Značke: ‘Korzika’

Cap corse

Pot okrog severnega rta Korzike smo pričeli v St. Florentu. Najprej smo se zapeljali mimo bojda najbolj vinogradniško kletarskega predela Korzike, skozi vas ???. Za tipičnega »podgurca«, vajenega vinograda za vsakim ovinkom je to vinorodno zelo siromašno področje. Kje pridelajo vso tisto vino, ki ga prodajo turistom v hektolitrih mi ni jasno. Iz vinogradov tam okoli gotovo ne, saj jih ni prav veliko. So pa tipično primorski, s kordonsko vzgojo, +nizke rasti in širokimi vrstami. V vasi na vino opominja nekaj domačih vinotočev z napisi »Degustacion«, v katerih je ob malo večjih cisternah sedelo nekaj starih stricev in modrovalo o lanski in prihajajoči letini.

 

Preko prelaza ??? smo odvijugali proti opevani panoramski cesti D31 nad Bastijo, s katere je res lep razgled nad bastijo in Etang De Biguglia v ozadju. Za »Lonely planet turista«, vajenega širokih prerijskih cest je izlet v hribe po ozki, razdrapani cesti res lahko vrhunec dneva, za nas, ki smo vajeni domačih »cest« v vseh rovtah pa le izlet v neznano.

Cesta se po vzhodni obali severnega rta ovinkari mimo obrambnih stolpov, od katerih je marsikateri prav imenitno postavljen na vrh pečine. Okrog drugih je zrasel kraj, npr. Brando ali Meria, kjer smo se ustavili za geocache (??? 2x Link). Pod cesto je spet nekaj peščenih plaž, večinoma pa skalnata obala, ki je nedostopna po kopnem. Voda je povsod kristalno čista, tako da se že s ceste, ki je več kot 50m nad gladino vklesana v strmem pobočju, vidi vsak kamenček na dnu.

V kraju Macinagio (???) se cesta proti severu konča in se obrne proti notranjosti rta. Pot bi sicer lahko nadaljevali po peš poti, kjer so nekoč hodili žandarji (Sentire le douaneri??????). Pešpot se konča v kraju Barcagio, do koder smo se prebili po ozki cesti D253 do peščene plaže na skrajnem severnem rtu. Žal s kopanjem ni bilo nič, saj so nam to preprečile meduze. Skrajni severni rt pa smo le obiskali in posneli nekaj »razglednic«.

S skrajnega severa se odpravimo po cesti D153 na prelaz ???, kjer je na gorskem grebenu četica vetrnic za proizvodnjo elektrike. Nas je pa bolj zanimala starinska pretvorba vetrne energije. Na nasprotni strani ceste D80 (???) je star, obnovljen mlin na veter Moulin de Mattei (??? Dodaj kaj opisa in zgodovine). Od prelaza, kjer pustimo avto (loc???) do mlina je 7 minut hoje po urejeni in označeni poti. Od mlina je lep razgled nad zahodno obalo rta, vse do Calvija z visokimi vrhovi v ozadju. Proti severu in SZ bi se ob dobri vidljivosti morala videti Francija, na vzhod pa smo videli obrise Italije (Toskana ???).

Pot nas je po zahodni obali peljala proti jugu. Strma pobočja in spektakulatrno speljana cesta je prav posebno doživetje. Črta na cesti je zarisana dober meter od desnega roba, levo od črte pa je asfalt močno razdrapan. To daje slutiti, da je bila cesta nekoč še veliko ožja kot danes. Že današnja širina marsikje ne omogoča srečanja dveh avtomobilov, ko pa pride nasproti avtodom, pa je potrebno kar nekaj telovadbe za uspešen mimohod. Ovinkasta, luknjasta in ozka cesta se oddolži s pravljičnimi  razgledi nad skrite zalive z osamljenimi plažami, ki jih idilično zapolnjujejo redko posejani čolnički in jadrnice.

