Zanimiva družinska potovanja
Značke: ‘kamp’
Pri obisku Konjica, tamkajšnjega Titovega bunkerja in ostalih znamenitosti je lepo zaključiti na Boračkem jezeru. Izjemno slikovito jezero se prikaže takoj, ko pridemo na vrh prelaza, kamor nas pripeljejo serpentine iz Konjica. Jezero je lepo urejeno in čisto. Okrog jezera so plaže, pomoli, manjši kamp z lesenimi kolibami, v katerih se da prespati in predvsem prelepo naravo.
Turistični vodiči neskončno hvalijo St. Florent. V bistvu pa je ena velika marina, v kateri so parkirane jahte vseh oblik, velikosti in barv. Morda je za snobe s teh jaht res vrhunec njihovega potovanja z jahto tisti nesrečni jastog, ki se je še pet minut prej tresel v akvariju restavracije le pet korakov stran od bleščeče jahte in razmišljal, ali je morda on naslednji na vrsti za v lonec. Morda je za nekega ameriškega turista, ki mu je vrhunec turizma slepo sledenje vodiču Lonely planet sedenje med temi snobi tudi užitek brez primere, kljub temu da se mora potem zapufati, da si privošči tiste tri pomfrije s petimi školjkami. Nekaterim je to v neizmerno veselje. Žal (ali pa na srečo) nismo eni takih. Mi smo našli fino škarpo okrog marine, po kateri se je dalo voziti z uniciklom, da je en star stric kar skakal ov veselja in vpil za nami »Le Cirq, Le Cirq«. Prav tako smo našli sladoled na kepce ppo 2€, kar je zelo snobovsko, vendar kot smo kasneje ugotovili kar standardna tarifa na Korziki. Obiskali smo tudi bližnji lunapark, kjer so imeli celo pravi miniaturni vlakec smrti. Tudi tu smo naredili veselje z uniciklom, saj je bil očitno lunapark nekoč res »Le Cirq« in so nekateri kartogrizci bili nekoč klovni. Eden je prav spretno obvladoval unicikel in še naslednji dan smo se prav veselo pozdravljali.
Šesti dan zdoma je bil spet ovinkast. Prevozili smo 265km v slabih šestih urah, od tega je bilo 4h30 čiste vožnje. Ker smo za pot izbrali kar “s prstom po zemljevidu” – direktno od Lotzoraia na sredini vzhodnega dela Sardinije proti majhnemu kraju Vignola Mare pri malo večjemu Aglientu. Pot Tortoli – Villagrande Strisaili je precej ovinkasta, potem sledi skoraj avtocesta skozi nacionalni park Gennargentu, kjer so ob cesti znaki za poledico in snežinke. Skozi Nuoro je bilo nekaj obvozov in smo imeli nenačrtovan ogled mesta, ki pa je le eno od večjih mest na Sardiniji. Kot zanimivost lahko omenim, da smo na izhodu iz mesta videli (edine) pripadnike etnične manjšine, ki so tudi sicer v večjem številu okrog našega doma (beri: cigane).
Ob 6:00 nas je zbudilo glasno obveščanje o skorajšnjem prihodu trajekta v pristanišče. Imeli smo kabino, ki je bila v zadnjem delu trajekta in v prvem nadstropju nad garažami. Obup! Celo noč smo poslušali hrup ladijskih motorjev. Napa klimatske naprave v kabini je tako naglas pihala, da si skoraj oglušel. Kljub vsemu se je kar nekako spalo. Ker nas je bilo pet, smo za najmlajšo Ino napihnili blazino, tako da je nastalo še peto ležišče.
Okrog 7:50 smo se izkrcali in se podali novim dogodivščinam naproti. Naslednja postaja je bila plaža, še prej pa zajtrk. Po dveh kilometrih je sledil prvi današnji “kdaj bomo”?. Peljali smo se skozi Olbio in poiskali začetek slavne ceste 125, ki nas je potem še nekaj dni spremljala na tej strani Sardinije. S ceste smo opazovali zanimiv “peglezen” – visok otok Isola Tavolara s strmimi pobočji.
Vsako leto nekje proti koncu marca se marsikdo začne praskati po glavi, ko pogleda koledar tam okrog prvega maja in ugotovi, da bi se bilo dobro nekam premaknit od doma med prvomajskimi prazniki. 27. april in 1. maj sta nekako tako skupaj na koledarju, da se vedno najde ena kombinacija, ki omogoča vsaj 4 dni oddiha, če ne več. Za nekajdnevni družinski prvomajski pobeg je Gardsko jezero več kot naročeno. Pot od Slovenije do Gardskega jezera ni predolga, temperature konec aprila omogočajo obilico aktivnosti na prostem, cene namestitve v kakšni novodobni barakici sredi obilice kampov pa tudi še niso predrage.
Nas je pot odnesla v kamp Bella Italia na južni strani Gardskega jezera. Vas, kjer je kamp se imenuje Peschiera del Garda. To je odlična “bazna postaja” za:
Na Kolpi lahko poleti nedvomno najbolj uživamo med tednom, torej od ponedeljka do četrtka. Če si že ne moremo vzeti dopusta, se pa splača vsaj malo prej domov in se vsaj popoldne namočiti. Med vikendi so vse glavne lokacije precej obljudene, tako da je težko zaužiti tisti pravi mir in tišino reke, ko le lahen vetrc veje skozi krošnje in vse diši po poletju.
Ker smo iz Novega mesta, si lahko večkrat privoščimo popoldnaski skok do te naše južne mejne reke. Kopališča se začnejo vrstiti že v Metliki. Najbolj znani med bližnjimi so Primostek, Otok, Podzemelj… Mi pa gremo najraje v Griblje. Tam je velik jez in več manjših zajezitev, ki so odličen prostorček za male raziskovalne dušice. Ob urejenem kopališču je prostor za odbojko na mivki, bližnji bife pa ima polek pijače in sladoleda tudi improvizirano kegljišče in prostor za peko na žaru. Poleg je tudi travnato nogometno igrišče. Na jezu je (kadar voda teče preko) tudi naravna masaža.
Nad jezom je možno plavati, malo višje pri stopnicah za v vodo je skakalna deska. Z dreves včasih uredijo vrvi za skoke v vodo po “tarzanovo”.
Za prave avanturiste pa je najlepši del Kolpe njen gornji tok.
Kolpa izvira na Hrvaškem pod Risnjakom, iz 80m globokega kraškega izvira. Naslikovitejši del je okrog Osilnice, saj je tam največ razgibanih sten ob Kolpi in kar nekaj vrhov, na katere vodijo peš poti. Prične se z Borovško goro, sledi Krokar, Krempa, Borič…
Kar nekaj sten je razglednih. Z vrha se razprostira pogled na Kolpo in njeno dolino (Radenska in Sodevska stena, Kozice).
Za gurmane se tudi najde kar nekaj ponudbe na več mestih. Eden bolj znanih je gostilna Madronič, kjer pripravijo odlične postrvi. Poleg gostilne je tudi jez, kjer se je možno kopati. Tu se prične tudi najjužnejša pešpot od Radencev v Damelj. Vmes je kraška jama Kobiljača. Pot je zelo primerna za poletno vroino, saj večinoma poteka v senzi gozdov ob kolpi. Če si želite mirnega kampiranja na samotnem kraju ob Kolpi, je tu kar primerno.
Nadaljuj z branjem ‘St. Florent’ 
