Koristni napotki za iskanje letov
Naletel sem na zanimive in izjemno koristne napotke pri iskanju letalskih povezav. Priporočam ogled te strani:
Kako najti poceni letalske karte ?
Avtorica: Zoey Molnar
Zanimiva družinska potovanja
Prispevki po avtorju
Naletel sem na zanimive in izjemno koristne napotke pri iskanju letalskih povezav. Priporočam ogled te strani:
Avtorica: Zoey Molnar
Krajše počitnice v Istri smo pričeli v Puntiželi. Kamp, ki leži nasproti Brionov se imenuje, ha ha, kako neki… “Kamp Brioni”. V bližnji okolici je kar nekaj zanimivosti, predvsem iz obdobja Avstroogrske. Antičnih ostankov je tudi nekaj, vendar so jih na žalost večino vgradili v AO fortifikacije, ki so potem služile tudi v I. sv. vojni, kasneje v II. sv. vojni in nazadnje deloma tudi JLA. Področje je bilo nekoč močno zastraženo, z omejenim gibanjem. Na srečo je sedaj tu velik turistični razcvet, na starodvna dogajanja pa spominja le nekaj razvalin, ki jih ponekod obnavljajo, drugod pa so prepuščene propadu.
Štinjan je manjša vasica na severu Pule. V bližini je trdnjava Ponte grosso. Do trdnjave, ki leži sredi gozda vodi makadamska cesta. Iz Štinjana potrebujemo 15 do 20 minut s kolesom.
Jesenski izlet na zadnji dan krompirjevih počitnic nas je popeljal na krožni pohod (sprehod) po Golteh. V približno 5h smo obhodili pot od Alpskega vrta, mimo Janezovega bivaka, na vrh Boskovca, mimo odcepa za Kal na Jezerca, kjer smo se priključili označeni poti po Golteh, sicer v obratni smeri. Ogledali smo si brezno, Lahovnico, Stare stane, se pri umpetnem jezeru naužili razgledov in se mimo vrha Medvedjaka podali v dolino proti hotelu. Na koncu smo zaokrožili še po zanimivem Alpskem vrtu, celi naravoslovno botanični odpravi na malem, ograjenem proostoru, kjer smo izvedeli marsikaj novega.
Pot poznamo kot »laško«, »vlaško« ali »hrvaško« pot, ki je preko Gorjancev vodila za gradom Prežek in je že od prazgodovine naprej povezovala dolini Krke in Kolpe in tako soustvarjala enoten kulturni prostor.
Ljudsko izročilo pravi, da je pred davnimi časi vhod vodil v dolg rov pod Belo Cerkvijo. V rovu so živeli majhni, prijazni škratki. Ljudem so pomagali in bili njihovi pravi prijatelji.
Nekoč je pod Trško goro stal grad Weinhof. Sedaj se zaselek imenuje Bajnof. Z gradom je povezana stara, žalostna pripovedka s srečnim koncem. Govori o tem, kako je nastal grad Bajnof, oz. v originalu Weinhof.
Potepanje po BiH v letu 2015 smo začeli v Neumu in zaključili v Bihaču. Tule je nekaj osnovnih informacij o letošnji poti.
S Korčule smo se odpravili preko od požarov uničenega Pelješca do Neuma. Prehod iz Hrvaške v Bih je bil hiter, zataknilo se je pa potem, ker smo morali čakati v dolgi koloni, ki je segala skoraj čez celo obalo BiH. Kljub temu, da nam ni bilo potrebno ponovno prečkati meje, smo morali čakati, da smo prišli do centra Neuma, kjer smo zavili proč od gneče ob morju.
Potovanje po BiH v letu 2015 smo zaključili na Vlašiču v turističnem naselju Babanovac ppri vasi Šišava. Gre za počitniški kompleks s sedežnicami za zimske radosti in tudi poletne aktivnosti. Pred kratkim so odprli majhen adrenalinski park, v katerem je manjša proga za starejše in ena za najmlajše. Imajo tudi dve zajli – “leteče lisice” (flying fox), za kar računajo ločeno. Področje je znano po mladem ovčjem siru, daleč naokoli poznan kot vlašički sir. V naselju je tudi stara, napol podrta skaklnica, na katero se da priti po stopnicah v notranjosti podpornega stolpa.
Pri obisku Konjica, tamkajšnjega Titovega bunkerja in ostalih znamenitosti je lepo zaključiti na Boračkem jezeru. Izjemno slikovito jezero se prikaže takoj, ko pridemo na vrh prelaza, kamor nas pripeljejo serpentine iz Konjica. Jezero je lepo urejeno in čisto. Okrog jezera so plaže, pomoli, manjši kamp z lesenimi kolibami, v katerih se da prespati in predvsem prelepo naravo.
