Zanimiva družinska potovanja
Značke: ‘plaža’
Pri obisku Konjica, tamkajšnjega Titovega bunkerja in ostalih znamenitosti je lepo zaključiti na Boračkem jezeru. Izjemno slikovito jezero se prikaže takoj, ko pridemo na vrh prelaza, kamor nas pripeljejo serpentine iz Konjica. Jezero je lepo urejeno in čisto. Okrog jezera so plaže, pomoli, manjši kamp z lesenimi kolibami, v katerih se da prespati in predvsem prelepo naravo.
St. Florent je dobro izhodišče za približno tri smeri raziskovanja Korzike: proti rtu Cap Corse, proti Bastiji in proti jugu v smeri Calvija. Od vzhodne obale proti Calviju vodi hitra cesta N197 v smeri SV-JZ. Da pridemo do te ceste je poptrebno preko neposeljenega področja Desert des Agriates. To je nenavadna, neposeljena pokrajina, skozi katero vodi ovinkasta, a dobra cesta. Preko prelaza Bocca di Vezzu se prebijemo proti zahodni obali, kjer se izmenjujejo skalnata pobočja in mivkaste plaže. Malo pred krajem Isola rossa smo se ustavili v mediteranskem botaničnem vrtu (link, ločen prispevek). Le nekaj km naprej je kraj Lumi, kjer smo parkirali pri hotelu Chez Charles. Za hotelom se prične približno 45 minut dolg vzpon do stare vasi Occi.
Bonifacio leži na skrajnem jugu Korzike in severni obali Bonifacijevega preliva, ki ločuje Korziko in Sardinijo. Mesto je zgrajeno na koncu globokega fjorda, ki je najboljše in edino pristanišče na jugu Korzike. Občina Bonifacio na severozahodu meji na kanton Fifari in na severovzhodu na kanton Porto-Vecchio. Meja občine poteka približno od zaliva Golfe de Ventilegne na zahodu do zaliva Golfu di Sant’Amanza na vzhodu. Obala med omenjenima točkama je dolga okrog 75 km. Proti severu vodita dve avtocesti: N198 po vzhodni in N196 po zahodni obali otoka.
Otočje Lavezzi leži v francoskem delu morskega naravnega rezervata Bouches de Bonifacio (Bonifacijev preliv), ki si ga Francija od leta 1993 deli z Italijo in meri 794,6 km2. V prelivu je bil najprej prepovedan samo prevoz nevarnih snovi, leta 1999 pa so natančno določili meje parka in v zaščito vključili divje ptice, ribe in druge živali in rastline in naravo kot tako.
Južna obala Korzike v okolici Bonifacia je zgrajena iz belega sedimentnega krednega apnenca, iz katerega je narava izklesala nenavadne skulpture. Malo bolj proti severu apnenec zamenja granit iz katerega sta zgrajena Korzika in Sardinija. Pristanišče Bonifacio je zgrajeno v zalivu Bonifacio, ki je podoben fjordu. Na jugu ga od odprtega morja ločuje 1500 m dolg in 200 m širok rt. V prazgodovini je bila gladina morja nižja in Sardinija in Korzika sta bili med seboj povezani s kopnom, zaliv Bonifacio pa je bil del doline, ki je peljala proti korziškemu višavju. Voda v zalivu je globoka okrog 3,5 m, kar je bilo več kot dovolj za stare ladje in manjša sodobna plovila.
Mesto Bonifacio je sestavljeno iz dveh delov: Vieille ville (Staro mesto) in Haute Ville (Gornje mesto), ki je zgrajeno na rtu znotraj citadele. Citadela je bila zgrajena v 9. stoletju, ko je bilo ustanovljeno mesto. Kasneje je bila večkrat prezidana in obnovljena in je bila do pred kratkim administrativno središče francoske tujske legije. Danes je muzej. Večina prebivalcev je včasih živela v Haute ville, kjer so bili dobro zavarovani pred sovražnikom. Marina in novejši deli mesta so zgrajeni na ravnici na koncu zaliva.
