Prispevek v kategoriji ‘Slovenija‘.

Golte

Jesenski izlet na zadnji dan krompirjevih počitnic nas je popeljal na krožni pohod (sprehod) po Golteh. V približno 5h smo obhodili pot od Alpskega vrta, mimo Janezovega bivaka, na vrh Boskovca, mimo odcepa za Kal na Jezerca, kjer smo se priključili označeni poti po Golteh, sicer v obratni smeri. Ogledali smo si brezno, Lahovnico, Stare stane, se pri umpetnem jezeru naužili razgledov in se mimo vrha Medvedjaka podali v dolino proti hotelu. Na koncu smo zaokrožili še po zanimivem Alpskem vrtu, celi naravoslovno botanični odpravi na malem, ograjenem proostoru, kjer smo izvedeli marsikaj novega.

IMG_6427

Nadaljuj z branjem ‘Golte’

Laška pot

Pot poznamo kot »laško«, »vlaško« ali »hrvaško« pot, ki je preko Gorjancev vodila za gradom Prežek in je že od prazgodovine naprej povezovala dolini Krke in Kolpe in tako soustvarjala enoten kulturni prostor.

jarcev_kamen_p2

Nadaljuj z branjem ‘Laška pot’

Škratova jama

Ljudsko izročilo pravi, da je pred davnimi časi vhod vodil v dolg rov pod Belo Cerkvijo. V rovu so živeli majhni, prijazni škratki. Ljudem so pomagali in bili njihovi pravi prijatelji.

sj1

Nadaljuj z branjem ‘Škratova jama’

Bajnof (Weinhof)

Nekoč je pod Trško goro stal grad Weinhof. Sedaj se zaselek imenuje Bajnof. Z gradom je povezana stara, žalostna pripovedka s srečnim koncem. Govori o tem, kako je nastal grad Bajnof, oz. v originalu Weinhof.

bajnof

Nadaljuj z branjem ‘Bajnof (Weinhof)’

Zanigrad (in Hrastovlje)

Ko se v Hrastovljah postavimo pred obzidje slavne cerkve in usmerimo pogled proti kraškemu robu, nam pozornost pritegne mala cerkvica na koncu strmega vzpona, zarezanega v pobočje med okljukom železniške proge.

Po ogledu Hrastovelj smo se odpeljali proti Dolu in s konca vasi pri gasilskem domu zavili na malce slabšo pot, vendar prevozno vse do cerkvice. Tam smo pobrali GC3AF0M in si z veseljem ogledali cerkvico, od zunaj in od znotraj. Ogled smo zaključili pri prekrasnem razgledu na Hrastovlje. Od Hrastovelj se da priti tudi peš. Za kratek sprehod, ki vključuje grizenje kolen bo potrebnih kakšnih 30-45 minut. Ti kraji so tudi odlično izhodišče za prenekatero kolesarsko turo.

Piran – pa saj sem hotel parkirati!

Sredi marca 2012 smo se odpravili na izlet proti Obali. Po obisku zaledja, smo odpeketali v Piran, kjer nismo bili že desetletje ali več. Nič hudega sluteč sledimo kažipotom, obrnemo v Fijesi in se usmerimo proti Piranu. Na samem vhodu v Piran smo opazili znak za garažo. Lepo, avto bomo parkirali na varnem, potem se pa peš odpravimo mimo trdnjave obiskat Tartinija in sproti še kakšen geocache.

Vse lepo in prav, dokler nismo prispeli do vhoda v garažo. Takoj na vhodu nas pozdravi tabla z omejitvijo višine 1,9m. Kaaaj, a so tile normalni? Saj tu se še stati ne da, brez da bi si razbil glavo. Toliko o nameri, da bi normalno parkirali. Od tu dalje pa se stvari malo zapletejo.

Po razočaranju nad neuporabnostjo garaže se odpeljemo naprej in v vnemi po iskanju prostega parkirnega mesta zagledamo skoraj prazno parkirišče. V vsem navalu navdušenja nad ponovnim obiskom Pirana lepo parkiramo in se odpravimo na ogled mesta, obzidja, cerkve, Tartinija in na koncu še na sladoled. Po kratkem sprehodu prispemo do avta, kjer nas čaka neljubo presenečenje: listek z globo 200 EUR. Parkirišče je pa še vedno skoraj samevalo. Naštel sem vsega 3 avte poleg našega, čeprav je tam prostora za najmanj 20 avtov. Po natančnem pregledu vhoda na parkirišče res odkrijemo opozorilno tablo.

