Potovanja

Zadnji dan na Sardiniji smo ob poti do večernega trajekta zavili do nekaj zanimivosti. Najprej smo se ustavili v centralnem delu razvpite Coste Smeralde, v kraju Porto Cervo. To je uradno središče tega letoviškega mondenega okraja na Sardiniji. Razen nekaj jaht sicer ni nič posebnega. Tu naj bi prebivali super bogati italijanski milijarderji. V letu 2011 so bili ti “reveži” tarča napadov roparjev z uspavalnim plinom, ki so jih pokradli med spanjem, ne da bi jih prebudili… No, kakorkoli, to ni ravno ciljna lokacija, kamor bi se človek podal na dopust. Je pa zanimivo za pogledat razne barkače v petih in več nadstropjih, ki so verjetno vredne kot letni proračun kakšne afriške države. Tik ob marini, kjer se ta blišč (in beda) razkazuje je mala, zanimiva cerkvica “Stella maris”. Pred cerkvico se da tudi brezplačno (!) parkirati, od koder je tudi spodoben razgled na marino. Zapeljali smo se tudi po dolgem in počez ob obali, vendar drugje nismo našli kaj primernejšega za parkiranje in ogled. V enem od turističnih “ghetov” za petične goste smo pri izhodu (na normalni cesti) naleteli na zaprto zapornico, ki je pri prihodu nismo opazili. Zapornica je bila spuščena in nikjer nikogar, ki bi jo dvignil. Po kakšnih petih minutah “praskanja po glavi”, kako naj pridemo ven, se je zapornica le dvignila.       Vsi polni vtisov od pogledov na ves ta luksuz smo se odpravili na povsem plebejsko plažo v kraju Punta Marinella. Bilo je vroče, termometer v senci je kazal 41°C. Zalivček nudi nekaj sence, voda pa je plitva in zaradi pripeke je imela verjetno blizu 30°C. Kljub temu smo se “ofrišali” in naskakli v plitvinah. Počasi je sledil odhod proti trajktu in zaključku našega potovanja po Sardiniji. Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 11. dan: Porto Cervo, Punta Marinella, Golfo Aranci’

Deseti dan potovanja smo si vzeli malo počitka za nekaj minut poležavanja na plaži. Po kosilu smo odpeketali do bližnjega stolpa Torre Vignola, ki je le streljaj od kampa, kjer smo bivali. Torre Vignola je tudi kraj, kjer je camp Baia Blu La Tortuga. Pri stolpu smo mimogrede pobrali geocache.

Stolp je bil zaprt, kjlub temu, da bi po uradnem urniku moral biti odprt še vsaj uro in pol (glej urnik na sliki zgoraj).

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 10. dan: Počitek in Vignola Mare’

Bil je zadnji dan, ko smo naredili “resnejši” izlet. Zgodnjemu vstajanju je sledil pošten zajtrk, saj smo imel pred sabo dolgo turo v zanimive kraje. Poleg tega smo spakirali tistih 300 sendvičev, da slučajno ne bo kdo lačen po poti. Ko smo se “porihtali”, opravili vse WC potrebe in se končno vsedli v naš Sardinijamobil, smo švignili mimo Castelsarda, Sassarija proti Algheru direkt na rt Capo Caccia, kjer je famozna slavna Neptunova jama, grotta di Nettuno. Parkirišče pri vhodu je majhno, tako da je potrebno poiskati prostor ob cesti. V najslabšem primeru se lahko parkira cca. 2km od vhoda na razglednem prevalu, kjer se makadamska cesta odcepi od glavne.