Kamnina na tem področju je skrilasta, kar s pridom izkoriščajo tudi pri gradnji hiš, saj imajo vse strehe skrilasto kritino. Zaradi tega so tudi plaže črne, saj je morje obrusilo sicer oster skril v lepe, okrogle ploščate prodnike.

V St. Florent se vrnemo preko vasi Nonza, ki je v navpično pobočje zagrizena stara obmorska vas s še ožjo cesto, gostilno, pošto in par ponudniki sob. Center vasi predstavlja star vodnjak, okrog katerega se zbirajo vaščani in peščica francosko govorečih turistov in razdirajo marsikatero skrivnost življenja v teh odmaknjenih krajih.

 

 

 

 

Od St. Florenta do Calvija

St. Florent je dobro izhodišče za približno tri smeri raziskovanja Korzike: proti rtu Cap Corse, proti Bastiji in proti jugu v smeri Calvija. Od vzhodne obale proti Calviju vodi hitra cesta N197 v smeri SV-JZ. Da pridemo do te ceste je poptrebno preko neposeljenega področja Desert des Agriates. To je nenavadna, neposeljena pokrajina, skozi katero vodi ovinkasta, a dobra cesta. Preko prelaza Bocca di Vezzu se prebijemo proti zahodni obali, kjer se izmenjujejo skalnata pobočja in mivkaste plaže. Malo pred krajem Isola rossa  smo se ustavili v mediteranskem botaničnem vrtu (link, ločen prispevek). Le nekaj km naprej je kraj Lumi, kjer smo parkirali pri hotelu Chez Charles. Za hotelom se prične približno 45 minut dolg vzpon do stare vasi Occi.

IMG_0299 IMG_0312

Nadaljuj z branjem ‘Od St. Florenta do Calvija’

Vasica Occi

Zgodovina zapuščene vasice Occi sega v srednji vek, ko so v vojaškem spopadu napadli prebivalce obalnih vasi in so se vaščani iz vasi Spano zatekli v hribe. Leta 1589, ko je bila vas pozidana, je štela so okrog 150 prebivalcev, ki je ostalo skoraj nespremenjeno do leta 1852, ko je začelo število prebivalcev upadati. Po prvi svetovni vojni so se ljudje odselili zaradi presušitve edinega vodnega vira nad vasjo. Do vasi Occi vodi več poti, najhitrejša, a tudi najbolj na sooncu je pot od hotela Chez Charles v kraju Lumi. Pri hotelu se da parkirati, za hotelom pa je kažipot do vzpona, po katerem pridemo do vasi v dobre tri četrt ure po ovinkast, označeni peš poti.

Ker je do vasi možno priti le peš, se je ta ohranila vse do današnjih dni, pa čeprav je skoraj stoletje že “mesto duhov”.

IMG_0139 IMG_0083 IMG_0101 IMG_0128

Nadaljuj z branjem ‘Vasica Occi’

St. Florent

Turistični vodiči neskončno hvalijo St. Florent. V bistvu pa je ena velika marina, v kateri so parkirane jahte vseh oblik, velikosti in barv. Morda je za snobe s teh jaht res vrhunec njihovega potovanja z jahto tisti nesrečni jastog, ki se je še pet minut prej tresel v akvariju restavracije le pet korakov stran od bleščeče jahte in razmišljal, ali je morda on naslednji na vrsti za v lonec. Morda je za nekega ameriškega turista, ki mu je vrhunec turizma slepo sledenje vodiču Lonely planet sedenje med temi snobi tudi užitek brez primere, kljub temu da se mora potem zapufati, da si privošči tiste tri pomfrije s petimi školjkami. Nekaterim je to v neizmerno veselje. Žal (ali pa na srečo) nismo eni takih. Mi smo našli fino škarpo okrog marine, po kateri se je dalo voziti z uniciklom, da je en star stric kar skakal ov veselja in vpil za nami »Le Cirq, Le Cirq«. Prav tako smo našli sladoled na kepce ppo 2€, kar je zelo snobovsko, vendar kot smo kasneje ugotovili kar standardna tarifa na Korziki. Obiskali smo tudi bližnji lunapark, kjer so imeli celo pravi miniaturni vlakec smrti. Tudi tu smo naredili veselje z uniciklom, saj je bil očitno lunapark nekoč res »Le Cirq« in so nekateri kartogrizci bili nekoč klovni. Eden je prav spretno obvladoval unicikel in še naslednji dan smo se prav veselo pozdravljali.