Drago je bilo to parkiranje. Kljub temu, da sem naredil prekršek se mi zdi taka kazen naravnost oderuška. Kasneje sem se pozanimal in razložili so mi, da v Piranu domačini plačujejo za dovoljenje, da lahko parkirajo. To, da sem tam brezplačno parkiral res ni pošteno do njih, samo ali bojo zaradi tega, ker sem jaz plačal tistih 100 EUR (v 8 dneh s 50% popusta) plačevali kaj manj? Mislim, da ne. Če bi nekje ob parkirišču pisalo, da s tem, ko sem tam parkiral, jemljem prostor nekomu, ki je za parkiranje plačal, bi se gotovo obrnil in šel kam drugam. Tako mi pa na kraj pameti ni padlo, da se tako početje tako drago plačuje. O neskončnih cenah zemljišč sem sicer že slišal v medijih, ni se mi pa sanjalo, da to velja tudi za tistih nekaj kvadratnih metrov asfalta.

 

Kakorkoli, Piran nas spet kakšno desetletje ali več ne bo videl. Z avtom sigurno ne. Pa tudi drugače ne. Ne vem, kako si predstavljajo, da bi prišli turisti npr. k nekomu, ki oddaja sobe nekje v okolici trdnjave, če se ne sme nikjer parkirati? Je potem potrebno za vsako potovalko klicati taksi, avto pa parkiran na parkirišču pri ladjedelnici v Izoli???!!? Ali pa ko pridejo Italijani s svojimi avtodomi v Piran? Ali sploh ne pridejo? To mi je velika uganka.

 

Marof – Kapiteljski hrib

Kapiteljski hrib ali kapiteljska pristava je grič tik mesta — meščani mu pravijo kapiteljski marof. Od tod je kaj prijazen pogled na mesto. Najstarejše njegovo ime je »Rosenbüchel« ali pa tudi »Rosenberg«, ki se nahaja že v početku XVI. stoletja. Slovenskega imena za to dobo ne vem, ker ga holm najbrže tudi imel ni. Sicer so meščani govorili med seboj večinoma slovensko in v XVI. Stoletju več ko v XVIII, a javno in v uradu so se čule le nemške besede, o čemer bom sicer na drugem kraju govoril obširneje. Dokler je imelo mesto pravico obsojati celo na smrt, nahajalo seje na »Rosenbüchelnu« mestno morišče Riehtstütte), ki soje Francozi prestavili zadej za Žabjo Vas k gozdu, kjer so vožbali vojake v orožju (Exercierplatz). Avstrijska vlada pa je preložila morišče zopet nazaj na kapiteljski hrib, a na drugo, desno stran ceste. Spomin na to, da je bilo morišče kdaj vrhu kapiteljskega hriba na levi strani ceste, je še ohranjen v ljudski govorici, ki imenuje ozko dolinico ob Krki ravno pod kapiteljskim hribom: pod Gavgami.

IMG_4989.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Marof – Kapiteljski hrib’

Ženavlje – mesto pristanka dveh balonarjev

Vas Ženavlje se nahaja v krajevni Skupnosti Šulinci v občini Gornji Petrovci, na skrajnem SV Slovenije. Spodnji del vasi se nahaja na obeh straneh potoka Merak, zgornji del pa na slemenu ob cesti Šulinci – Martinje. Vas je znana po dogodku iz leta 1934, ko se je na vas nepričakovano spustil stratosferski balon dveh belgijskih znanstvenikov Maxa Cosynsa in Nere van der Elsta. V spomin na ta dogodek je občina Gornji Petrovci na tem mestu postavila spominsko obeležje – bronasti kip v obliki krogle, ki simbolizira balon, delo akademskega kiparja, Mirka Bratuše in 18. avgust proglasila za občinski praznik.

IMG_6427 IMG_6433 IMG_6436 IMG_6437 IMG_6442 IMG_6445

Pri obeležju je tudi geo-zakladek Ženavlje

Nadaljuj z branjem ‘Ženavlje – mesto pristanka dveh balonarjev’

Tromeja SLO-A-H

Ko smo bili na počitnicah v Prekmurju smo se odpravili tudi v “teme” naše kokoške. Tromejo med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko smo najprej poskušali zavzeti z vzhodne strano, od stare maloobmejne karavle nad vasjo Matjaševci. Vprašali smo staro tetko, ki je nekaj zmajevala z glavo, ko smo spraševali, ali je prevozno. Vseeno smo poskusili srečo in se po ozki gozdni poti odpeljali v gozd. Asfaltirani strmi odseki sredi gozda so dajali upanje, da se bomo s te odisejade tudi vrnili. Ko je pot postala le kolovoz in preozka za avto, smo parkirali, med mejnima kamnoma, na katerih je pisalo A in SLO, ter nekaj metrov, kolikor je kamne ločilo od tiste navidezne črte.

