Ob 6:00 nas je zbudilo glasno obveščanje o skorajšnjem prihodu trajekta v pristanišče. Imeli smo kabino, ki je bila v zadnjem delu trajekta in v prvem nadstropju nad garažami. Obup! Celo noč smo poslušali hrup ladijskih motorjev. Napa klimatske naprave v kabini je tako naglas pihala, da si skoraj oglušel. Kljub vsemu se je kar nekako spalo. Ker nas je bilo pet, smo za najmlajšo Ino napihnili blazino, tako da je nastalo še peto ležišče.
Okrog 7:50 smo se izkrcali in se podali novim dogodivščinam naproti. Naslednja postaja je bila plaža, še prej pa zajtrk. Po dveh kilometrih je sledil prvi današnji “kdaj bomo”?. Peljali smo se skozi Olbio in poiskali začetek slavne ceste 125, ki nas je potem še nekaj dni spremljala na tej strani Sardinije. S ceste smo opazovali zanimiv “peglezen” – visok otok Isola Tavolara s strmimi pobočji.
Po relativno kratkem pakiranju je naš potovalni-mobil pripravljen. Nova pridobitev je lesena polička v prtljažniku, ki se je izkazala za zelo praktično, saj je poleg odlaganja drobnarij uporabna tudi kot priročna mizica za zajtrk ali malico.
Po nekaj formalnostih z vpisom v gimnazijo smo iz Novega mesta odrinili proti Italiji ob 8:50. Na Fernetičih dotankamo in ob 10:15 prečkamo mejo. Prvi počitek sredi Padske nižine, malo južneje od Padove ob 12:15. Na AC smo se smejali poševnemu avtobusu, ki je verjetno imel zanalašč okvarjeno vzmetenje, da so se turisti, ki jih je prevažal navadili na poševne stvar, npr. stolp v Pisi. Temperature so se dvignile nad 32. Dodatno zvišanje temperatur je nastopilo ob plačilu cestnine, ki je za naš mali kombi Traffic znašala 32,80 EUR.
Ob 16:15 smo po nekaj dodatnih “sightseeing” km zaradi navigacije parkirali v Pisi, v neposredni bližini slavnega poševnega stolpa. Parkirnina je, če primerjamo z Ljubljano “borih” 1,5EUR na uro. Ampak smo pa krepko preplačali sladoled. Zapodili smo se v prvo slaščičarno, tik ob stolpu, kjer so nam računali 4 EUR za kepico. Zal je račun prišel šele potem, ko sladoleda že i bilo več na mizi. Grrrrr! Če bi kupili planico ali otočec, bi dobili za ta denar vsak po kilo sladoleda.
Ob 18h je bilo v senci še vedno 32°C, tako da smo se počasi odpravili proti Livornu. Za košček AC so hoteli še dodatnih 1,7 EUR. Karte za trajekt smo kupili že kakšen mesec prej pri http://www.corsica-ferries.co.uk/ Nekako najbolj ugodna varianta je bila v ponedeljek tja in v četrtek nazaj. V sredo bi bilo še ceneje, samo za 15 EUR razlike smo raje ostali en dan dlje.
Ob 19:00 smo bili na pomolu, malo počakali in se ob 19:45 vkrcali na palubo 5B+, kamor dajejo vse z višino vozil med 1,8m in 2,4m. Rumeni trajekt mega express three nas je “požrl” skupaj s četico avtodomov, avtov, avtobusov in nekaj šleparjev. Ko smo našli vrata kajute, smo počakali na sobarico moškega spola (a je to “sobar”?), da nam je odklenil in se udobno namestili v kajuto. Ker je bil zunaj še lep dan, smo se parkirali na zgornji palubi, da smo odpluli proti Sardiniji….
Nadaljuj z branjem ‘Sardinija 2. dan: Od trajekta do kampa’ 