IMG_9874 IMG_9885 IMG_9888 IMG_9898

Nadaljuj z branjem ‘St. Florent’

Punta di a Vacca Morta

Pohod na vrh gore Punta di a Vacca Morta nad jezerom L’Ospedale, kjer mrgoli tifonskih tvorb.

IMG_9108 IMG_9111 IMG_9177

Nadaljuj z branjem ‘Punta di a Vacca Morta’

Bonifacio

Bonifacio leži na skrajnem jugu Korzike in severni obali Bonifacijevega preliva, ki ločuje Korziko in Sardinijo. Mesto je zgrajeno na koncu globokega fjorda, ki je najboljše in edino pristanišče na jugu Korzike. Občina Bonifacio na severozahodu meji na kanton Fifari in na severovzhodu na kanton Porto-Vecchio. Meja občine poteka približno od zaliva Golfe de Ventilegne na zahodu do zaliva Golfu di Sant’Amanza na vzhodu. Obala med omenjenima točkama je dolga okrog 75 km. Proti severu vodita dve avtocesti: N198 po vzhodni in N196 po zahodni obali otoka.

Otočje Lavezzi leži v francoskem delu morskega naravnega rezervata Bouches de Bonifacio (Bonifacijev preliv), ki si ga Francija od leta 1993 deli z Italijo in meri 794,6 km2. V prelivu je bil najprej prepovedan samo prevoz nevarnih snovi, leta 1999 pa so natančno določili meje parka in v zaščito vključili divje ptice, ribe in druge živali in rastline in naravo kot tako.

Južna obala Korzike v okolici Bonifacia je zgrajena iz belega sedimentnega krednega apnenca, iz katerega je narava izklesala nenavadne skulpture. Malo bolj proti severu apnenec zamenja granit iz katerega sta zgrajena Korzika in Sardinija. Pristanišče Bonifacio je zgrajeno v zalivu Bonifacio, ki je podoben fjordu. Na jugu ga od odprtega morja ločuje 1500 m dolg in 200 m širok rt. V prazgodovini je bila gladina morja nižja in Sardinija in Korzika sta bili med seboj povezani s kopnom, zaliv Bonifacio pa je bil del doline, ki je peljala proti korziškemu višavju. Voda v zalivu je globoka okrog 3,5 m, kar je bilo več kot dovolj za stare ladje in manjša sodobna plovila.

Mesto Bonifacio je sestavljeno iz dveh delov: Vieille ville (Staro mesto) in Haute Ville (Gornje mesto), ki je zgrajeno na rtu znotraj citadele. Citadela je bila zgrajena v 9. stoletju, ko je bilo ustanovljeno mesto. Kasneje je bila večkrat prezidana in obnovljena in je bila do pred kratkim administrativno središče francoske tujske legije. Danes je muzej. Večina prebivalcev je včasih živela v Haute ville, kjer so bili dobro zavarovani pred sovražnikom. Marina in novejši deli mesta so zgrajeni na ravnici na koncu zaliva.

Zgornji del mesta in del obzidja so zgrajeni na vrhu pečine kakšnih 70 metrov nad morjem. Pečino je spodjedlo morje, tako da izgleda, da so zgradbe na samem robu pečine zgrajene na previsu.

(Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bonifacio)

IMG_8794 IMG_8757 IMG_8754 IMG_8736 IMG_8854 IMG_8837

Nadaljuj z branjem ‘Bonifacio’

Adrenalinski parki na Korziki

Korzika je poplna raznih parkov, ki imajo eno skupno lastnost: obiskovalcem povečajo količino adrenalina. Na južnem delu otoka jih srečamo tako v mestih (npr. Solenzara), kot tudi v hribovitem delu osrednje in južne Korzike. V bližini kampa v Santa Luciji je adrenalinski park na lokaciji: 41.719069, 9.301717. Park ima proge, ki so namenjene začetnikom in bolj izkušenim. Nekaj pletenec se razteza preko rečice, ki teče tudi mimo kampa Aqua e Sole.

Kljub temu, da je ta najbližje kampu, smo raje obiskali park pri jezeru Ospedale. Par smo si ogledali že med našim prvim obiskom, vendar je bil takrat v začetku maja še zaprt. Načeloma so ti parki odprti med junijem in septembrom. Dobro pa je preveriti dejansko stanje na spletnih straneh ali preko telefona. Osebje v teh parkih zna tudi angleško, tako da znanje francoščine ni nujno potrebno.

IMG_8589 IMG_8644 IMG_8661 IMG_8696

Nadaljuj z branjem ‘Adrenalinski parki na Korziki’

Piscia di ghjaddu

IMG_3422.jpg

IMG_3496.jpg IMG_3408.jpg

Piscia di ghjaddu, Piscia di gallo ali kar Petelinov curek po naše je slap, ki nastane, ko se potok Torrente Oso zareže v ozko skalno razpoko in pada v spektakularnem slapu 70m globoko na skale. Pohod je upravičeno popularen med turističnimi obiskovalci Korzike. Sama pot je v zgornjem delu nezahtevna in vsak povprečen pohodnik jo bo zmogel v dobri uri. Pohod pričnemo na parkirišču, približno 1km severno od jezu l’Ospedale. Pot je dobro označena. Vmes prečkamo potok brez mostu, zato je priporočljiva primerna obutev.

Nadaljuj z branjem ‘Piscia di ghjaddu’

Propriano

Propriano je eno od trajektnih pristanišč na Korziki. Leži na zahodni obali. Samega kraja si nismo ogledali, ima pa zanimivo prodnato plažo, na kateri se da izvajati polno vragolij brez bojazni, da bi mivka zalezla vsepovsod. Tule je nekaj fotografij:

IMG_3676.jpg IMG_3681.jpg IMG_3683.jpg IMG_3728.jpg

Še več pa v albumu.

Izlet z avtom Corte-Porto

Pot je potekala takole:

Corte – na sever mimo hribovske vasi Castirla – po soteski reke Golo (to je najdaljša reka na Korziki) – mimo jezu Calacuccia – mimo smučišča in prelaza Col de Vergio (najvišji cestni prelaz na 1473m) in Aitone – mimo slikovite vasice Evisa v dolino Spelonca (Spelunca / Spilonca)- po panoramskih cestah skozi vas Ota do obale v kraju Porto.

Dolina reke Golo Col de Valdionellu Aitone Spelonca Porto
Golo Prelaz Valdoinellu Aitone Spelonca Porto

V celem dnevu smo nabrali dobrih 200km poti po ovinkastih, a slikovitih cestah. Vmes smo naredili krajši pohod v slikovito dolino Spelonca, se malo okopali v ledeno mrzli vodi (proti svoji volji), našli peskovnik z mivko, se peljali mimo smučišča, opazovali sneg in (zprt) adrenalinski park, ki smo ga tudi malo preizkusili, videli pujse, koze, ovce in krave na cesti in na koncu namočili noge v hladnem morju. Kljub dežju je bil dan popolnoma izkoriščen in cel dan smo vsi uživali, od najmlajše Ine naprej.
Nadaljuj z branjem ‘Izlet z avtom Corte-Porto’

Prelaz Golo, Korzika

Divja, ovinkasta, ozka cesta Corte – Porto nas pripelje na prelaz Golo.