Do vhoda v jamo vodi več kot 500 stopnic, ki pa so na srečo dopoldne lepo v senci, saj je pot na jugozahodni strani navpične stene. Hoje navzdol s slikanjem in opazovanjem mogočnih skal je za dobrih 10 minut. Vhod v jamo je po ozki poti. Karte prodajajo tik pred vhodom. Pri plačilu vstopnine smo vzeli družinsko prepustnico. To je plastična kartica, ki omogoča popust pri vstopnini za družine z najmanj dvema otrokoma. Pri vstopu v eno od štirih znamenitosti odrežejo en vogal. Mi smo kasneje ta dan izkoristili popust še za Nuraghe di Palmavera.

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 9. dan: Castelsardo, Sassari, Alghero, Neptunova jama, Nuraghi di Palmavera, Stintino/Pelosa, Slonova skala, Domus de Janas’

Izlet s trajektom iz Sardinije na otok Maddalena in Caprera smo pričeli z manjšim ovinkom mimo Santa Tereze. Na eni stranski cesti smo srečali želvo, ki je popestrila jutro. Trajekt vozi med krajema Palau in Maddalena na istoimenskem otoku. Cena povratnih kart trajekta za vozilo med 4 in 4,5m je 33EUR, v tej ceni pa je tudi voznik. Za odraslega je 11 EUR, za otroka pa 7. Ko smo prišli v pristanišče, je trajekt že čakal. Imajo dve firmi, ki prevažata preko, mi smo šli z enermar. Sistem vkrcavanja je tak, da je en človek pri vkrcanju napisal na listek tip našega vozila in število potnikov. Obenem je zahteval en osebni dokument. Potem smo se vkrcali in peljali čez. Vožnja traja kakšnih 10-15 minut. Po izkrcanju sem šel na blagajno, ki je dobro označena in se je ne da falit. Tam me je čakala osebna in ko sem plačal, sem jo dobil nazaj. Pri plačilu sem rekel, da bi povratne karte, kar se je obrestovalo pri povratku, saj smo zapeljali direktno na trajekt brez čakanja in ostalih formalnosti.

      Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 8. dan: Otoka La Maddalena in Caprera’

Po malo bolj poznem zajtrku smo šli na sever Sardinije, pravzaprav na najbolj severni del, na rt Capo Testa. Ob poti proti St. Terezi smo ob cesti videli kar nekaj zanimivih plaž. Povsod tam, kjer je bila kakšna rečica ali potok, je zgleda naneslo kamenje in prod in tako je nastala lepa, bela, peščena ali mivkasta plaža. No ja, to je le ugibanje. Vsem je skupno to, da je parkiranje povsod za plačat. Hvala lepa smo rekli in odbrzeli dalje.

Capo testa je zanimiv, od dežja, morja, sonca in vetra izklesan granitni rt. Pokrajina ni podobna ničemur, kar smo videli do sedaj in ne pravijo ji zaman lunino površje. Skale so oblikovane v raznorazne oblike, po katerih smo veselo plezali, se slikali in se prav imenitno razgibali. Na rtu je tudi svetilnik. Prav na koncu rta je visoka skala, na katero vodi nekaj ozkih stopnic, na vrhu pa so vidni pozidani ostanki, verjetno od nekega davno porušenega svetilnika.

Pri obhodu smo sledili stezicam in nekje proti koncu malo po svoje skrenili proti neprehodnemu področju. Bilo je potrebno kar nekaj truda, da smo prišli skozi, saj je ženski del ekipe komajda zlezel skozi ozke špranje med skalami in preko visokih pragov.

Sam rt Capo Testa je s Sardinijo povezan preko ozkega pasu kopnega, kjer pelje cesta. Na vsaki strani je plaža, na obeh plažah pa nepopisna gneča.  Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 7. dan: Capo Testa, La Marmorata, Medvedja skala’

