Potovanja

Bonifacio leži na skrajnem jugu Korzike in severni obali Bonifacijevega preliva, ki ločuje Korziko in Sardinijo. Mesto je zgrajeno na koncu globokega fjorda, ki je najboljše in edino pristanišče na jugu Korzike. Občina Bonifacio na severozahodu meji na kanton Fifari in na severovzhodu na kanton Porto-Vecchio. Meja občine poteka približno od zaliva Golfe de Ventilegne na zahodu do zaliva Golfu di Sant’Amanza na vzhodu. Obala med omenjenima točkama je dolga okrog 75 km. Proti severu vodita dve avtocesti: N198 po vzhodni in N196 po zahodni obali otoka.

Otočje Lavezzi leži v francoskem delu morskega naravnega rezervata Bouches de Bonifacio (Bonifacijev preliv), ki si ga Francija od leta 1993 deli z Italijo in meri 794,6 km². V prelivu je bil najprej prepovedan samo prevoz nevarnih snovi, leta 1999 pa so natančno določili meje parka in v zaščito vključili divje ptice, ribe in druge živali in rastline in naravo kot tako.

Južna obala Korzike v okolici Bonifacia je zgrajena iz belega sedimentnega krednega apnenca, iz katerega je narava izklesala nenavadne skulpture. Malo bolj proti severu apnenec zamenja granit iz katerega sta zgrajena Korzika in Sardinija. Pristanišče Bonifacio je zgrajeno v zalivu Bonifacio, ki je podoben fjordu. Na jugu ga od odprtega morja ločuje 1500 m dolg in 200 m širok rt. V prazgodovini je bila gladina morja nižja in Sardinija in Korzika sta bili med seboj povezani s kopnom, zaliv Bonifacio pa je bil del doline, ki je peljala proti korziškemu višavju. Voda v zalivu je globoka okrog 3,5 m, kar je bilo več kot dovolj za stare ladje in manjša sodobna plovila.

Mesto Bonifacio je sestavljeno iz dveh delov: Vieille ville (Staro mesto) in Haute Ville (Gornje mesto), ki je zgrajeno na rtu znotraj citadele. Citadela je bila zgrajena v 9. stoletju, ko je bilo ustanovljeno mesto. Kasneje je bila večkrat prezidana in obnovljena in je bila do pred kratkim administrativno središče francoske tujske legije. Danes je muzej. Večina prebivalcev je včasih živela v Haute ville, kjer so bili dobro zavarovani pred sovražnikom. Marina in novejši deli mesta so zgrajeni na ravnici na koncu zaliva.

Zgornji del mesta in del obzidja so zgrajeni na vrhu pečine kakšnih 70 metrov nad morjem. Pečino je spodjedlo morje, tako da izgleda, da so zgradbe na samem robu pečine zgrajene na previsu.

(Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bonifacio)

Nadaljuj z branjem ‘Bonifacio’

Vela luka je prvi kraj, s katerim se srečamo, če potujemo s trajektom iz Splita. Vsekakor je kraj vreden ogleda, saj ima poleg zgodovinskih znamenitosti iz pradavnine tudi veliko drugih zanimivosti. Ena takih je tudi Vela špilja. Za od krasa razvajene obiskovalce bo ta “jama” verjetno malo razočaranje, vendar je njena vrednost drugje, kot v lepotah kapnikov. Na prostoru jame, ki se ji je vdrl strop so našli veliko arheoloških predmetov, ki jih sedaj hranijo v muzeju v Veli luki.

Do jame pelje ovinkasta, ozka pot skozi nasade oljk. S poti je lep razgled na kraj:

Sama Vela špilja je bolj majhna v primerjavi z jamami na našem krasu:

Prava vrednost jame je v njenih tleh. Sedimenti so se začeli nabirati v času pred 30.000 leti in se ohranili do današnjih dni. Prvič je bila omenjena v pisnih virih leta 1214, v prvem statutu otoka Korčula. Leta 1951 so se začela resna izkopavanja.  Prve sondaže so pokazale starost arheoloških vrednost iz starejšega neolitika. Z izkopavanji v najnižjih slojih so odkrili ostanke impresso keramičnega nakita in predmetov starejših neolitskih kultur. V naši bližini najdemo podobne predmete v jamah Pejca in Lašca blizu Nabrežine.

Nadaljuj z branjem ‘Vela Luka’

Najin obisk Dugega otoka je bil v okviru “tradicionalnih pošolskih” kratkih oddihov, ki si jih privoščiva, da se malenkost oddahnemo od celoletnih šolskih obveznosti in greva vsaj za par dni po svoje. Nastanila sva se pri prijaznih domačinih v apartmaju sredi stare vasice Sali. Odlično opremljen apartma za 2-4 osebe ima klimo, svoje parkirišče in je na obrobju vasi, v mirnem okolju – ravno prav za miren oddih.