IMG_6401 IMG_6393 IMG_6421

Nadaljuj z branjem ‘Tromeja SLO-A-H’

Grad Goričko

Grajsko poslopje spada med najobsežnejše fevdalne komplekse na Slovenskem. Ozemlje okrog današnjega Gradu je vključil v madžarsko državo kralj Bela III. in ga leta 1183 podaril cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Kmalu je prešlo v last različnih madžarskih fevdalnih rodbin, ki so nepretrgoma gospodarile na območju od Grada, tedanje Gornje Lendave, pa vse do Murske Sobote.

IMG_6354 IMG_6357 IMG_6358 IMG_6368

Grad je sezidal viteški red templarjev. Templarji so tu gospodarili v času križarskih vojn. Leta 1208 je posest dobil v fevd grof Andrej iz Vasvarja, ki je to posest znatno razširil. Med leti 1269/70 do 1275 so si posest prilasti Čehi Otokarja II. Po letu 1275 pa je prešla v last rodbine Amade (tudi Omode), ki so bili lastniki vse do izumrtja veje leta 1357. V letih 1309 in 1327 je omenjena rodbina Amade v boju z Gissingovci. Posebej je znan grof Nikolaj Amadejec, ki je bil nekaj časa tudi slavonski ban in je vodil boje pri Hodošu leta 1327. Nadaljuj z branjem ‘Grad Goričko’

Nuskova–vrelec

Veliko obiskovalcev pot zanese k izviru mineralne vode v Nuskovi. Že ob mostičku nas pozdravlja potoček, po katerem teče posebna voda – mineralna, namreč. Mineralno vodo lahko tudi poskusite, a nad njo obiskovalci niso kaj prida navdušeni. Ima namreč okus, ki ga nismo ravno vajeni, saj voda vsebuje veliko železa in je dobra za ljudi s problemom slabokrvnosti.

 

Vrbe nas pospremijo do vrelca

 

Naravni izvir mineralne vode v Nuskovi se omenja v zgodovini Prekmurja šele leta 1900, sicer je bil pa že prej, saj so prebivalci Sotine, Serdice, Gornjih Slaveč in Kuzme nosili pitno mineralno vodo na domove že veliko prej. Obnovljen je bil leta 1962. V takšni obliki se nahaja tudi danes, le da je njegova okolica še prijaznejša do obiskovalca, ki ga na to lokacijo pripelje tabla, na kateri obiskovalec najde vse potrebne informacije v zvezi z vrelcem.

Nadaljuj z branjem ‘Nuskova–vrelec’

Bukovniško jezero

Bukovniško jezero (prekmursko Bükovniško jézero) je akumulacijsko jezero, ki leži južno od naselja Bukovnica na jugovzhodu Goričkega.

To umetno jezero, ki je povprečno globoko 2-3 m in doseže največjo globino do 8 m je nastalo kot protipoplavni ukrep, z regulacijskimi deli ob reki Ledavi in njenih pritokih, njegova površina pa je približno 7 ha. Ojezerjenje je bilo sprva namenjeno ribogojništvu, pozneje pa se je razvil še ribolov in športni ribolov. Jezero leži med kostanjevobukovimi gozdovi in je pomemben razmnoževalni habitat dvoživk. V njem uspevata tudi ogroženi rastlini žabji šejek in vodni orešek. Na pozno jesenskem sprehodu okrog jezera smo našli nekaj lepih rdečih mušnic, štorovk in mraznic.

 

Skrivnosten gozd v okolici jezera, v katerem se pretakajo "zdravilne energije" Bariera na Muri Mušnice

Nadaljuj z branjem ‘Bukovniško jezero’

Lisca

Lisca (948 mnm) je gora v Posavju, severno od Sevnice. Ima dva vrhova, nižji je Mala Lisca (934 mnm). Na višjem stoji meteorološka radarska postaja, pod njim pa sta dve planinski postojanki: Jurkova koča in Tončkov dom (927 mnm), do katerega vodi cesta. Na zahodnem pobočju stoji cerkev Sv. Jošt (787 mnm). Z Lisce se ponuja pogled na mnoge slovenske gore;SnežnikKamniško-Savinjske AlpeJulijske AlpeGorjanciZasavsko hribovje, idr…

IMG_8020 IMG_8046 IMG_8065 IMG_8072

Nadaljuj z branjem ‘Lisca’

Lahomniški Sopot

Slap Lahomniški Sopot, kot je označeno na kartah ali kratko Sopota, kot ga imenujejo domačini. Pod njim je nekoč stala kovačija, ki jo je odnesla povodenj. Potem so naredili malo hidrocentralo, ki več ne obratuje. Slap pa še vedno šumi in privablja obiskovalce. Okolica je res čudovita in vredna ogleda. Od glavne ceste skozi Laško je oddaljen le kakih 15 minut vožnje. GlejGPX zapis. Ali sled v google maps.

