Prispevek v kategoriji ‘Francija‘.

Les Baux-de-Provence

IMG_6050.jpg

 

Obisk gradu, streljanje s samostrelom, katapulti

Nadaljuj z branjem ‘Les Baux-de-Provence’

Pont du Gard

IMG_6127.jpg

Viadukt + čofotanje

IMG_6188.jpg IMG_6154.jpg IMG_6134.jpg

 

Nadaljuj z branjem ‘Pont du Gard’

Ornitološki park Parc Ornithologique do Pont de Gau

IMG_5725.jpg

Za vstopnino 7 € po osebi smo si ogledali pravi raj za eksotične ptice in živali, ki prebivajo, ali se ob selitvah ustavljajo v teh naravnih rezervatih, mokriščih tega predela Evrope. Ogled je en daljši sprehod mimo bazenov in jezerc z vodo. Zelo zanimivi so plamenci ali flamingi, ki so vitke, dolgonoge ptice, ki s svojo roza-rdečkasto-belo barvo očarajo še tako nezainteresiranega gledalca. Razne druge vrste eksotičnih, redkokdaj videnih ptic tu lahko vidimo v njihovem naravnem okolju. Tu domujejo cela vrsta galebom podobnih ptic, pa čaplje, velikanske sove, sršenarji

IMG_5719.jpg IMG_5716.jpg  IMG_5746.jpg IMG_5821.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Ornitološki park Parc Ornithologique do Pont de Gau’

Kamarga

Parc Naturel Régional de Camargue je veliko področje, pravzaprav planjava ob sredozemskem morju. Tako na grobo leži na pol poti med Monpelierjem in Marselessom. Področje je najbolj poznano po konjih, ki so tu napol divji, saj se svobodno pasejo in živijo v nižinah med mediteranskim rastjem.

To je eno glavnih evropskih mokrišč in pomnik naravoslovja. Močvirja so zaradi morja slankasta. Polno je kanalov, pašnikov, peščenih sipin, posušenih predelov in ostankov blata, mulja. Sama ravnina je redko naseljena. Prosto ţiveče ţivali, Camarški konji in biki in razne vrste ptic, se nizajo ob voţnji proti obali. Pogoste so obcestne »kmetije«, oz. Camarški ranči, kjer turistom ponujajo jahanje na konjih preko močvirij. Camarški »kavbojci«,gardians, prikazujejo jezdenje teh konj in preganjanje bikov. Vse je to show za denar. Zraven seveda sodijo tudi razni bolj ali manj kiču podobni prodajni artikli. (vir: Po Provansi, tja in nazaj – 22. junij do 03. Julij 2011, Milena, Marko in pes Enik)

V turističnem vodiču beremo:

The Camargue is best explored by bike, horse, or jeep, or on the water in a boat,
canoe, or paddle steamer. A camarguais horse can take you into the interior, through
waters and marshlands to places where the black bulls graze and wild birds nest.
You’ll find two to three dozen stables (depending on the time of year) along the highway
from Arles to Stes-Maries. The rides are so easy that they’re recommended even
for those who have never been on a horse before.

Mi smo to izpustili in si izbrali enega od parkirišč za avtodome ter tam samo prespali. Je pa odlično izhodišče za raziskovanje okolice.

IMG_5617.jpg

IMG_5605.jpg IMG_5611.jpg IMG_5615.jpg IMG_5623.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Kamarga’

Piscia di ghjaddu

IMG_3422.jpg

IMG_3496.jpg IMG_3408.jpg

Piscia di ghjaddu, Piscia di gallo ali kar Petelinov curek po naše je slap, ki nastane, ko se potok Torrente Oso zareže v ozko skalno razpoko in pada v spektakularnem slapu 70m globoko na skale. Pohod je upravičeno popularen med turističnimi obiskovalci Korzike. Sama pot je v zgornjem delu nezahtevna in vsak povprečen pohodnik jo bo zmogel v dobri uri. Pohod pričnemo na parkirišču, približno 1km severno od jezu l’Ospedale. Pot je dobro označena. Vmes prečkamo potok brez mostu, zato je priporočljiva primerna obutev.

Nadaljuj z branjem ‘Piscia di ghjaddu’

Casteddu d’Araggiu

Kraj z neolitskimi ostalinami izhaja iz časov okrog 2000 let pred našim štetjem. Zelo ohranjeni ostanki stavb pričajo o pomembnosti kraja, ki leži severno od Porto Vecchia. Do ostalin je kratek sprehod skozi nasade plutovca, približno 35 minut zmerne hoje navkreber. Ves trud je poplačan s čudovitimi razgledi na zaliv Porto Vecchia.

