Značke: ‘ozka cesta’

Pigno

Pigno je vrh z antenskimi stolpi med Bastio in St. Florentom. Do vrha pelje ozka, ovinkasta, strma asfaltirana cesta.

IMG_0620 IMG_0637 IMG_0647 IMG_0672

Nadaljuj z branjem ‘Pigno’

Cap corse

Pot okrog severnega rta Korzike smo pričeli v St. Florentu. Najprej smo se zapeljali mimo bojda najbolj vinogradniško kletarskega predela Korzike, skozi vas ???. Za tipičnega »podgurca«, vajenega vinograda za vsakim ovinkom je to vinorodno zelo siromašno področje. Kje pridelajo vso tisto vino, ki ga prodajo turistom v hektolitrih mi ni jasno. Iz vinogradov tam okoli gotovo ne, saj jih ni prav veliko. So pa tipično primorski, s kordonsko vzgojo, +nizke rasti in širokimi vrstami. V vasi na vino opominja nekaj domačih vinotočev z napisi »Degustacion«, v katerih je ob malo večjih cisternah sedelo nekaj starih stricev in modrovalo o lanski in prihajajoči letini.

 

Preko prelaza ??? smo odvijugali proti opevani panoramski cesti D31 nad Bastijo, s katere je res lep razgled nad bastijo in Etang De Biguglia v ozadju. Za »Lonely planet turista«, vajenega širokih prerijskih cest je izlet v hribe po ozki, razdrapani cesti res lahko vrhunec dneva, za nas, ki smo vajeni domačih »cest« v vseh rovtah pa le izlet v neznano.

Cesta se po vzhodni obali severnega rta ovinkari mimo obrambnih stolpov, od katerih je marsikateri prav imenitno postavljen na vrh pečine. Okrog drugih je zrasel kraj, npr. Brando ali Meria, kjer smo se ustavili za geocache (??? 2x Link). Pod cesto je spet nekaj peščenih plaž, večinoma pa skalnata obala, ki je nedostopna po kopnem. Voda je povsod kristalno čista, tako da se že s ceste, ki je več kot 50m nad gladino vklesana v strmem pobočju, vidi vsak kamenček na dnu.

V kraju Macinagio (???) se cesta proti severu konča in se obrne proti notranjosti rta. Pot bi sicer lahko nadaljevali po peš poti, kjer so nekoč hodili žandarji (Sentire le douaneri??????). Pešpot se konča v kraju Barcagio, do koder smo se prebili po ozki cesti D253 do peščene plaže na skrajnem severnem rtu. Žal s kopanjem ni bilo nič, saj so nam to preprečile meduze. Skrajni severni rt pa smo le obiskali in posneli nekaj »razglednic«.

S skrajnega severa se odpravimo po cesti D153 na prelaz ???, kjer je na gorskem grebenu četica vetrnic za proizvodnjo elektrike. Nas je pa bolj zanimala starinska pretvorba vetrne energije. Na nasprotni strani ceste D80 (???) je star, obnovljen mlin na veter Moulin de Mattei (??? Dodaj kaj opisa in zgodovine). Od prelaza, kjer pustimo avto (loc???) do mlina je 7 minut hoje po urejeni in označeni poti. Od mlina je lep razgled nad zahodno obalo rta, vse do Calvija z visokimi vrhovi v ozadju. Proti severu in SZ bi se ob dobri vidljivosti morala videti Francija, na vzhod pa smo videli obrise Italije (Toskana ???).

Pot nas je po zahodni obali peljala proti jugu. Strma pobočja in spektakulatrno speljana cesta je prav posebno doživetje. Črta na cesti je zarisana dober meter od desnega roba, levo od črte pa je asfalt močno razdrapan. To daje slutiti, da je bila cesta nekoč še veliko ožja kot danes. Že današnja širina marsikje ne omogoča srečanja dveh avtomobilov, ko pa pride nasproti avtodom, pa je potrebno kar nekaj telovadbe za uspešen mimohod. Ovinkasta, luknjasta in ozka cesta se oddolži s pravljičnimi  razgledi nad skrite zalive z osamljenimi plažami, ki jih idilično zapolnjujejo redko posejani čolnički in jadrnice.

Kamnina na tem področju je skrilasta, kar s pridom izkoriščajo tudi pri gradnji hiš, saj imajo vse strehe skrilasto kritino. Zaradi tega so tudi plaže črne, saj je morje obrusilo sicer oster skril v lepe, okrogle ploščate prodnike.