Šesti dan zdoma je bil spet ovinkast. Prevozili smo 265km v slabih šestih urah, od tega je bilo 4h30 čiste vožnje. Ker smo za pot izbrali kar “s prstom po zemljevidu” – direktno od Lotzoraia na sredini vzhodnega dela Sardinije proti majhnemu kraju Vignola Mare pri malo večjemu Aglientu. Pot Tortoli – Villagrande Strisaili je precej ovinkasta, potem sledi skoraj avtocesta skozi nacionalni park Gennargentu, kjer so ob cesti znaki za poledico in snežinke. Skozi Nuoro je bilo nekaj obvozov in smo imeli nenačrtovan ogled mesta, ki pa je le eno od večjih mest na Sardiniji. Kot zanimivost lahko omenim, da smo na izhodu iz mesta videli (edine) pripadnike etnične manjšine, ki so tudi sicer v večjem številu okrog našega doma (beri: cigane).

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija 6. dan: Selitev na sever’

Dan za obisk jame in nekaterih zanimivih vasi. Iz Lotzorai-a se odpravimo proti jugu, mimo Tortolija po SS125 do kraja Bari Sardo in naprej v Cardeddu. Od tam pa naprej po zanimivi panoramski cesti skozi Jerzu v Ullasai. Že na začetku kraja sledimo oznakam za jamo Grotta di Su Marmuri. Jama leži med navpišnimi stenami nad Ullasajem, ki je že sam po sebi zelo zanimiv kraj, predvsem pa njegova okolica.

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 5. dan: Jama Marmuri, Osini vecchio, Cardeddu, Torre di Barri’

Četrti dan našega potovanja po Sardiniji smo namenili pohodu na eno “sanjskih” plaž, na plažo Goloritze. Pohod se začne na enem bolj odmaknjenih delov province Ogliastra, na planoti Golgo. Zaradi vroče napovedi smo vstali malo prej, že ob 6:30 in se ob 8;40 celo odpravili iz kampa. Najprej mimo odcepa za Santa Maria di Navarese. V kraju Baunei nas je navigacija speljala kar takoj na prvem odcepu, takoj za pokopališčem na desno, skozi vas po ozkih ulicah. Prostora z leve in desne je bilo le nekaj cm. Ko je pa se je pot pred nami zožala na širino pločnika, edini izhod iz labirinta pa je bila strma, še ožja pot nekam pod skale, pa sem vseeno stopil iz avta in povprašal staro ženico “Dove a Golgo?”. Pa je samo pokazala z nagubano roko “Qui!”. Pa smo šli “qui” v breg. Na srečo se je za hišami pot spet razširila in se priključila na “glavni” odcep, ki pelje iz centra Bauneia. Nad vasjo so prav posrečene serpentine, ki nas pripeljejo na planoto Golgo. Asfalt se vleče nekaj km skozi prostran hrastov gozd. Po slabih 8 kilometrih asfalta iz Bauneia se odcepimo desno na makadam v smeri kažipota za Rifugio Cooperativa Goloritze. Ko se približujemo tej koči, je ob cesti vse polno znakov za prepovedano parkiranje. Seveda zaradi tega, ker potem pri koči pobirajo parkirnino, ki znaša 4 EUR za avto za cel dan. Poleg parkirišča je tudi prostor za nekaj šotorov in kakšen avto dom. Koča nudi osnovne stvari, mrzlo pijačo in kakšen prigrizek. Cene so malce zasoljene, kot bi bili kje v resnih hribih.

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija 4. dan: Pohod na plažo Goloritze in planoto Golgo’