Na otok ne gre drugače kot s trajektom, najenostavneje iz Zadra (glej urnik plovbe).

Sam kraj Sali je stara ribiška vas z veliko tovarno za predelavo konzerv, ki ima dolgo tradicijo iz leta 1905. Kraj ima tudi hotel in pred kratkim obnovljeno pristanišče za 80 plovil. Zgoraj omenjen apartma je na drugi strani polotoka, skrit za hribom od centra Salija. Do centra vodi prijetna peš pot ob obali ali pa direktno preko hriba skozi gozd. Da se priti tudi z avtom, vendar je ponavadi problem s parkiranjem, vsaj v glavni sezoni. V kraju se vedno kaj dogaja in je tipično turistično-ribiško naselje.

Če se odpravite na Dolgi otok (Dugi otok) je obvezna oprema gorsko kolo! Razdalje so predolge za peš, z avtom se ne vidi skoraj nič, vse je lepo označeno, tako da je treba te lepe kraje enostavno obiskat s kolesom. Poti so v glavnem makadamske, po asfaltnih cestah, vsaj taglavnih pa je preveč prometa in še ozke so. Zaradi tega priporočam uporabo gorskega ali vsaj treking kolesa.

Takole zgleda tipična kolesarska pot:

Oznake so jasne, dobro vidne, predvsem pa so vse stranske poti zelo dobro označene. Glede na velikost otoka so možnosti za kolesarjenje skoraj neomejene. Poti niso prezahtevne in primerne tudi za družinske kolesarske podvige.

Sali je dobro izhodišče za obisk nacionalnega parka Telaščica. Na področju Telaščice so najmanj tri zanimivosti:

• od morja skrit zaliv, ki slovi kot najbolj zaščiteno pristanišče, kjer noben vihar ne pride blizu,
• navpični klifi, t.im. stene dolgega otoka in
• slano jezero

Do Telaščice (lokacija E 15˚ 10′ 37,85” N 43˚ 53′ 35,80”) je dobre pol ure vožnje s kolesom iz Salija. Cesta je asfaltirana, sledi zapornica, naprej pa je makadam.
  

V zalivu je kamp, nekaj hišk, restavracija in pristan za plovila, ki so namenjena mimo Kornatov, ki se tu pričnejo.

V bližini je slano jezero Mir (lokacija):

Jezero je cca. 900m dolgo in 300m široko in je bolj slano od morja, saj je dokaj izolirano od sveže morske vode, obenem pa voda hitreje izhlapeva, kot doteka nova. Od življa v jezeru je najbolj zanimiva jegulja, ki lahko zraste do 3kg in desetnožni rakci.

Poleg jezera so zanimive tudi strme stene (Strmac), ki so do 160m visoki prepadni klifi, ki se nadaljujejo do globine 80m pod morsko gladino. Delno so zaščiteni z ograjo, vendar je pazljivost veeno potrebna, sploh če jih obiščemo z vedoželjnimi otroki.

Ker je otok zelo dolg, sva se iz Salija na sever otoka odpravila z avtom, parkirala na vhodu v Božavo in se odpravila raziskovat s kolesi.

Na skrajnem severu otoka leži zanimiv svetilnik Veli rat, zgrajen davnega leta 1849. S svetilnikom upravlja podjetje plovput, na svetilniku pa je vedno prisoten svetilničar, ki vam bo z veseljem povedal marsikaj zanimivega. Za 10HRK  pa si svetilnik lahko ogledamo tudi od znotraj. Je kaj videti. Okroglo stopnišče nas pripelje do ploščadi na vrhu, kjer je vrtljiv reflektor, krmilna elektronika, predvsem pa krasen razgled.

Severni del otoka skriva marsikaj zanimivega, predvsem pa lepo naravo s starimi borovci, ki dajejo prijetno senco v vročih poletnih dneh, tako da je kolesarjenje prijetneje, tudi, ko je vroče.

Dugi otok je zelo primeren za družinske počitnice, pa tudi za kratek pobeg v mirne in malenkost odmaknjene počitnice ali oddih za konec tedna. Do Zadra ni daleč, trajekt ne vozi dolgo, le ob povratku moramo biti pravočasno v pristanišču. Midva sva si vzela le pol ure rezerve, pa sva komaj prišla na trajekt. Za nama so spustili gor le še dva avta, naslednji trajekt pa je bil šele zvečer. Pa sploh ni bila glavna sezona.

Za morebitna vprašanja pustite spodaj komentar ali me kontaktirajte preko elektronske pošte.