IMG_3282.jpg

Steza je kamnita, zato priporočam dobro obutev in kakšno steklenico pijače, sploh če je vreme vroče. Dostop do vznožja v vasici Araghju je po cesti D198. Če prihajamo iz Porto Vecchia, se po približno 5km odcepi cesta D795 in po 4km pridemo v Araghju. V vasi je bolj malo prostora za parkiranje, vendar izven glavne gneče ne bo nobene težave s prostorom za avto.

Nadaljuj z branjem ‘Casteddu d’Araggiu’

Propriano

Propriano je eno od trajektnih pristanišč na Korziki. Leži na zahodni obali. Samega kraja si nismo ogledali, ima pa zanimivo prodnato plažo, na kateri se da izvajati polno vragolij brez bojazni, da bi mivka zalezla vsepovsod. Tule je nekaj fotografij:

IMG_3676.jpg IMG_3681.jpg IMG_3683.jpg IMG_3728.jpg

Še več pa v albumu.

Filitosa

Filitosa je zgodovinska naselbina iz neolitskih časov, ki se nahaja v južnem delu Korzike, severno od zanimivega kraja Propriano. Nizka vzpetina se razlega nad dolino Taravo, med sotočjem potokov Barcajola in Sardelle. Nas je pot tja zanesla iz Bonfacia, mimo na klife postavljenega kraja Sartene, Prorpiana, kjer je zanimiva peščena plaža (prodnata, ne mivka). Pot od Bonifacia do Filitose traja dobro uro ovinkaste, a zelo lepe in razgledne ceste. Sprva se peljemo nad skalnato, jugozahodno obalo, ki pa kmalu preide v bolj umirjeno, z nasadi poraslo pokrajino. Filitosa predstavlja največje neolitsko središče Korzike.

Samo neolitsko nahajališče Filitosa je bilo odkrito leta 1946, ko je lastnik zemljišča Charles-Antoine Cesari našel prazgodovinske ostanke. Sistematična izkopavanja so se začela 8 let kasneje. Vodil jih je Roger Grosjean, francoski pilot, ki se je kasneje preusmeril v arhologijo in posvetil 20 let svojega življenja raziskavam neolitika na Korziki. Najstarejše najdbe segajo v leto 3300 pred n.š. Najbolj atraktivni stečki (oz. menhirji) so nastali okrog leta 1500 p.n.š. Obdelava teh kamnov ponazarja poteze človeškega obraza, orožja, reber in oklepov. V filitosi je možno videti cca. 20 menhirjev. Menhiri in dolmeni v Filitosi sodijo med najlepše kar so jih do sedaj odkrili v Evropi. Menijo, da so menhiri simbol za človeka, ki naj bi po smrti živel naprej v kamnu.

V obdobju bronaste dobe (1800 pr.n.št.) so nosilci nove kulture gradili okrogle stolpe – torije (torri ali torre),) in jih zato imenujejo tudi toreanderji. V 12. ali 13. stol pr.n.št. so bili sijajno ohranjeni toriji zgrajeni tudi v Filitosi.

Muzej v FilitosiPo obisku muzeja, koder smo si ogledali potek izkopavanj in nekaj izkopanin, smo nadaljevali z ogledom v naravi. Poleg zanimivih kamnitih skulptur in bivališč  nismo mogli mimo bujno cvetoče vegetacije. Celo pot ogleda nas iz v kamnitih izkopaninah skritih zvočnikov spremlja glasba. Ob pritisku na tipko pa si lahko prikličemo govorno pojasnitev in opis v izbranem jeziku. Ogled Filitose nas je popeljal v neke pradavne čase in če sodim po tem, da je otroke vse zelo zanimalo, kljub “dolgočasni” zgodovinski tematiki, je to res kraj na Korziki, mimo katerega ne smemo.