Tretji dan našega potovanja smo po dolgih kilometrih vzeli “malo bolj na izi”. Plan je bil, da se odpravimo po dolini za Arbataxom proti Talani, se povzpnemo skozi vasice, gremo do zanimive skale Pedra longa in na koncu poiščemo kakšno trgovino, saj po treh dneh bi se pa že počasi prileglo spet kaj konkretnejšega, torej mesnatega. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Po bolj poznem vstajanju ob 8:20 smo šli najprej tankat, pa so rekli “gasolino finito”. Najprej sem debelo pogledal, ko pa fantič na črpalki ni hotel ponuditi drugega kot čiščenje stekel, smo odšli do naslednje črpalke, kjer pa so rekli “cash only”. OK, pač še ena od zanimivosti potovanja v nove kraje. Je bilo pa vsaj zabavno spoznati nove običaje. Istočasno smo se seznanili tudi z novimi cenami goriva. Za 100€ sem natankal le 60 litrov. Potem smo šli v “hribe”. V LP so zapisali, da je dolina proti Talani “outofworlderly”. Izkazalo se je, da to kar drži. Za kakšnega debelušnega Amerikanca morda res, za nas, vajene vsega hudega pa vendarle ne tako zelo nezemeljska pokrajina se lahko pobaha z neskončnimi drevoredi cvetočih oleandrov, ki se bohotijo z obeh strani ceste in še ob vsaki strugi, kamor seže oko. Postanek v senci ob cesti je razkril še eno zanimivost Sardinije: plutovce. Te smo srečali že med potovanjem po Korziki, vendar je Sardinija vodilna proizvajalka plute v Sredozemlju. Oleandri so bili predvsem všeč ženskemu delu ekipe, lupljenje plute s pipcem pa moškemu. Talana je vasica, stlačena pod hrib, do katere vodi lepa, ovinkasta, ozka panoramska cesta. Spoznali smo še en običaj: streljanje na znake ob cesti, poznan iz Korzike.

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija 3. dan: Talana, Ursulei, Baunei, Pedra longa’

Ob 6:00 nas je zbudilo glasno obveščanje o skorajšnjem prihodu trajekta v pristanišče. Imeli smo kabino, ki je bila v zadnjem delu trajekta in v prvem nadstropju nad garažami. Obup! Celo noč smo poslušali hrup ladijskih motorjev. Napa klimatske naprave v kabini je tako naglas pihala, da si skoraj oglušel. Kljub vsemu se je kar nekako spalo. Ker nas je bilo pet, smo za najmlajšo Ino napihnili blazino, tako da je nastalo še peto ležišče.

Okrog 7:50 smo se izkrcali in se podali novim dogodivščinam naproti. Naslednja postaja je bila plaža, še prej pa zajtrk. Po dveh kilometrih je sledil prvi današnji “kdaj bomo”?. Peljali smo se skozi Olbio in poiskali začetek slavne ceste 125, ki nas je potem še nekaj dni spremljala na tej strani Sardinije. S ceste smo opazovali zanimiv “peglezen” – visok otok Isola Tavolara s strmimi pobočji.

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija 2. dan: Od trajekta do kampa’

Po relativno kratkem pakiranju je naš potovalni-mobil pripravljen. Nova pridobitev je lesena polička v prtljažniku, ki se je izkazala za zelo praktično, saj je poleg odlaganja drobnarij uporabna tudi kot priročna mizica za zajtrk ali malico.

Po nekaj formalnostih z vpisom v gimnazijo smo iz Novega mesta odrinili proti Italiji ob 8:50. Na Fernetičih dotankamo in ob 10:15 prečkamo mejo. Prvi počitek sredi Padske nižine, malo južneje od Padove ob 12:15. Na AC smo se smejali poševnemu avtobusu, ki je verjetno imel zanalašč okvarjeno vzmetenje, da so se turisti, ki jih je prevažal navadili na poševne stvar, npr. stolp v Pisi. Temperature so se dvignile nad 32. Dodatno zvišanje temperatur je nastopilo ob plačilu cestnine, ki je za naš mali kombi Traffic znašala 32,80 EUR.

Ob 16:15 smo po nekaj dodatnih “sightseeing” km zaradi navigacije parkirali v Pisi, v neposredni bližini slavnega poševnega stolpa. Parkirnina je, če primerjamo z Ljubljano “borih” 1,5EUR na uro. Ampak smo pa krepko preplačali sladoled. Zapodili smo se v prvo slaščičarno, tik ob stolpu, kjer so nam računali 4 EUR za kepico. Zal je račun prišel šele potem, ko sladoleda že i bilo več na mizi. Grrrrr! Če bi kupili planico ali otočec, bi dobili za ta denar vsak po kilo sladoleda.

