02.08.2015, 20:45
Ob omembi Sutjeske vsak, ki je hodil v šolo v bivči SFRJ najprej popmisli na bitko na Sutjeski. Kako smo se “dudlali” vse velike bitke, ki so se bíle na tleh nekdanje države. Znati smo morali vse datume in ne vem kaj še vse. Vse to je sedaj ššlo nekam v ozadje spominov. Vsekakor pa je zanimivo obiskati te kraje in če ne drugega občudovati lepo pokrajino, v kateri so postavljeni spomeniki vseh teh velikih bitk. Ena takih se je dogajala na planjavi pri kraju Tjentište, skozi katerega teče reka Sutjeska. Mi smo se prebili do te idilične dolinice skozi kanjon, ki ga je urezala reka v svoji milijon in več letni zgodoovini in se v svojem nemirnem toku požvižga na vse vojne vihre, ki so vihrale v teh krajih.
Poleg velikega spomenika v tej Dolini herojev je zanimivo tudi kopališče, ki je umetno narejeno na okljuku Sutjeske. V pobetoniran in obzidan travnik ves čas točijo svežo vodo iz reke in tako je nastal ogromen bazen, v katerem se sicer mrzla voda Sutjeske tudi ogreje.
Nadaljuj z branjem ‘Sutjeska’
22.06.2014, 13:03
Slavni Daudetov mlin na veter (Moulin de Daudet), ki ga je pisatelj Alphonse Daudet opisoval v svojem delu Pisma iz mojega mlina (Lettres de mon moulin). Mlin je obnovljen njemu in njegovemu delu v čast in zahvalo. Ob mlinu je tudi zanimiv muzej o Daudetu, ki pa je bil nba dan našega obiska zaprt zaradi nevarnosti požarov. Po poti med mlinom in muzejem namreč niso spuščali obiskovalcev. Sicer je tam tudi slovenski prevod Pisem, spomnimo pa se lahko tudi filmskega dela, v katerem je igral znani komediant Fernandel. Namen smo imeli obiskati tudi grad Chateau de Montauban (cca 20 minut peš stran od mlina skozi gozdiček), kjer je Daudet preživljal svoj čas in pisal svoja Pisma, vendar zaradi omejitve gibanja do tja nismo uspeli priti.
Pod mlinom je veliko parkirišče za avtodome (PZA), vendar brez priključka za elektriko in možnosti izpusta odplak. Vseeno smo tu skuhali kosilo in se odpravili novim dogodivščinam naproti (čofotanje pri viaduktu Pont du Gard).
Nadaljuj z branjem ‘Daudetov mlin’
22.06.2014, 13:01
Obisk gradu, streljanje s samostrelom, katapulti
Nadaljuj z branjem ‘Les Baux-de-Provence’
14.12.2011, 23:31
Kraj z neolitskimi ostalinami izhaja iz časov okrog 2000 let pred našim štetjem. Zelo ohranjeni ostanki stavb pričajo o pomembnosti kraja, ki leži severno od Porto Vecchia. Do ostalin je kratek sprehod skozi nasade plutovca, približno 35 minut zmerne hoje navkreber. Ves trud je poplačan s čudovitimi razgledi na zaliv Porto Vecchia.
Steza je kamnita, zato priporočam dobro obutev in kakšno steklenico pijače, sploh če je vreme vroče. Dostop do vznožja v vasici Araghju je po cesti D198. Če prihajamo iz Porto Vecchia, se po približno 5km odcepi cesta D795 in po 4km pridemo v Araghju. V vasi je bolj malo prostora za parkiranje, vendar izven glavne gneče ne bo nobene težave s prostorom za avto.
Nadaljuj z branjem ‘Casteddu d’Araggiu’
01.08.2011, 23:25
Blato je kraj s 4000 prebivalci, kar ga uvršča med večja mesta na hrvaških otokih. Vsakdo, ki se prvič znajde v Blatu ne more mimo drevoreda lip po imenu Zlinja, ob kateri je razvrščena novejša arhitektura (šola, banka, zdravstveni dom, trgovine, …). V Blatu gojijo viteško tradicijo in za turiste prirejajo v poletnem času viteške igre. V samem centru je cerkev svete trojice in velik tlakovan prostor, kjer se odvijajo številne prireditve.
Okolica Blata je intenzivno namakana, koder gojijo sadje in zelenjavo. Kjer pa je zemlja suha, rastejo oljke. Ena najstarejših je le streljaj iz Blata v smeri Vele Luke in je ob glavni cesti dobro označena. Od ceste vodi ozka makadamska pot:
Po petih minutah hoje pridemo do stavb, zidanih iz kamna:
Nadaljuj z branjem ‘Blato’
30.04.2011, 14:05
Filitosa je zgodovinska naselbina iz neolitskih časov, ki se nahaja v južnem delu Korzike, severno od zanimivega kraja Propriano. Nizka vzpetina se razlega nad dolino Taravo, med sotočjem potokov Barcajola in Sardelle. Nas je pot tja zanesla iz Bonfacia, mimo na klife postavljenega kraja Sartene, Prorpiana, kjer je zanimiva peščena plaža (prodnata, ne mivka). Pot od Bonifacia do Filitose traja dobro uro ovinkaste, a zelo lepe in razgledne ceste. Sprva se peljemo nad skalnato, jugozahodno obalo, ki pa kmalu preide v bolj umirjeno, z nasadi poraslo pokrajino. Filitosa predstavlja največje neolitsko središče Korzike.