Zgornji del mesta in del obzidja so zgrajeni na vrhu pečine kakšnih 70 metrov nad morjem. Pečino je spodjedlo morje, tako da izgleda, da so zgradbe na samem robu pečine zgrajene na previsu.
(Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bonifacio)
Parc Naturel Régional de Camargue je veliko področje, pravzaprav planjava ob sredozemskem morju. Tako na grobo leži na pol poti med Monpelierjem in Marselessom. Področje je najbolj poznano po konjih, ki so tu napol divji, saj se svobodno pasejo in živijo v nižinah med mediteranskim rastjem.
To je eno glavnih evropskih mokrišč in pomnik naravoslovja. Močvirja so zaradi morja slankasta. Polno je kanalov, pašnikov, peščenih sipin, posušenih predelov in ostankov blata, mulja. Sama ravnina je redko naseljena. Prosto ţiveče ţivali, Camarški konji in biki in razne vrste ptic, se nizajo ob voţnji proti obali. Pogoste so obcestne »kmetije«, oz. Camarški ranči, kjer turistom ponujajo jahanje na konjih preko močvirij. Camarški »kavbojci«,gardians, prikazujejo jezdenje teh konj in preganjanje bikov. Vse je to show za denar. Zraven seveda sodijo tudi razni bolj ali manj kiču podobni prodajni artikli. (vir: Po Provansi, tja in nazaj – 22. junij do 03. Julij 2011, Milena, Marko in pes Enik)
V turističnem vodiču beremo:
The Camargue is best explored by bike, horse, or jeep, or on the water in a boat,
canoe, or paddle steamer. A camarguais horse can take you into the interior, through
waters and marshlands to places where the black bulls graze and wild birds nest.
You’ll find two to three dozen stables (depending on the time of year) along the highway
from Arles to Stes-Maries. The rides are so easy that they’re recommended even
for those who have never been on a horse before.
Mi smo to izpustili in si izbrali enega od parkirišč za avtodome ter tam samo prespali. Je pa odlično izhodišče za raziskovanje okolice.
Manastir sv. Naum (Свети Наум) je eden od najbolj obiskanih v Makedoniji, saj leži na južni strani Ohridskega jezera in je priljubljena postojanka vseh turističnih pohodov in množičnih turističnih agencij. Kljub temu se splača ustaviti in pogledati vsaj okolico, za prgišče drobiža pa tudi notranjost. Parkirišče se tudi plača, vendar cena nikakor ni visoka. Ko smo parkirali tik ob jezeru, je k nam stopil en starejši možakar in ponudil en krog s čolnom. Koliko? “Ma, daj dva eura.” Nas šest v velikem čolnu, pa še obširne razlage o jezeru, nekaj malega o manastirju in nekaterih zanimivostih smo bili deležni.
Ohrid (Охрид) je največji kraj na obali Ohridskega jezera in je z 42000 prebivalci osmo največje mesto v Makedoniji (leta 2012). Mesto leži na dnu Ohridskega polja, na osamljenem apnenačastem hribu (792 mnm), ki je rtasto zarezan in se visoko dviga nad Ohridskim jezerom (695 mnm). Po takšnem položaju na hribu (»rid« je makedonski izraz za hrib), je mesto dobilo slovansko ime (»vo rid«, »o hrid«). Od leta 1980 sta Ohrid in Ohridsko jezero na seznamu svetovne kulturne dediščine UNESCO-a. Za ogled nekaj najbolj zanimivih točk je potrebno vsaj eno popoldne.
Budva je trenutno na našem zemljevidu potovanj le kot tranzitna točka. Verjetno bo zaradi gneče na plažah in neprimerne ponudbe za našo malo bolj pustolovsko žilico ostalo še nekaj časa tako.
Plav leži ob istoimenskem jezeru. Kraj je prvo večje naselje v bližini Prokletij. S svojo razgibano arhitekturo je tipično Črnogorsko mesto z mešano populacijo vseh veroizpovedi in različnih narodnosti. Ljudje so prijazni in radi pomagajo turistom ali tujcem. Blizu bencinske črpalke, ob cesti proti centru je z leve stani odlična čevabdžinica. Za porcijo okusnih čevapov, sveže pečenih, z lepinjo in svežim kajmakom boste dali le nekaj drobiža. Ampak okus je pa nepozaben, za vseh 10 mastnih prstov obliznit.