Pogled na muzej na prostem Bujna vegetacija Na kraju templja je polno skrivnih votlin Zanimive skale Menhirji so res veliki
Pogled na muzej na prostem Bujna vegetacija v okolici Neolitsko bivališče, shramba Zanimivo oblikovane skale, ki mimogrede postanejo tobogan iz kamene dobe Menhirji

 

Kaktusi Osamljeno drevo Auuuuu, stopila sem si na prsteeee Potka preko travnika Rožice
Tudi kaktusov je vse polno Osamljeno drevo na drugi strani Filitose. Tu poleg je velik kamnit dinozaver Ina med nogami dinozavra Pogled nazaj, v smeri prihoda od muzeja Rožic je res polno

Palombaggia

Tako zelo opevana plaža Palombaggia je le ena izmed mnogih mivkastih plaž, ki se jim ponavadi izogibamo, če se le da. Včasih pa vseeno ne gre in se pač udamo v usodo “paniranih zrezkov”.

 

IMG_3504.jpg IMG_3520.jpg

 

Konec aprila je voda še dokaj hladna. Poleti je pa nepopisna gneča.

Dolina Manganello

Na poti iz enega kampa v centralnem delu Korzike (Corte) do drugega kampa na jugovzhodnem delu (Santa Lucia di Porto Vecchio) smo se ustavili še v eni zelo zanimivi rečni dolini. Nahaja se na 9. odseku poti GR20, ki je ena od najbolj poznanih večdnevnih transverzal na Korziki.

Iz mesta Corte smo odšli naravnost proti jugu, mimo krajev Venaco (ki je znan po mehkem, nežnem in okusnem siru venaco – če imate možnost, se odpravite tja v času Fiera di U Casgiu, 28. ali 29. aprila – mi smo bili en dan prezgodaj) , Vivario do Tattone, kjer se od glavne ceste odcepi ozka vaška pot proti zaselku Canaglia. Ob poti srečamo “dvomostovje”, železniški most Pont Eiffel na reki Vecchio, postavljen po načrtih francoskega inženirja Gustava Eiffla v 90. letih 19. stoletja, zgodovinski spomenik od leta 1976. Pod 170 metrov dolgim in 84 metrov visokim mostom se nahaja cestni most, zgrajen leta 1827. Na lokalni cesti smo srečali krave, se prebili skozi vas in na koncu vasi parkirali na označenem parkirišču. Prostora je za kakšnih 5 avtomobilov. Ker je pot malo obiskana, ni bojazni da bo zasedeno. Pred nami sta bila le dva avta s pohodniki.

Tudi tu so bile krave na cesti Avto (registriran) je bil opora kažipotu Sem smo se odpravili

Slike: (Levo) dostop do vasi Canaglia, (Sredi) parkirišče na koncu vasi, kjer se začne pot, (desno) pot je lepo označena

Nadaljuj z branjem ‘Dolina Manganello’

Restonica

Pohod do jezera Melo ali še naprej do jezera Capitello je nekaj posebnega. Pohod ima nekaj presežnikov (obiskanost, mogočnost narave, velikost dreves, balvanov, ledeniške kotline, raznolikost podnebja…). Iz mesta Corte se odpeljemo po ozki ovinkasti cesti doline Restonica do koče, pri kateri je veliko parkirišče, Bergerie de Grottelle na višini 1370m. Adrenalinske vožnje je  za dobrih 15km.  Splača se kreniti dovolj zgodaj, saj je tako manj možnosti, da srečamo avto ali celo minibus, ki pripelje nasproti. Cesta ni za vrtoglave ali take s slabim srcem, saj je precej “zračna” – desno stena, levo prepad.

IMG_2576.jpg IMG_2586.jpg IMG_2617.jpg IMG_2628.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Restonica’

Izlet z avtom Corte-Porto

Pot je potekala takole:

Corte – na sever mimo hribovske vasi Castirla – po soteski reke Golo (to je najdaljša reka na Korziki) – mimo jezu Calacuccia – mimo smučišča in prelaza Col de Vergio (najvišji cestni prelaz na 1473m) in Aitone – mimo slikovite vasice Evisa v dolino Spelonca (Spelunca / Spilonca)- po panoramskih cestah skozi vas Ota do obale v kraju Porto.

Dolina reke Golo Col de Valdionellu Aitone Spelonca Porto
Golo Prelaz Valdoinellu Aitone Spelonca Porto

V celem dnevu smo nabrali dobrih 200km poti po ovinkastih, a slikovitih cestah. Vmes smo naredili krajši pohod v slikovito dolino Spelonca, se malo okopali v ledeno mrzli vodi (proti svoji volji), našli peskovnik z mivko, se peljali mimo smučišča, opazovali sneg in (zprt) adrenalinski park, ki smo ga tudi malo preizkusili, videli pujse, koze, ovce in krave na cesti in na koncu namočili noge v hladnem morju. Kljub dežju je bil dan popolnoma izkoriščen in cel dan smo vsi uživali, od najmlajše Ine naprej.
Nadaljuj z branjem ‘Izlet z avtom Corte-Porto’

Prelaz Golo, Korzika

Divja, ovinkasta, ozka cesta Corte – Porto nas pripelje na prelaz Golo.

