Potovanja

St. Florent je dobro izhodišče za približno tri smeri raziskovanja Korzike: proti rtu Cap Corse, proti Bastiji in proti jugu v smeri Calvija. Od vzhodne obale proti Calviju vodi hitra cesta N197 v smeri SV-JZ. Da pridemo do te ceste je poptrebno preko neposeljenega področja Desert des Agriates. To je nenavadna, neposeljena pokrajina, skozi katero vodi ovinkasta, a dobra cesta. Preko prelaza Bocca di Vezzu se prebijemo proti zahodni obali, kjer se izmenjujejo skalnata pobočja in mivkaste plaže. Malo pred krajem Isola rossa  smo se ustavili v mediteranskem botaničnem vrtu (link, ločen prispevek). Le nekaj km naprej je kraj Lumi, kjer smo parkirali pri hotelu Chez Charles. Za hotelom se prične približno 45 minut dolg vzpon do stare vasi Occi.

Nadaljuj z branjem ‘Od St. Florenta do Calvija’

Po malo bolj poznem zajtrku smo šli na sever Sardinije, pravzaprav na najbolj severni del, na rt Capo Testa. Ob poti proti St. Terezi smo ob cesti videli kar nekaj zanimivih plaž. Povsod tam, kjer je bila kakšna rečica ali potok, je zgleda naneslo kamenje in prod in tako je nastala lepa, bela, peščena ali mivkasta plaža. No ja, to je le ugibanje. Vsem je skupno to, da je parkiranje povsod za plačat. Hvala lepa smo rekli in odbrzeli dalje.

Capo testa je zanimiv, od dežja, morja, sonca in vetra izklesan granitni rt. Pokrajina ni podobna ničemur, kar smo videli do sedaj in ne pravijo ji zaman lunino površje. Skale so oblikovane v raznorazne oblike, po katerih smo veselo plezali, se slikali in se prav imenitno razgibali. Na rtu je tudi svetilnik. Prav na koncu rta je visoka skala, na katero vodi nekaj ozkih stopnic, na vrhu pa so vidni pozidani ostanki, verjetno od nekega davno porušenega svetilnika.

Pri obhodu smo sledili stezicam in nekje proti koncu malo po svoje skrenili proti neprehodnemu področju. Bilo je potrebno kar nekaj truda, da smo prišli skozi, saj je ženski del ekipe komajda zlezel skozi ozke špranje med skalami in preko visokih pragov.

Sam rt Capo Testa je s Sardinijo povezan preko ozkega pasu kopnega, kjer pelje cesta. Na vsaki strani je plaža, na obeh plažah pa nepopisna gneča.  Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 7. dan: Capo Testa, La Marmorata, Medvedja skala’

Dan za obisk jame in nekaterih zanimivih vasi. Iz Lotzorai-a se odpravimo proti jugu, mimo Tortolija po SS125 do kraja Bari Sardo in naprej v Cardeddu. Od tam pa naprej po zanimivi panoramski cesti skozi Jerzu v Ullasai. Že na začetku kraja sledimo oznakam za jamo Grotta di Su Marmuri. Jama leži med navpišnimi stenami nad Ullasajem, ki je že sam po sebi zelo zanimiv kraj, predvsem pa njegova okolica.

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 5. dan: Jama Marmuri, Osini vecchio, Cardeddu, Torre di Barri’

Ob 6:00 nas je zbudilo glasno obveščanje o skorajšnjem prihodu trajekta v pristanišče. Imeli smo kabino, ki je bila v zadnjem delu trajekta in v prvem nadstropju nad garažami. Obup! Celo noč smo poslušali hrup ladijskih motorjev. Napa klimatske naprave v kabini je tako naglas pihala, da si skoraj oglušel. Kljub vsemu se je kar nekako spalo. Ker nas je bilo pet, smo za najmlajšo Ino napihnili blazino, tako da je nastalo še peto ležišče.

Okrog 7:50 smo se izkrcali in se podali novim dogodivščinam naproti. Naslednja postaja je bila plaža, še prej pa zajtrk. Po dveh kilometrih je sledil prvi današnji “kdaj bomo”?. Peljali smo se skozi Olbio in poiskali začetek slavne ceste 125, ki nas je potem še nekaj dni spremljala na tej strani Sardinije. S ceste smo opazovali zanimiv “peglezen” – visok otok Isola Tavolara s strmimi pobočji.

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija 2. dan: Od trajekta do kampa’

Tako zelo opevana plaža Palombaggia je le ena izmed mnogih mivkastih plaž, ki se jim ponavadi izogibamo, če se le da. Včasih pa vseeno ne gre in se pač udamo v usodo “paniranih zrezkov”.

Konec aprila je voda še dokaj hladna. Poleti je pa nepopisna gneča.