Potovanja

Bonifacio leži na skrajnem jugu Korzike in severni obali Bonifacijevega preliva, ki ločuje Korziko in Sardinijo. Mesto je zgrajeno na koncu globokega fjorda, ki je najboljše in edino pristanišče na jugu Korzike. Občina Bonifacio na severozahodu meji na kanton Fifari in na severovzhodu na kanton Porto-Vecchio. Meja občine poteka približno od zaliva Golfe de Ventilegne na zahodu do zaliva Golfu di Sant’Amanza na vzhodu. Obala med omenjenima točkama je dolga okrog 75 km. Proti severu vodita dve avtocesti: N198 po vzhodni in N196 po zahodni obali otoka.

Otočje Lavezzi leži v francoskem delu morskega naravnega rezervata Bouches de Bonifacio (Bonifacijev preliv), ki si ga Francija od leta 1993 deli z Italijo in meri 794,6 km². V prelivu je bil najprej prepovedan samo prevoz nevarnih snovi, leta 1999 pa so natančno določili meje parka in v zaščito vključili divje ptice, ribe in druge živali in rastline in naravo kot tako.

Južna obala Korzike v okolici Bonifacia je zgrajena iz belega sedimentnega krednega apnenca, iz katerega je narava izklesala nenavadne skulpture. Malo bolj proti severu apnenec zamenja granit iz katerega sta zgrajena Korzika in Sardinija. Pristanišče Bonifacio je zgrajeno v zalivu Bonifacio, ki je podoben fjordu. Na jugu ga od odprtega morja ločuje 1500 m dolg in 200 m širok rt. V prazgodovini je bila gladina morja nižja in Sardinija in Korzika sta bili med seboj povezani s kopnom, zaliv Bonifacio pa je bil del doline, ki je peljala proti korziškemu višavju. Voda v zalivu je globoka okrog 3,5 m, kar je bilo več kot dovolj za stare ladje in manjša sodobna plovila.

Mesto Bonifacio je sestavljeno iz dveh delov: Vieille ville (Staro mesto) in Haute Ville (Gornje mesto), ki je zgrajeno na rtu znotraj citadele. Citadela je bila zgrajena v 9. stoletju, ko je bilo ustanovljeno mesto. Kasneje je bila večkrat prezidana in obnovljena in je bila do pred kratkim administrativno središče francoske tujske legije. Danes je muzej. Večina prebivalcev je včasih živela v Haute ville, kjer so bili dobro zavarovani pred sovražnikom. Marina in novejši deli mesta so zgrajeni na ravnici na koncu zaliva.

Zgornji del mesta in del obzidja so zgrajeni na vrhu pečine kakšnih 70 metrov nad morjem. Pečino je spodjedlo morje, tako da izgleda, da so zgradbe na samem robu pečine zgrajene na previsu.

(Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bonifacio)

Nadaljuj z branjem ‘Bonifacio’

Obisk Djavolje varoši je nepozabno doživetje. Pot smo pričeli na jugu, v Skpju in nadaljevali proti Leskovcu, kjer smo jedli dobrote z žara, po čemer je Leskovac najbolj poznan. Imajo tudi pizzo, vendar če naročite margerito, bo s salamo (Leskovac pač). Pot do Djavolje Varoši bi bila iz centra Leskovca le slabih 30km. Tudi na kartah je slutiti nekaj, kot cesto. Žal je taka pot prehodna le z mačeto in peš ali s konjem. Okrog riti v že pa je pot dolga dobrih 100km. Prispemo pozno popoldne, kar je velika prednost. Večina kamnitih stolpov v Varoši gleda na zahod, zaradi tega je vse skupaj odlično osvetljeno. Dopoldanski obisk bi bil pa polomija, saj bi nam sonce svetilo direktno v oči in se ne bi dalo niti slikat, niti gledat.

Vodo v izvirih otroci tudi poskusijo in ugotovijo, da je fuj! Pri cerkvici se z robcem obrišemo po razbolelih nogah in robec privežemo na drevo.

Nadaljevanje besedilaje povzeto po vikipediji.

Đavólja Varoš ali Djavólja Varoš (srbsko Ђавоља варош, v prevodu »Vražje mesto«) je kamnita formacija stolpičev, nastala kot posledica dejavne erozije. Đavolja Varoš se nahaja v južni Srbiji na gori Radan, na desnem bregu Žute reke, v porečju reke Toplice blizu mesta Kuršumlije.

Stolpiči iz kamna in prsti segajo od 2 pa tudi do 15 metrov visoko in so v spodnjem delu široki 2 do 6 metrov, na vrhu pa 1 do 2 metra.Andezitski kamniti bloki z nekaj deset centimetri širine ščitijo šibko povezan piroklastični material, ki leži pod njimi pred vetrovi in vremenskimi nevšečnostmi, to pa omogoča nastanek kamnitih stolpičev. Đavolja Varoš se razprostira na približno 4.300[1] do 4.500 m2. S področjem Đavolje Varoši so povezani bližnji hidrološki pojavi. Eden od njih je Đavolja voda (srbsko Ђавоља вода, v prevodu »Vražja voda«), zelo mineraliziran vrelec, ki naj bi bil po izročilu zdravilen, drugi pa je Crveno vrelo (srbsko Црвено врело, v prevodu »Rdeči vrelec«). Voda je rdeče barve, okoliške formacije pa so različnih barv, kar daje področju poseben pečat.

Predpostavljajo, da je Đavolja Varoš nastala kot posledica srednjeveške vzreje živine in izsekavanja gozdov.  Đavolja Varoš se pod vplivi erozije ves čas spreminja- stolpiči nastajajo, rastejo, se preoblikujejo in izginjajo in ta menjava poteka že stoletja. Te spremembe v obliki formacije so vidne tudi v teku enega človeškega življenja.

Spremembe v oblikah nenavadnih figur je pri ljudeh ustvarilo prepričanje, da je na delu roka hudiča, zato so jih imenovali »Vražje mesto«. Po srbskem izročilu tamkaj na grebenu nad rečno dolino vragi zidajo hiše.

Piroklastični material oz. piroklasti so trdi delci, ki jih ognjenik izbruha v zrak. Beseda izhaja iz grščine (pyros = ogenj). Ko izbruhne ognjenik andetizne sestave in raznese čep strjene magme v žrelu, letijo zdrobljeni koščki lave – piroklasti daleč naokrog.

Večjim kosom, ki imajo premer 32 mm – 1 m, pravimo vulkanske bombe. Nekatere imajo razpokano površino in so podobne hlebčkom kruha, druge pa so gladke kot topovske krogle. Manjšim delcem pravimo lapili.

Iz manjših in večjih delcev (»vulkanskega prahu«), ki se odlagajo na površje, nastane sčasoma kamnina tuf.

Cerkev sv. Petke

Znotraj Džavolje varoši je tudi cerkvica sv. Petke. Obstaja vraža, da če se v zdravilno vodo pomočen kos blaga položi preko razbolelega mesta, potem pa se ta kos blaga priveže na vejo v cerkvi, bo tudi bolezen ostala tam. Za vsak slučaj tiste koščke blaga vsake toliko zažgejo, z bolečinamo vred.