Ob 18h je bilo v senci še vedno 32°C, tako da smo se počasi odpravili proti Livornu. Za košček AC so hoteli še dodatnih 1,7 EUR. Karte za trajekt smo kupili že kakšen mesec prej pri http://www.corsica-ferries.co.uk/ Nekako najbolj ugodna varianta je bila v ponedeljek tja in v četrtek nazaj. V sredo bi bilo še ceneje, samo za 15 EUR razlike smo raje ostali en dan dlje.

Ob 19:00 smo bili na pomolu, malo počakali in se ob 19:45 vkrcali na palubo 5B+, kamor dajejo vse z višino vozil med 1,8m in 2,4m. Rumeni trajekt mega express three nas je “požrl” skupaj s četico avtodomov, avtov, avtobusov in nekaj šleparjev. Ko smo našli vrata kajute, smo počakali na sobarico moškega spola (a je to “sobar”?), da nam je odklenil in se udobno namestili v kajuto. Ker je bil zunaj še lep dan, smo se parkirali na zgornji palubi, da smo odpluli proti Sardiniji….

Vsako leto nekje proti koncu marca se marsikdo začne praskati po glavi, ko pogleda koledar tam okrog prvega maja in  ugotovi, da bi se bilo dobro nekam premaknit od doma med prvomajskimi prazniki. 27. april in 1. maj sta nekako tako skupaj na koledarju, da se vedno najde ena kombinacija, ki omogoča vsaj 4 dni oddiha, če ne več. Za nekajdnevni družinski prvomajski pobeg je Gardsko jezero več kot naročeno. Pot od Slovenije do Gardskega jezera ni predolga, temperature konec aprila omogočajo obilico aktivnosti na prostem, cene namestitve v kakšni novodobni barakici sredi obilice kampov pa tudi še niso predrage.

Nas je pot odnesla v kamp Bella Italia na južni strani Gardskega jezera. Vas, kjer je kamp se imenuje Peschiera del Garda. To je odlična “bazna postaja” za:

• Obisk gardalanda
• Kolesarjenje ob reki Mincio
• Obisk zanimivega botaničnega vrta Parco Giardino Sigurta
• Raziskovanje okolice Gardskega jezera in izlet z avtom v ZOO
• Obleganje rta v kraju Sirmione, ki se zajeda v južni del jezera 

Nadaljuj z branjem ‘Gardsko jezero za prvi maj’

Parco natura viva je živalski vrt tik ob Gardskem jezeru. Živalski vrt je iz dveh delov. V prvem delu smo se zapeljali z avtom mimo živali, kot v “safariju”. V resnici so se bolj živali sprehajale mimo nepregledne plehnate kolone. V drugem delu pa je običajen “peš” živalski vrt z nekaj dodatki. No, pa pojdimo lepo po vrsti.

Parco natura viva je le streljaj od gardalanda. Za obisk si je potrebno vzeti skoraj cel dan, če želimo res videti vse živali. Če ZOO obiščemo na praznik, vikend ali drug dela prost dan je potrebno računati na gnečo ob  vhodu. Zvita kača avtomobilov nas v kakšnih 45 minutah pripelje do blagajne, kjer se olajšamo za 20 EUR po odraslem in 15 EUR po otroku. Vstopnica velja za oba dela parka. Ko se zapeljemo mimo vhodna, se prične zabava. Mimo avta “šibajo” antilope, ob poti se pasejo zebre, žirafe, v vejah dreves se derejo čudni ptiči…. po vijugastem makadamu se malo dvignemo, vmes srečamo še kakšno čredo koz in se na drugi strani vzpetine spustimo proti zverem. Videli smo hijene, tigre, geparde, levinje… Sledi še izstop in parkiranje.