Samo neolitsko nahajališče Filitosa je bilo odkrito leta 1946, ko je lastnik zemljišča Charles-Antoine Cesari našel prazgodovinske ostanke. Sistematična izkopavanja so se začela 8 let kasneje. Vodil jih je Roger Grosjean, francoski pilot, ki se je kasneje preusmeril v arhologijo in posvetil 20 let svojega življenja raziskavam neolitika na Korziki. Najstarejše najdbe segajo v leto 3300 pred n.š. Najbolj atraktivni stečki (oz. menhirji) so nastali okrog leta 1500 p.n.š. Obdelava teh kamnov ponazarja poteze človeškega obraza, orožja, reber in oklepov. V filitosi je možno videti cca. 20 menhirjev. Menhiri in dolmeni v Filitosi sodijo med najlepše kar so jih do sedaj odkrili v Evropi. Menijo, da so menhiri simbol za človeka, ki naj bi po smrti živel naprej v kamnu.
V obdobju bronaste dobe (1800 pr.n.št.) so nosilci nove kulture gradili okrogle stolpe – torije (torri ali torre),) in jih zato imenujejo tudi toreanderji. V 12. ali 13. stol pr.n.št. so bili sijajno ohranjeni toriji zgrajeni tudi v Filitosi.
Po obisku muzeja, koder smo si ogledali potek izkopavanj in nekaj izkopanin, smo nadaljevali z ogledom v naravi. Poleg zanimivih kamnitih skulptur in bivališč nismo mogli mimo bujno cvetoče vegetacije. Celo pot ogleda nas iz v kamnitih izkopaninah skritih zvočnikov spremlja glasba. Ob pritisku na tipko pa si lahko prikličemo govorno pojasnitev in opis v izbranem jeziku. Ogled Filitose nas je popeljal v neke pradavne čase in če sodim po tem, da je otroke vse zelo zanimalo, kljub “dolgočasni” zgodovinski tematiki, je to res kraj na Korziki, mimo katerega ne smemo.
|
|
|
|
|
Pogled na muzej na prostem |
Bujna vegetacija v okolici |
Neolitsko bivališče, shramba |
Zanimivo oblikovane skale, ki mimogrede postanejo tobogan iz kamene dobe |
Menhirji |
|
|
|
|
|
Tudi kaktusov je vse polno |
Osamljeno drevo na drugi strani Filitose. Tu poleg je velik kamnit dinozaver |
Ina med nogami dinozavra |
Pogled nazaj, v smeri prihoda od muzeja |
Rožic je res polno |
09.09.2003, 23:18
Slovenija premore res neskončno veliko skritih kotičkov, kjer najdemo kaj zanimivega. Žal je za marsikateri skriti kotiček nemogoče izvedeti, saj jih poznajo le redki domačini, ali pa še to ne. Pod Gorjanci, le streljaj od vinorodnega “becirka” Tolsti vrh se v gozdu, na vzpetini sramežljivo skriva cerkev sv. Danijela. Od te verjetno nekoč obiskane cerkvice so ostale le kamnite ruševine.
Kratek sprehod nas popelje do te pozabljene romarske cerkvice sv. Danijela. To je zelo lahek in prijeten sprehod, primeren tudi za majhne otroke. Ob poti je veliko zanimivih stvari, ki jih srečamo v gozdovih. Jeseni je sploh zanimivo, saj odpada listje, pa še kostanji so tam okoli. Sprehod lahko popestrimo z obiskom katere od zidanic v okolici. Prijazni domačini vedno radi postrežejo z domačim cvičkom, ki je tu doma.
Najprej pa nekaj malega o sami cerkvici.
Nahaja se nedaleč od Tolstega vrha, od koder je tudi najlažji in najhitrejši dostop (peš 15 min). Pot, ki vodi tukaj mimo pelje na Gorjance in pride “ven” pri križišču na škofovki, kjer se srečata cesti iz Pendirjevke in Gabrja. Vmes sta še dve kapelici (križa). Pot je bolj malo obiskana, čeprav je mnogo prijetnejša in lepša od klasičnih “avtocest”, po katerih hodijo planinci na Gorjance. Zaradi tega to pot zelo priporočam za kolesarjenje. Zanimivi so tudi odcepi proti Uštrasu. Nekatere poti, ki so nakazane na kartah, se končajo slepo.
Nadaljuj z branjem ‘Ruševine cerkvice sv. Daniela’