V St. Florent se vrnemo preko vasi Nonza, ki je v navpično pobočje zagrizena stara obmorska vas s še ožjo cesto, gostilno, pošto in par ponudniki sob. Center vasi predstavlja star vodnjak, okrog katerega se zbirajo vaščani in peščica francosko govorečih turistov in razdirajo marsikatero skrivnost življenja v teh odmaknjenih krajih.

 

 

 

 

Kanjon Morače

Kanjon Morače se zareže med mogočno hribovje na severu Podgorice. Veličastno speljana cesta povezuje kraje na severu s Podgorico. Sredi kanjona stoji star Manastir, kjer se je vredno ustaviti in popiti kupico osvežilne vode na njegovem dvorišču.

IMG_1105.jpg

Gradnja take ceste je bil pravi podvig. Po pričevanjih so cesto zakoličili s pomočjo alpinistov, ki so se morali z vrha spustiti po vrveh do bodoče trase in tam najprej postaviti gradbene odre. Šele zatem so gradbeni delavci lahko pričeli z zahevno gradnjo.

Nadaljuj z branjem ‘Kanjon Morače’

Boka kotorska

Če se odpravljamo v notranjost Črne gore s primorske strani, sploh s Hrvaške skoraj ne moremo mimo Boke kotorske. Velik, v kopno zarezan zaliv je že v pradavnini nudil zavetje pomorščakom in morskim vojskam. S tem naravnim zavetjem je povezanih veliko dogodkov iz slavne zgodovine Črne gore.

Pot preko Boke si lahko vzamemo bolj na dolgo in gremo ves čas po obali, ali pa nekje na sredini, v kraju Kamenari oz. Lepetane, odvisno s katere strani gremo. Trajekt stane 8 EUR po vozilu in v poletni sezoni vozi neprestano, ko se nabere dovolj vozil. Celotna dolžina obale je celih 15 navtičnih milj ali 28km.

V primeru, da se odločimo za pot okrog zaliva, priporočam postanek v kraju Risan na čevapčičih ali pizzi. Cene so dokaj sprejemljive, hrana pa okusna in v izobilju. Za lažjo orientacijo je tule račun enega kosila za 6 oseb:

IMG_6516

Risan so ustanovili Grki v 4. stoletju pred našim štetjem, nekako takrat kot Budvo. V vasici Lipići si lahko ogledamo jamske poslikave iz časov 8. stoletja pred n.š. Nad Risanom se dviga Orjen, ki je zanimiva hribolazniška destinacija, obenem pa nudi veliko zanimivosti iz daljne zgodovine.

IMG_6519 Boka kotorska IMG_6521

V Boki kotorski so tudi manjši otočki, ki so vredni ogleda, vendar si je za to potrebno vzeti cel dan. Gospa od Škrpjela je nastala na čereh s pomočjo materiala, ki so ga pripeljale ladje s kopnega. Leta 1630 so sezidali prvo kapelo, ki je bila do leta 1725 razširjena. Poleg je zrasel tudi farovž. Notranjost cerkve je poslikana s freskami samoukega umetnika po imenu Tripo Koklja (1661-1713), ki je s poslikavami prikazal podobe iz stare in nove zaveze. Za obisk lahko poiščete domačina s čolnom, ki vas bo za nekaj € zapeljal tja, vas počakal in pripeljal nazaj.

Nadaljuj z branjem ‘Boka kotorska’

Prelaz Golo, Korzika

Divja, ovinkasta, ozka cesta Corte – Porto nas pripelje na prelaz Golo.

Od Castirle dalje pot zavije proti zahodu v divjo sotesko Golo. Cesta skozi sotesko je speljana v strmem pobočju in je ponekod tako ozka in vpeta v navpične stene, da zgleda kot bi se vozili po dolgem balkonu. Nasproti pripeljejo tudi  avtobusi, ki jih je seveda za celo cesto. Zanimivo pri teh ozkih cestah (za en avto) je to, da imajo po sredi črto. Komu je namenjena, nismo ugotovili. Morda motoristom.
Soteske in gozdovi Cesta na betonskem zidu IMG_2342.jpg Konec aprila je vegetacija najbujnejša

Nadaljuj z branjem ‘Prelaz Golo, Korzika’