Od Castirle dalje pot zavije proti zahodu v divjo sotesko Golo. Cesta skozi sotesko je speljana v strmem pobočju in je ponekod tako ozka in vpeta v navpične stene, da zgleda kot bi se vozili po dolgem balkonu. Nasproti pripeljejo tudi  avtobusi, ki jih je seveda za celo cesto. Zanimivo pri teh ozkih cestah (za en avto) je to, da imajo po sredi črto. Komu je namenjena, nismo ugotovili. Morda motoristom.
Soteske in gozdovi Cesta na betonskem zidu IMG_2342.jpg Konec aprila je vegetacija najbujnejša

Nadaljuj z branjem ‘Prelaz Golo, Korzika’

Corte

Corte ali Corti je včji kraj približno na pol poti med Bastio in Ajacciem. Kraj je posejan po gričevnati pokrajini, obkrožen z visokimi vrhovi, na sotočju rek, ki so si utrle svojo pot z visokih gora skozi mogočne ledeniške soteske. Najbolj obiskana je dolina Restonica. V kraju je tudi edina univerza na Korziki. Mesto samo je simbol Korzike. Kdor želi začutiti Korziko na polno, se mora podati v Corte.

Univerzitetni del mesta

Nad mestom se stiska na vrhu skal muzej Musee de la Corse (odprt od 10h-18h, od torka do sobote, vstopnina je 5€). Pot do razgledne ploščadi vodi po ozkih in strmih ulicah, ki dihajo v umirjenem ritmu nekih starih časov. Med ulicami smo našli spomenik v čast Pasquale Paoliju, po katerem se imenuje tudi univerza. V tem kraju se je rodil tudi eden najslavnejših vojščakov, na katerega pa domačini niso prav nič ponosni – Napoleon Bonaparte.

Nadaljuj z branjem ‘Corte’

Korzika

Prvomajske počitnice na Korziki smo si organizirali v lastni organizaciji, kot večino naših poti. Tak način priprave poti ima prednosti in slabosti:

+ Je veliko ceneje, kot da bi prepustil organizacijo nekomu drugemu
+ Pot si lahko splaniraš sam po lastnih željah
+ Ker predhodno spoznaš kraje (zaradi načrtovanja poti), potem na sami poti nisi “turistična ovca”
+ Ni se potrebno prilagajati skupini vreščečih turistov, ki imajo povsem drugačne plane (večinoma pivske)

– Za pripravo gre veliko časa
– Pred odhodom je potrebno spoznati cilj potovanja iz literature (zahteva veliko časa)

Načrtovanja poti sem se lotil najprej z iskanjem bolj na grobo. Odločili smo se, da gremo za en teden in na dva konca otoka.

 

Kako priti na Korziko?

Možnosti je več. Mi smo izbrali lasten prevoz in trajekt. Avtocesta preko Italije pelje mimo Benetk in čez celoten “zelenjavni vrt” Italije – Toskano, mimo Bolgne in Pise, do pristaniškega mesta Livorno. Če iščete z google, je angleški naziv za Livorno Leghorn. Prevoz s trajektom smo rezervirali vnaprej (približno en mesec pred odhodom), ker je tako veliko ceneje. Postopek je enostaven. Prevoznika sta dva: Corsica ferries in Moby. Nam najbližje pristanišče je Livorno, od koder pelje trajekt v Bastio na Korziki. Mi smo izbrali Moby, ker ima opcijo spanja na trajektu. Tako smo imeli cel dan časa, da smo brez naglice prišli do pristanišča. Vmes smo si ogledali še Piso in njen poševni stolp. Ob osmi uri zvečer smo se vkrcali na trajekt in dobili kabino. Za 60€, kolikor stane ena kabina, lahko spijo štirje, vštet pa je tudi zajtrk. Zjutraj ob osmih trajket odpelje. Čeprav sem dobil namige, da ponavadi zamujajo, je trajekt odpeljal točno ob uri.

IMG_2225.jpgIMG_2233.jpgIMG_2238.jpgIMG_2244.jpgIMG_2248.jpgIMGP6664.jpgIMGP6666.jpgIMGP6668.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Korzika’