Potovanja

Zaradi slabe vremenske napovedi smo odpovedali obisk Monte Baldo in se odpravili na bolj varne nadmorske višine, vsaj kar se tiče nenadnih vremenskih sprememb. Sirmione je zanimiv kraj, ki leži na rtu na južni strani Gardskega jezera. Po lokalnih cestah je od izvoza na AC slabe pol ure vožnje do enega od parkirišč na koncu ozkega rta. Rt se konča z ozkim kamnitim mostom, ki je vhod v staro mestno jedro. Promet v mestecu ni prepovedan, ampak je omejen na petične goste mondenih hotelov v samem kraju.

Na konec rta je vsekakor potrebno iti peš. Za pot od parkirišča do konca rta je 1,8km prijetnega sprehoda po starem mestu, peš poti ob obali in tudi preko nekaj olivnih nasadov se da sprehoditi. Vmes smo pobrali še dva geocache-a in se spoznali z “geolovci” iz Nemčije.

Za en evro po odrasli osebi smo se povzpeli v stolp utrdbe na vhodu mesta. Razgledi so lepi, le gneča je bila kar huda zaradi praznika in tudi zaradi turistov, ki v tem času že trumoma oblegajo vse zanimivosti.

Utrdbo Scaliger so pričeli graditi v 12. stoletju in jo počasi širili. Zanimivo zgrajena obzidja, obdana z vodo so nastajala in se večala skozi stoletja gradnje in širitve. S stolpov na obzidju je vse skupaj prav lepo vidno in zanimivo za fotografiranje. Z najvišjega stolpa so ljudje spodaj že kar mali mravljinci.

Na splošno ima Sirmione zelo raburkano zgodovino zaradi svoje strateške lege. Tu mimo so rovarili že Rimljani, pa Langobardi, pa tudi v srednjem veku je bilo kar burno. Podrobno zgodovino si lahko preberemo tudi v lično pripravljenih plakatih v notranjosti utrdbe, ki se ji v originalu reče “Rocca Scaligera”.

Od utrdbe smo se odpravili proti koncu rta. Vmes smo še malo nahranili uboge lačne labode (navkljub tabli o prepovedi takega početja), malo poplezali in odšli mimo zajetja termalne vode za bližnje terme vse do konca rta, kjer je zgodovinsko arheološki park posvečen razvalinam kontroverznega imena “Grotto of Catullus”. “Grotto” sicer namiguje na kakšno jamo, vendar tu ni nikakršne jame, pa tudi rimski poet Catullus ni nikoli živel tukaj, saj so se utrdbe pojavile mnogo let po njegovi smrti. Pri vhodu v park (vstopnina) je tudi manjši muzej. Nadvse zanimiva je skalnata obala s strmimi klifi, po kateri je konec rta tudi dobil ime. V predelu tik ob obali so skoraj vodoravne skale in voda je zelo plitva, tako da so ves čas ob rtu boje in svetilniki, ki opozarjajo na nevarne plitvine. Takoj za plitvinami pa se dno jezera strmo spusti. Vse to je možno videti z razgledne točke na koncu rta.

Če se peljete mimo Verone proti Milanu se vsekakor splača vzeti par uric časa za ogled tega nadvse zanimivega kraja. Pa naj bo to na dan izven glavne sezone.

Poletni dopust 2011 smo začeli z enim tednom morja v prijetni vasici Prižba na južni strani Korčule. Že lani nas je en del letoval pri gospodarju Anteju v apartmajih Mali žal. Prijaznost, urejenost in mir sta nas sem potegnila spet letos, kljub temu da je pot do Korčule kar dolga in tudi naporna. Vstajanje že ob 3:00 ponoči, slabih 5 ur vožnje do Splita in potem še skoraj tri ure na trajektu je bilo pozabljenih takoj, ko smo se nastanili in se namočili v morju. Hiša je le pljunek stran od morja. Imajo dva čolna, ki jih gostje lahko porabljamo po mili volji. Tik pred Prižbo so mali otočki:  Vrhovnjak, Crklica, Stupa, Otočac in Sridnjak. Tik pred rtom je še mala čer z imenom Čerin.

Do otočkov smo veslali in bilo je zelo zabavno raziskovanje.

