Potovanja

Pot okrog severnega rta Korzike smo pričeli v St. Florentu. Najprej smo se zapeljali mimo bojda najbolj vinogradniško kletarskega predela Korzike, skozi vas ???. Za tipičnega »podgurca«, vajenega vinograda za vsakim ovinkom je to vinorodno zelo siromašno področje. Kje pridelajo vso tisto vino, ki ga prodajo turistom v hektolitrih mi ni jasno. Iz vinogradov tam okoli gotovo ne, saj jih ni prav veliko. So pa tipično primorski, s kordonsko vzgojo, +nizke rasti in širokimi vrstami. V vasi na vino opominja nekaj domačih vinotočev z napisi »Degustacion«, v katerih je ob malo večjih cisternah sedelo nekaj starih stricev in modrovalo o lanski in prihajajoči letini.

Preko prelaza ??? smo odvijugali proti opevani panoramski cesti D31 nad Bastijo, s katere je res lep razgled nad bastijo in Etang De Biguglia v ozadju. Za »Lonely planet turista«, vajenega širokih prerijskih cest je izlet v hribe po ozki, razdrapani cesti res lahko vrhunec dneva, za nas, ki smo vajeni domačih »cest« v vseh rovtah pa le izlet v neznano.

Cesta se po vzhodni obali severnega rta ovinkari mimo obrambnih stolpov, od katerih je marsikateri prav imenitno postavljen na vrh pečine. Okrog drugih je zrasel kraj, npr. Brando ali Meria, kjer smo se ustavili za geocache (??? 2x Link). Pod cesto je spet nekaj peščenih plaž, večinoma pa skalnata obala, ki je nedostopna po kopnem. Voda je povsod kristalno čista, tako da se že s ceste, ki je več kot 50m nad gladino vklesana v strmem pobočju, vidi vsak kamenček na dnu.

V kraju Macinagio (???) se cesta proti severu konča in se obrne proti notranjosti rta. Pot bi sicer lahko nadaljevali po peš poti, kjer so nekoč hodili žandarji (Sentire le douaneri??????). Pešpot se konča v kraju Barcagio, do koder smo se prebili po ozki cesti D253 do peščene plaže na skrajnem severnem rtu. Žal s kopanjem ni bilo nič, saj so nam to preprečile meduze. Skrajni severni rt pa smo le obiskali in posneli nekaj »razglednic«.

S skrajnega severa se odpravimo po cesti D153 na prelaz ???, kjer je na gorskem grebenu četica vetrnic za proizvodnjo elektrike. Nas je pa bolj zanimala starinska pretvorba vetrne energije. Na nasprotni strani ceste D80 (???) je star, obnovljen mlin na veter Moulin de Mattei (??? Dodaj kaj opisa in zgodovine). Od prelaza, kjer pustimo avto (loc???) do mlina je 7 minut hoje po urejeni in označeni poti. Od mlina je lep razgled nad zahodno obalo rta, vse do Calvija z visokimi vrhovi v ozadju. Proti severu in SZ bi se ob dobri vidljivosti morala videti Francija, na vzhod pa smo videli obrise Italije (Toskana ???).

Pot nas je po zahodni obali peljala proti jugu. Strma pobočja in spektakulatrno speljana cesta je prav posebno doživetje. Črta na cesti je zarisana dober meter od desnega roba, levo od črte pa je asfalt močno razdrapan. To daje slutiti, da je bila cesta nekoč še veliko ožja kot danes. Že današnja širina marsikje ne omogoča srečanja dveh avtomobilov, ko pa pride nasproti avtodom, pa je potrebno kar nekaj telovadbe za uspešen mimohod. Ovinkasta, luknjasta in ozka cesta se oddolži s pravljičnimi  razgledi nad skrite zalive z osamljenimi plažami, ki jih idilično zapolnjujejo redko posejani čolnički in jadrnice.

Kamnina na tem področju je skrilasta, kar s pridom izkoriščajo tudi pri gradnji hiš, saj imajo vse strehe skrilasto kritino. Zaradi tega so tudi plaže črne, saj je morje obrusilo sicer oster skril v lepe, okrogle ploščate prodnike.

V St. Florent se vrnemo preko vasi Nonza, ki je v navpično pobočje zagrizena stara obmorska vas s še ožjo cesto, gostilno, pošto in par ponudniki sob. Center vasi predstavlja star vodnjak, okrog katerega se zbirajo vaščani in peščica francosko govorečih turistov in razdirajo marsikatero skrivnost življenja v teh odmaknjenih krajih.

Po malo bolj poznem zajtrku smo šli na sever Sardinije, pravzaprav na najbolj severni del, na rt Capo Testa. Ob poti proti St. Terezi smo ob cesti videli kar nekaj zanimivih plaž. Povsod tam, kjer je bila kakšna rečica ali potok, je zgleda naneslo kamenje in prod in tako je nastala lepa, bela, peščena ali mivkasta plaža. No ja, to je le ugibanje. Vsem je skupno to, da je parkiranje povsod za plačat. Hvala lepa smo rekli in odbrzeli dalje.

Capo testa je zanimiv, od dežja, morja, sonca in vetra izklesan granitni rt. Pokrajina ni podobna ničemur, kar smo videli do sedaj in ne pravijo ji zaman lunino površje. Skale so oblikovane v raznorazne oblike, po katerih smo veselo plezali, se slikali in se prav imenitno razgibali. Na rtu je tudi svetilnik. Prav na koncu rta je visoka skala, na katero vodi nekaj ozkih stopnic, na vrhu pa so vidni pozidani ostanki, verjetno od nekega davno porušenega svetilnika.

Pri obhodu smo sledili stezicam in nekje proti koncu malo po svoje skrenili proti neprehodnemu področju. Bilo je potrebno kar nekaj truda, da smo prišli skozi, saj je ženski del ekipe komajda zlezel skozi ozke špranje med skalami in preko visokih pragov.

Sam rt Capo Testa je s Sardinijo povezan preko ozkega pasu kopnega, kjer pelje cesta. Na vsaki strani je plaža, na obeh plažah pa nepopisna gneča.  Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 7. dan: Capo Testa, La Marmorata, Medvedja skala’