Titov atomski bunker pri Konjicu se skriva pod plainino Zlatar, kjer se pogorje Bjelašnice strmo spusti proti Neretvi. Bunker je bil več kot 5 let skrbno čuvana vojaška skrivnost, ki je z razpadom SFRJ prišla najprej pod upravljanje vojske BiH, v letu 2015 pa ga je prevzela tovarna municije Konjic, ki je podelila koncesijo za turistične oglede TA Visit Konjic, kjer tudi uredimo vse potrebno za obisk.
Svoj obisk je dobro najaviti, čeprav je bunker možno obiskati tudi brez vnaprejšnje prijave. Vse informacije se da dobiti preko elektronske pošte: info@visitkonjic.com. Obiski bunkerja so ob ponedeljkih, sredah in petkih ob 10:00,12:00 in 14:00h. Ob sobotah je možen ogled ob 12:0h. Obisk traja slabi dve uri, cena pa je 15,00KM (8,00EUR) po osebi. Ya obisk se oglasimo v turisti;ni agenciji, ki se nahaja nasproti starega mostu čez Neretvo v Konjicu (43.651004, 17.963498). Opozorilo: na cesti nasproti TA Visit Konjic je avtobusno postajališče, v nadaljevanju pa parkirni boksi (naprej je potem kratek tunel). Ne parkirati na avtobusnem postajališču, saj vas bo to drago stalo (200KM). V bližini je namreč policijska postaja in tam redno kontrolirajo. Če v boksih pred tunelom ni prosto, je 100m nazaj v centru veliko parkirišče (0,5KM na uro).
Ko smo v agenciji vse uredili in plačali, je nas (in še nekaj drugih) vodička v koloni odpeljala proti vhodu v kompleks, kjer je tudi bunker. Na istem dvorišču je namreč tudi tovarna municije in veljajo pravila omejenega gibanja. Do vhoda v bunker se pride tako le mimo varovanega vhoda v spremstvu vodiča (s poimenskim seznamom obiskovalcev).
Jutro, 4.8.2015 se je začelo malo bolj zgodaj, ko smo pozajtrkovali uštipce in kajgano z domačim čajem. Obilni zajtrk je bil potreben za obetajoče napore pri vzponu na Krvavac, ki je bil današnji glavni cilj. Odpeljali smo se proti Šabičem, kjer je odcep proti vasi Brda. Tam je konec asfalta in začne se 14km makadama proti Lukomiru. Mi smo nekje na polovici parkirali pri vodnem koritu, koder se malo naprej priključi slabši kolovoz, ki pripelje direktno iz vasi Umoljani preko prelaza Crveni klanac. Pot je pogojno prevozna s kakšnim 4×4. Tudi za kolo predstavlja ta kolovoz najkrajšo pot od Umoljanov proti Lukomiru.
Ko smo osvojili vrh Krvavac, smo nadaljevali pot proti Lukomirju. Že pot do vasi je nekaj posebnega, saj pelje po terenu, ki spominja na površino kakega drugega planeta, posejano s skalami in suho, svetlo rjavo travo.
Še ena olimpijska postaja dne 3.8.2015 je bila spodnja postaja trosedežnice, ki pelje nekako do polovice vrha Bjelašnice. Za povratno karto zaračunajo 5km po osebi, sedežnica pa vozi cca. 12 do 15 minut. Od gornje postaje do vrha z najstarejšo vremensko opazovalnico na Balkanu smo potrebovali dobro uro. Malo se je že poznala višina, saj je vrh na 2064m, malo pa tudi sonce, ki je neusmiljeno žgalo na nas, da smo prišli dokaj upehani na sam vrh.
Ponedeljek, tretji avgust 2015 se je začel z dežjem. V planu je bilo, da osvojimo enega od 2000-akov v okolici Bjelašnice. Ker se je jutro začelo dokaj klavrno, saj je skoraj celo noč in še del dopoldneva deževalo, smo malo dlje poležali in zamenjali plane med torkom in ponedeljkom. Gremo torej proti Igmanu in še “malo okoli”. Najprej se ustavimo ob vznožju smučišča v Babinem dolu, kjer je manjša trgovinica Konzum. Ugotovil smo, da je ob ponedeljkih zaprta. Vodo smo tako »tankali« kar v enem od izvirov ob poti, ki mu tu pravijo »hair česma«.