Nadaljuj z branjem ‘Prižba’

Propriano je eno od trajektnih pristanišč na Korziki. Leži na zahodni obali. Samega kraja si nismo ogledali, ima pa zanimivo prodnato plažo, na kateri se da izvajati polno vragolij brez bojazni, da bi mivka zalezla vsepovsod. Tule je nekaj fotografij:

Še več pa v albumu.

Tako zelo opevana plaža Palombaggia je le ena izmed mnogih mivkastih plaž, ki se jim ponavadi izogibamo, če se le da. Včasih pa vseeno ne gre in se pač udamo v usodo “paniranih zrezkov”.

Konec aprila je voda še dokaj hladna. Poleti je pa nepopisna gneča.

Na Braču je veliko krajev, kjer je res lepo. Najslavnejši je zagotovo Bol zaradi svojega vetra in surfanja. Posledično je tam tudi največ gneče. Zaradi tega priporočam severni del otoka. Na severnem delu je pa izbira med zelo razčlenjeno in skalnato vzhodno obalo in bolj prijazno zahodno. V končni fazi ostane Sutivan, ki je primerno izhodišče tudi za lažje in težje kolesarske podvige. V Sutivanu sva bila nastanjena v apartmaju Cilar. Imela sva manjši apartma za 2 osebi, ki je postal najino bivališče za nekaj dni. Sicer malenkost natlačen, vendar itak nisva prišla zaradi občudovanja notranjosti hiše, ampak sva šla naokrog po otoku.

Na Brač pridemo s trajektom, iz Splita v Supetar traja okrog ene ure, vozi pa vsako uro v glavni sezoni.

Podobno kot na Dugem otoku je tudi Brač zelo primeren za kolesarjenje. Poti so označene, niso zahtevne, če se držimo obale, obenem pa Brač ponuja tudi obilico zahtevnih kolesarskih podvigov okrog najvišje vzpetine, 778m visoke Vidove gore. Za ogrevanje priporočam pot Sutivan – Supetar. Ta gre stran od glavne ceste, po kolovozih mimo njiv in vinogradov. Ob poti je veliko oljk in od domačinov lahko kupite sir, olivno olje in vino. Področje je zelo primerno tudi za družinsko kolesarjenje, pravzaprav je to edino temu primerno področje:

Sutivansko zaledje nudi kar nekaj krajev za raziskovanje na kolesu. Poleg samega Sutivana, kjer nas do cerkcice sv. Roka čaka zelo strm vzpon, je v bližini čisto pravi botanično-živalski vrt.

Park prirode Sutivan ima zanimive prebivalce: noje, divje svinje, race, konje, osle, koze, ovce in ostale domače in divje živali. Poleg tega imajo veliko zanimivih rastlin, rož in dreves, tudi kaj eksotičnega se najde. Poleg je veliko otroško igrišče. Postanek tu z otroki se lahko razvleče na cel dan. Poskrbijo tudi za lačne in žejne. Park se nahaja na teh koordinatah, do njega pa vodi več makadamskih poti.

Ne prav daleč stran je še ena zanimivost: velik kamnit obok. Domačini m,u pravijo Koloč. Gre za ostanek kraškega pojava s premerom 20m in višino 10m. Do Koloča se pride iz vasice Nerezišće, ki je v zgodovini predstavljalo glavno mesto otoka. Zaradi svoje lege na sredini otoka je nudil zavetje pred pirati, ki so vdirali na otok z obale. Kasneje so se ljudje odselili bižje na obalo, v Sutivan in Supetar. V kraju Nerezišće je tudi edina večja tovarna na otoku.

Na Braču nikakor ne smemo spustiti še nekaj krajev in zanimivosti. Eden takih je gotovo Vidova gora. Na vrh se lahko povzpnemo s pomočjo avta, nog ali kolesa. Peš poti so najbolj zanimive z južnih pristopov preko strmih pobočij nad Bolom. Za kolo prijaznejši so vzponi s severne strani. Edini dostop z avtom pa je po asfaltirani cesti vse do vrha, kjer je lep razgled na Brač in sosednje otoke. Z Vidove gore se tudi zelo lepo vidi Bol in znameniti peščeni polotok.

V vzhodnem delu Brača je zanimiv kraj Škrip. Gre za enega najstarejših predelov, od koder izhaja znameniti kamen. V kraju je tudi antični mavzolej in muzej. Zanimivo si je ogledati pokopališče in cerkev ob njem. Stavbe so še vedno pokrite s kaminitmi skodlami in prava uganka je, kako to stoji skupaj.