Risan je staro zgodovinsko naselje v samem osrčju Boke kotorske. Cestne povezave so proti Hercegnovem, če pridemo s Hrvaške preko prehoda Debeli breg. Cesta ob morju gre naprej proti Kotorju. Če pa pridemo iz zaledja, je Risan povezan proti “hribom” s povsem novo cesto, ki je nadomestila staro rimsko vijugasto in ozko cesto severno proti Nikšiću. Po tej cesti pridemo tudi iz BiH preko Trebinja in prehoda Vilusi. To varianto priporočam v izogib morebitni gneči na “glavnem” prehodu pri Hercegnovem. Res da je potrebno dvakrat čez mejo, vendar se splača tudi obiskati Trebinje.
Deseti dan potovanja smo si vzeli malo počitka za nekaj minut poležavanja na plaži. Po kosilu smo odpeketali do bližnjega stolpa Torre Vignola, ki je le streljaj od kampa, kjer smo bivali. Torre Vignola je tudi kraj, kjer je camp Baia Blu La Tortuga. Pri stolpu smo mimogrede pobrali geocache.
Stolp je bil zaprt, kjlub temu, da bi po uradnem urniku moral biti odprt še vsaj uro in pol (glej urnik na sliki zgoraj).
Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 10. dan: Počitek in Vignola Mare’
Izlet s trajektom iz Sardinije na otok Maddalena in Caprera smo pričeli z manjšim ovinkom mimo Santa Tereze. Na eni stranski cesti smo srečali želvo, ki je popestrila jutro. Trajekt vozi med krajema Palau in Maddalena na istoimenskem otoku. Cena povratnih kart trajekta za vozilo med 4 in 4,5m je 33EUR, v tej ceni pa je tudi voznik. Za odraslega je 11 EUR, za otroka pa 7. Ko smo prišli v pristanišče, je trajekt že čakal. Imajo dve firmi, ki prevažata preko, mi smo šli z enermar. Sistem vkrcavanja je tak, da je en človek pri vkrcanju napisal na listek tip našega vozila in število potnikov. Obenem je zahteval en osebni dokument. Potem smo se vkrcali in peljali čez. Vožnja traja kakšnih 10-15 minut. Po izkrcanju sem šel na blagajno, ki je dobro označena in se je ne da falit. Tam me je čakala osebna in ko sem plačal, sem jo dobil nazaj. Pri plačilu sem rekel, da bi povratne karte, kar se je obrestovalo pri povratku, saj smo zapeljali direktno na trajekt brez čakanja in ostalih formalnosti.
Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 8. dan: Otoka La Maddalena in Caprera’
Po malo bolj poznem zajtrku smo šli na sever Sardinije, pravzaprav na najbolj severni del, na rt Capo Testa. Ob poti proti St. Terezi smo ob cesti videli kar nekaj zanimivih plaž. Povsod tam, kjer je bila kakšna rečica ali potok, je zgleda naneslo kamenje in prod in tako je nastala lepa, bela, peščena ali mivkasta plaža. No ja, to je le ugibanje. Vsem je skupno to, da je parkiranje povsod za plačat. Hvala lepa smo rekli in odbrzeli dalje.
Capo testa je zanimiv, od dežja, morja, sonca in vetra izklesan granitni rt. Pokrajina ni podobna ničemur, kar smo videli do sedaj in ne pravijo ji zaman lunino površje. Skale so oblikovane v raznorazne oblike, po katerih smo veselo plezali, se slikali in se prav imenitno razgibali. Na rtu je tudi svetilnik. Prav na koncu rta je visoka skala, na katero vodi nekaj ozkih stopnic, na vrhu pa so vidni pozidani ostanki, verjetno od nekega davno porušenega svetilnika.
Pri obhodu smo sledili stezicam in nekje proti koncu malo po svoje skrenili proti neprehodnemu področju. Bilo je potrebno kar nekaj truda, da smo prišli skozi, saj je ženski del ekipe komajda zlezel skozi ozke špranje med skalami in preko visokih pragov.
