelle. Nas je pot tja zanesla iz Bonfacia, mimo na klife postavljenega kraja Sartene, Prorpiana, kjer je zanimiva peščena plaža (prodnata, ne mivka). Pot od Bonifacia do Filitose traja dobro uro ovinkaste, a zelo lepe in razgledne ceste. Sprva se peljemo nad skalnato, jugozahodno obalo, ki pa kmalu preide v bolj umirjeno, z nasadi poraslo pokrajino. Filitosa predstavlja največje neolitsko središče Korzike.
Samo neolitsko nahajališče Filitosa je bilo odkrito leta 1946, ko je lastnik zemljišča Charles-Antoine Cesari našel prazgodovinske ostanke. Sistematična izkopavanja so se začela 8 let kasneje. Vodil jih je Roger Grosjean, francoski pilot, ki se je kasneje preusmeril v arhologijo in posvetil 20 let svojega življenja raziskavam neolitika na Korziki. Najstarejše najdbe segajo v leto 3300 pred n.š. Najbolj atraktivni stečki (oz. menhirji) so nastali okrog leta 1500 p.n.š. Obdelava teh kamnov ponazarja poteze človeškega obraza, orožja, reber in oklepov. V filitosi je možno videti cca. 20 menhirjev. Menhiri in dolmeni v Filitosi sodijo med najlepše kar so jih do sedaj odkrili v Evropi. Menijo, da so menhiri simbol za človeka, ki naj bi po smrti živel naprej v kamnu.
V obdobju bronaste dobe (1800 pr.n.št.) so nosilci nove kulture gradili okrogle stolpe – torije (torri ali torre),) in jih zato imenujejo tudi toreanderji. V 12. ali 13. stol pr.n.št. so bili sijajno ohranjeni toriji zgrajeni tudi v Filitosi.
Po obisku muzeja, koder smo si ogledali potek izkopavanj in nekaj izkopanin, smo nadaljevali z ogledom v naravi. Poleg zanimivih kamnitih skulptur in bivališč nismo mogli mimo bujno cvetoče vegetacije. Celo pot ogleda nas iz v kamnitih izkopaninah skritih zvočnikov spremlja glasba. Ob pritisku na tipko pa si lahko prikličemo govorno pojasnitev in opis v izbranem jeziku. Ogled Filitose nas je popeljal v neke pradavne čase in če sodim po tem, da je otroke vse zelo zanimalo, kljub “dolgočasni” zgodovinski tematiki, je to res kraj na Korziki, mimo katerega ne smemo.
 |
 |
 |
 |
 |
| Pogled na muzej na prostem | Bujna vegetacija v okolici | Neolitsko bivališče, shramba | Zanimivo oblikovane skale, ki mimogrede postanejo tobogan iz kamene dobe | Menhirji |
 |
 |
 |
 |
 |
| Tudi kaktusov je vse polno | Osamljeno drevo na drugi strani Filitose. Tu poleg je velik kamnit dinozaver | Ina med nogami dinozavra | Pogled nazaj, v smeri prihoda od muzeja | Rožic je res polno |
Tako zelo opevana plaža Palombaggia je le ena izmed mnogih mivkastih plaž, ki se jim ponavadi izogibamo, če se le da. Včasih pa vseeno ne gre in se pač udamo v usodo “paniranih zrezkov”.
Konec aprila je voda še dokaj hladna. Poleti je pa nepopisna gneča.
Na poti iz enega kampa v centralnem delu Korzike (Corte) do drugega kampa na jugovzhodnem delu (Santa Lucia di Porto Vecchio) smo se ustavili še v eni zelo zanimivi rečni dolini. Nahaja se na 9. odseku poti GR20, ki je ena od najbolj poznanih večdnevnih transverzal na Korziki.
Iz mesta Corte smo odšli naravnost proti jugu, mimo krajev Venaco (ki je znan po mehkem, nežnem in okusnem siru venaco – če imate možnost, se odpravite tja v času Fiera di U Casgiu, 28. ali 29. aprila – mi smo bili en dan prezgodaj) , Vivario do Tattone, kjer se od glavne ceste odcepi ozka vaška pot proti zaselku Canaglia. Ob poti srečamo “dvomostovje”, železniški most Pont Eiffel na reki Vecchio, postavljen po načrtih francoskega inženirja Gustava Eiffla v 90. letih 19. stoletja, zgodovinski spomenik od leta 1976. Pod 170 metrov dolgim in 84 metrov visokim mostom se nahaja cestni most, zgrajen leta 1827. Na lokalni cesti smo srečali krave, se prebili skozi vas in na koncu vasi parkirali na označenem parkirišču. Prostora je za kakšnih 5 avtomobilov. Ker je pot malo obiskana, ni bojazni da bo zasedeno. Pred nami sta bila le dva avta s pohodniki.
Slike: (Levo) dostop do vasi Canaglia, (Sredi) parkirišče na koncu vasi, kjer se začne pot, (desno) pot je lepo označena
Pohod do jezera Melo ali še naprej do jezera Capitello je nekaj posebnega. Pohod ima nekaj presežnikov (obiskanost, mogočnost narave, velikost dreves, balvanov, ledeniške kotline, raznolikost podnebja…). Iz mesta Corte se odpeljemo po ozki ovinkasti cesti doline Restonica do koče, pri kateri je veliko parkirišče, Bergerie de Grottelle na višini 1370m. Adrenalinske vožnje je za dobrih 15km. Splača se kreniti dovolj zgodaj, saj je tako manj možnosti, da srečamo avto ali celo minibus, ki pripelje nasproti. Cesta ni za vrtoglave ali take s slabim srcem, saj je precej “zračna” – desno stena, levo prepad.
Pot je potekala takole:
Corte – na sever mimo hribovske vasi Castirla – po soteski reke Golo (to je najdaljša reka na Korziki) – mimo jezu Calacuccia – mimo smučišča in prelaza Col de Vergio (najvišji cestni prelaz na 1473m) in Aitone – mimo slikovite vasice Evisa v dolino Spelonca (Spelunca / Spilonca)- po panoramskih cestah skozi vas Ota do obale v kraju Porto.
| Dolina reke Golo | Col de Valdionellu | Aitone | Spelonca | Porto |
 |
 |
 |
 |
 |
V celem dnevu smo nabrali dobrih 200km poti po ovinkastih, a slikovitih cestah. Vmes smo naredili krajši pohod v slikovito dolino Spelonca, se malo okopali v ledeno mrzli vodi (proti svoji volji), našli peskovnik z mivko, se peljali mimo smučišča, opazovali sneg in (zprt) adrenalinski park, ki smo ga tudi malo preizkusili, videli pujse, koze, ovce in krave na cesti in na koncu namočili noge v hladnem morju. Kljub dežju je bil dan popolnoma izkoriščen in cel dan smo vsi uživali, od najmlajše Ine naprej.
Nadaljuj z branjem ‘Izlet z avtom Corte-Porto’