Od Castirle dalje pot zavije proti zahodu v divjo sotesko Golo. Cesta skozi sotesko je speljana v strmem pobočju in je ponekod tako ozka in vpeta v navpične stene, da zgleda kot bi se vozili po dolgem balkonu. Nasproti pripeljejo tudi  avtobusi, ki jih je seveda za celo cesto. Zanimivo pri teh ozkih cestah (za en avto) je to, da imajo po sredi črto. Komu je namenjena, nismo ugotovili. Morda motoristom.
Soteske in gozdovi Cesta na betonskem zidu IMG_2342.jpg Konec aprila je vegetacija najbujnejša

Nadaljuj z branjem ‘Prelaz Golo, Korzika’

Corte

Corte ali Corti je včji kraj približno na pol poti med Bastio in Ajacciem. Kraj je posejan po gričevnati pokrajini, obkrožen z visokimi vrhovi, na sotočju rek, ki so si utrle svojo pot z visokih gora skozi mogočne ledeniške soteske. Najbolj obiskana je dolina Restonica. V kraju je tudi edina univerza na Korziki. Mesto samo je simbol Korzike. Kdor želi začutiti Korziko na polno, se mora podati v Corte.

Univerzitetni del mesta

Nad mestom se stiska na vrhu skal muzej Musee de la Corse (odprt od 10h-18h, od torka do sobote, vstopnina je 5€). Pot do razgledne ploščadi vodi po ozkih in strmih ulicah, ki dihajo v umirjenem ritmu nekih starih časov. Med ulicami smo našli spomenik v čast Pasquale Paoliju, po katerem se imenuje tudi univerza. V tem kraju se je rodil tudi eden najslavnejših vojščakov, na katerega pa domačini niso prav nič ponosni – Napoleon Bonaparte.

Nadaljuj z branjem ‘Corte’

Korzika

Prvomajske počitnice na Korziki smo si organizirali v lastni organizaciji, kot večino naših poti. Tak način priprave poti ima prednosti in slabosti:

+ Je veliko ceneje, kot da bi prepustil organizacijo nekomu drugemu
+ Pot si lahko splaniraš sam po lastnih željah
+ Ker predhodno spoznaš kraje (zaradi načrtovanja poti), potem na sami poti nisi “turistična ovca”
+ Ni se potrebno prilagajati skupini vreščečih turistov, ki imajo povsem drugačne plane (večinoma pivske)

– Za pripravo gre veliko časa
– Pred odhodom je potrebno spoznati cilj potovanja iz literature (zahteva veliko časa)

Načrtovanja poti sem se lotil najprej z iskanjem bolj na grobo. Odločili smo se, da gremo za en teden in na dva konca otoka.

 

Kako priti na Korziko?

Možnosti je več. Mi smo izbrali lasten prevoz in trajekt. Avtocesta preko Italije pelje mimo Benetk in čez celoten “zelenjavni vrt” Italije – Toskano, mimo Bolgne in Pise, do pristaniškega mesta Livorno. Če iščete z google, je angleški naziv za Livorno Leghorn. Prevoz s trajektom smo rezervirali vnaprej (približno en mesec pred odhodom), ker je tako veliko ceneje. Postopek je enostaven. Prevoznika sta dva: Corsica ferries in Moby. Nam najbližje pristanišče je Livorno, od koder pelje trajekt v Bastio na Korziki. Mi smo izbrali Moby, ker ima opcijo spanja na trajektu. Tako smo imeli cel dan časa, da smo brez naglice prišli do pristanišča. Vmes smo si ogledali še Piso in njen poševni stolp. Ob osmi uri zvečer smo se vkrcali na trajekt in dobili kabino. Za 60€, kolikor stane ena kabina, lahko spijo štirje, vštet pa je tudi zajtrk. Zjutraj ob osmih trajket odpelje. Čeprav sem dobil namige, da ponavadi zamujajo, je trajekt odpeljal točno ob uri.

IMG_2225.jpgIMG_2233.jpgIMG_2238.jpgIMG_2244.jpgIMG_2248.jpgIMGP6664.jpgIMGP6666.jpgIMGP6668.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Korzika’