Sam rt Capo Testa je s Sardinijo povezan preko ozkega pasu kopnega, kjer pelje cesta. Na vsaki strani je plaža, na obeh plažah pa nepopisna gneča. Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 7. dan: Capo Testa, La Marmorata, Medvedja skala’
Dan za obisk jame in nekaterih zanimivih vasi. Iz Lotzorai-a se odpravimo proti jugu, mimo Tortolija po SS125 do kraja Bari Sardo in naprej v Cardeddu. Od tam pa naprej po zanimivi panoramski cesti skozi Jerzu v Ullasai. Že na začetku kraja sledimo oznakam za jamo Grotta di Su Marmuri. Jama leži med navpišnimi stenami nad Ullasajem, ki je že sam po sebi zelo zanimiv kraj, predvsem pa njegova okolica.
Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 5. dan: Jama Marmuri, Osini vecchio, Cardeddu, Torre di Barri’
Četrti dan našega potovanja po Sardiniji smo namenili pohodu na eno “sanjskih” plaž, na plažo Goloritze. Pohod se začne na enem bolj odmaknjenih delov province Ogliastra, na planoti Golgo. Zaradi vroče napovedi smo vstali malo prej, že ob 6:30 in se ob 8;40 celo odpravili iz kampa. Najprej mimo odcepa za Santa Maria di Navarese. V kraju Baunei nas je navigacija speljala kar takoj na prvem odcepu, takoj za pokopališčem na desno, skozi vas po ozkih ulicah. Prostora z leve in desne je bilo le nekaj cm. Ko je pa se je pot pred nami zožala na širino pločnika, edini izhod iz labirinta pa je bila strma, še ožja pot nekam pod skale, pa sem vseeno stopil iz avta in povprašal staro ženico “Dove a Golgo?”. Pa je samo pokazala z nagubano roko “Qui!”. Pa smo šli “qui” v breg. Na srečo se je za hišami pot spet razširila in se priključila na “glavni” odcep, ki pelje iz centra Bauneia. Nad vasjo so prav posrečene serpentine, ki nas pripeljejo na planoto Golgo. Asfalt se vleče nekaj km skozi prostran hrastov gozd. Po slabih 8 kilometrih asfalta iz Bauneia se odcepimo desno na makadam v smeri kažipota za Rifugio Cooperativa Goloritze. Ko se približujemo tej koči, je ob cesti vse polno znakov za prepovedano parkiranje. Seveda zaradi tega, ker potem pri koči pobirajo parkirnino, ki znaša 4 EUR za avto za cel dan. Poleg parkirišča je tudi prostor za nekaj šotorov in kakšen avto dom. Koča nudi osnovne stvari, mrzlo pijačo in kakšen prigrizek. Cene so malce zasoljene, kot bi bili kje v resnih hribih.
Nadaljuj z branjem ‘Sardinija 4. dan: Pohod na plažo Goloritze in planoto Golgo’
Ob 6:00 nas je zbudilo glasno obveščanje o skorajšnjem prihodu trajekta v pristanišče. Imeli smo kabino, ki je bila v zadnjem delu trajekta in v prvem nadstropju nad garažami. Obup! Celo noč smo poslušali hrup ladijskih motorjev. Napa klimatske naprave v kabini je tako naglas pihala, da si skoraj oglušel. Kljub vsemu se je kar nekako spalo. Ker nas je bilo pet, smo za najmlajšo Ino napihnili blazino, tako da je nastalo še peto ležišče.
Okrog 7:50 smo se izkrcali in se podali novim dogodivščinam naproti. Naslednja postaja je bila plaža, še prej pa zajtrk. Po dveh kilometrih je sledil prvi današnji “kdaj bomo”?. Peljali smo se skozi Olbio in poiskali začetek slavne ceste 125, ki nas je potem še nekaj dni spremljala na tej strani Sardinije. S ceste smo opazovali zanimiv “peglezen” – visok otok Isola Tavolara s strmimi pobočji.