Sledi še ogled “pravega” živalskega vrta. Poleg vseh za živalske vrtove klasičnih vrstah imajo v tem parku tudi plastične – dinozavre v naravni velikosti. Zanimiv je tudi tropski vrt, kjer je poleg vse golazni še polno kameleonov, kaš, krokodilčkov…

Park je kar velik. Mi smo prehodili 5,5km v dobrih treh urah. K temu je potrebno dodati še približno dve uri za avtomobilistični del ogleda. Skupaj je to kar lep skoraj celodnevni potep.

Zaradi slabe vremenske napovedi smo odpovedali obisk Monte Baldo in se odpravili na bolj varne nadmorske višine, vsaj kar se tiče nenadnih vremenskih sprememb. Sirmione je zanimiv kraj, ki leži na rtu na južni strani Gardskega jezera. Po lokalnih cestah je od izvoza na AC slabe pol ure vožnje do enega od parkirišč na koncu ozkega rta. Rt se konča z ozkim kamnitim mostom, ki je vhod v staro mestno jedro. Promet v mestecu ni prepovedan, ampak je omejen na petične goste mondenih hotelov v samem kraju.

Na konec rta je vsekakor potrebno iti peš. Za pot od parkirišča do konca rta je 1,8km prijetnega sprehoda po starem mestu, peš poti ob obali in tudi preko nekaj olivnih nasadov se da sprehoditi. Vmes smo pobrali še dva geocache-a in se spoznali z “geolovci” iz Nemčije.

Za en evro po odrasli osebi smo se povzpeli v stolp utrdbe na vhodu mesta. Razgledi so lepi, le gneča je bila kar huda zaradi praznika in tudi zaradi turistov, ki v tem času že trumoma oblegajo vse zanimivosti.

Utrdbo Scaliger so pričeli graditi v 12. stoletju in jo počasi širili. Zanimivo zgrajena obzidja, obdana z vodo so nastajala in se večala skozi stoletja gradnje in širitve. S stolpov na obzidju je vse skupaj prav lepo vidno in zanimivo za fotografiranje. Z najvišjega stolpa so ljudje spodaj že kar mali mravljinci.

Na splošno ima Sirmione zelo raburkano zgodovino zaradi svoje strateške lege. Tu mimo so rovarili že Rimljani, pa Langobardi, pa tudi v srednjem veku je bilo kar burno. Podrobno zgodovino si lahko preberemo tudi v lično pripravljenih plakatih v notranjosti utrdbe, ki se ji v originalu reče “Rocca Scaligera”.

Od utrdbe smo se odpravili proti koncu rta. Vmes smo še malo nahranili uboge lačne labode (navkljub tabli o prepovedi takega početja), malo poplezali in odšli mimo zajetja termalne vode za bližnje terme vse do konca rta, kjer je zgodovinsko arheološki park posvečen razvalinam kontroverznega imena “Grotto of Catullus”. “Grotto” sicer namiguje na kakšno jamo, vendar tu ni nikakršne jame, pa tudi rimski poet Catullus ni nikoli živel tukaj, saj so se utrdbe pojavile mnogo let po njegovi smrti. Pri vhodu v park (vstopnina) je tudi manjši muzej. Nadvse zanimiva je skalnata obala s strmimi klifi, po kateri je konec rta tudi dobil ime. V predelu tik ob obali so skoraj vodoravne skale in voda je zelo plitva, tako da so ves čas ob rtu boje in svetilniki, ki opozarjajo na nevarne plitvine. Takoj za plitvinami pa se dno jezera strmo spusti. Vse to je možno videti z razgledne točke na koncu rta.

Če se peljete mimo Verone proti Milanu se vsekakor splača vzeti par uric časa za ogled tega nadvse zanimivega kraja. Pa naj bo to na dan izven glavne sezone.