IMG_0780.JPG IMG_0782.jpg IMG_0783.jpg IMG_0801.jpg

Razloga, da smo obiskali ta zanimiv slap sta dva. Kratke počitnice v Laškem in edini geocache v tem področju. Iz Laškega smo se podali mimo pivovarne in po dolini Lahomnice do Tevč. Parkirali smo pri transformatorju na koordinatah N 46′ 08.691 E 015′ 17.102 in se podali peš po cesti tik preden se cesta začne vzpenjati. Tam smo šli desno ob potoku, mimo enega vodnjaka in do zadnjih hiš, kjer je preko potoka most. Do slapu je le še nekaj 10 metrov, saj ga pri zadnjih hišah že zaslišimo. Slapa sta pravzaprav dva. Ta, ki ga najprej zagledamo je spodnji in je visok 7m. Spodaj je manjše jezerce, kamor se steka voda. Ob vodi je tudi stara stavba, ki je bila nekoč elektrarna. Voda za pogon elektrarne je speljana od zajetja pri zgornjem slapu preko tunela, ki je vklesan v skalo. Do tega tunela se mormo povzpeti skozi grmovje in podrast. Na drugi strani tunela pridemo nad pravkar videni slap.

IMG_0785.JPG IMG_0786.jpg IMG_0789.jpg IMG_0791.jpg IMG_0792.jpg IMG_0795.JPG IMG_0799.jpg

Kolpa

Na Kolpi lahko poleti nedvomno najbolj uživamo med tednom, torej od ponedeljka do četrtka. Če si že ne moremo vzeti dopusta, se pa splača vsaj malo prej domov in se vsaj popoldne namočiti. Med vikendi so vse glavne lokacije precej obljudene, tako da je težko zaužiti tisti pravi mir in tišino reke, ko le lahen vetrc veje skozi krošnje in vse diši po poletju.

Ker smo iz Novega mesta, si lahko večkrat privoščimo popoldnaski skok do te naše južne mejne reke. Kopališča se začnejo vrstiti že v Metliki. Najbolj znani med bližnjimi so Primostek, Otok, Podzemelj… Mi pa gremo najraje v Griblje. Tam je velik jez in več manjših zajezitev, ki so odličen prostorček za male raziskovalne dušice. Ob urejenem kopališču je prostor za odbojko na mivki, bližnji bife pa ima polek pijače in sladoleda tudi improvizirano kegljišče in prostor za peko na žaru. Poleg je tudi travnato nogometno igrišče. Na jezu je (kadar voda teče preko) tudi naravna masaža.

IMG_0949.jpg IMG_0979.jpg IMG_0992.jpg IMG_1782.jpg IMG_9388.jpg IMG_5260.jpg

Nad jezom je možno plavati, malo višje pri stopnicah za v vodo je skakalna deska. Z dreves včasih uredijo vrvi za skoke v vodo po “tarzanovo”.

Za prave avanturiste pa je najlepši del Kolpe njen gornji tok.

Kolpa izvira na Hrvaškem pod Risnjakom, iz 80m globokega kraškega izvira. Naslikovitejši del je okrog Osilnice, saj je tam največ razgibanih sten ob Kolpi in kar nekaj vrhov, na katere vodijo peš poti. Prične se z Borovško goro, sledi Krokar, Krempa, Borič…

Kar nekaj sten je razglednih. Z vrha se razprostira pogled na Kolpo in njeno dolino (Radenska in Sodevska stena, Kozice).

Za gurmane se tudi najde kar nekaj ponudbe na več mestih. Eden bolj znanih je gostilna Madronič, kjer pripravijo odlične postrvi. Poleg gostilne je tudi jez, kjer se je možno kopati. Tu se prične tudi najjužnejša pešpot od Radencev v Damelj. Vmes je kraška jama Kobiljača. Pot je zelo primerna za poletno vroino, saj večinoma poteka v senzi gozdov ob kolpi. Če si želite mirnega kampiranja na samotnem kraju ob Kolpi, je tu kar primerno.

A1 A2 A3 A8 IMGP2224 IMGP2265 Kobiljača