Fontaine de Vaucluse je manjši turistični kraj, kjer izvira reka Sorgue. Reka izvira iz notranjosti podzemnega kraškega sistema, kamor se steka voda iz okoliških gorovij. Voda je turkizno modre / živo zelene barve in ima neverjeten volumski dotok.
Obisk Djavolje varoši je nepozabno doživetje. Pot smo pričeli na jugu, v Skpju in nadaljevali proti Leskovcu, kjer smo jedli dobrote z žara, po čemer je Leskovac najbolj poznan. Imajo tudi pizzo, vendar če naročite margerito, bo s salamo (Leskovac pač). Pot do Djavolje Varoši bi bila iz centra Leskovca le slabih 30km. Tudi na kartah je slutiti nekaj, kot cesto. Žal je taka pot prehodna le z mačeto in peš ali s konjem. Okrog riti v že pa je pot dolga dobrih 100km. Prispemo pozno popoldne, kar je velika prednost. Večina kamnitih stolpov v Varoši gleda na zahod, zaradi tega je vse skupaj odlično osvetljeno. Dopoldanski obisk bi bil pa polomija, saj bi nam sonce svetilo direktno v oči in se ne bi dalo niti slikat, niti gledat.
Vodo v izvirih otroci tudi poskusijo in ugotovijo, da je fuj! Pri cerkvici se z robcem obrišemo po razbolelih nogah in robec privežemo na drevo.
Nadaljevanje besedilaje povzeto po vikipediji.
Đavólja Varoš ali Djavólja Varoš (srbsko Ђавоља варош, v prevodu »Vražje mesto«) je kamnita formacija stolpičev, nastala kot posledica dejavne erozije. Đavolja Varoš se nahaja v južni Srbiji na gori Radan, na desnem bregu Žute reke, v porečju reke Toplice blizu mesta Kuršumlije.
Stolpiči iz kamna in prsti segajo od 2 pa tudi do 15 metrov visoko in so v spodnjem delu široki 2 do 6 metrov, na vrhu pa 1 do 2 metra.Andezitski kamniti bloki z nekaj deset centimetri širine ščitijo šibko povezan piroklastični material, ki leži pod njimi pred vetrovi in vremenskimi nevšečnostmi, to pa omogoča nastanek kamnitih stolpičev. Đavolja Varoš se razprostira na približno 4.300[1] do 4.500 m2. S področjem Đavolje Varoši so povezani bližnji hidrološki pojavi. Eden od njih je Đavolja voda (srbsko Ђавоља вода, v prevodu »Vražja voda«), zelo mineraliziran vrelec, ki naj bi bil po izročilu zdravilen, drugi pa je Crveno vrelo (srbsko Црвено врело, v prevodu »Rdeči vrelec«). Voda je rdeče barve, okoliške formacije pa so različnih barv, kar daje področju poseben pečat.
Predpostavljajo, da je Đavolja Varoš nastala kot posledica srednjeveške vzreje živine in izsekavanja gozdov. Đavolja Varoš se pod vplivi erozije ves čas spreminja- stolpiči nastajajo, rastejo, se preoblikujejo in izginjajo in ta menjava poteka že stoletja. Te spremembe v obliki formacije so vidne tudi v teku enega človeškega življenja.
Spremembe v oblikah nenavadnih figur je pri ljudeh ustvarilo prepričanje, da je na delu roka hudiča, zato so jih imenovali »Vražje mesto«. Po srbskem izročilu tamkaj na grebenu nad rečno dolino vragi zidajo hiše.
Piroklastični material oz. piroklasti so trdi delci, ki jih ognjenik izbruha v zrak. Beseda izhaja iz grščine (pyros = ogenj). Ko izbruhne ognjenik andetizne sestave in raznese čep strjene magme v žrelu, letijo zdrobljeni koščki lave – piroklasti daleč naokrog.
Večjim kosom, ki imajo premer 32 mm – 1 m, pravimo vulkanske bombe. Nekatere imajo razpokano površino in so podobne hlebčkom kruha, druge pa so gladke kot topovske krogle. Manjšim delcem pravimo lapili.
Iz manjših in večjih delcev (»vulkanskega prahu«), ki se odlagajo na površje, nastane sčasoma kamnina tuf.
Cerkev sv. Petke
Znotraj Džavolje varoši je tudi cerkvica sv. Petke. Obstaja vraža, da če se v zdravilno vodo pomočen kos blaga položi preko razbolelega mesta, potem pa se ta kos blaga priveže na vejo v cerkvi, bo tudi bolezen ostala tam. Za vsak slučaj tiste koščke blaga vsake toliko zažgejo, z bolečinamo vred.
Ko pridemo ali ko zapustimo dolino Ropojano, nas pot pelje preko te vasi. Populacija je v glavnem albanska. Ljudje so se veliko selili v Ameriko iz teh krajev. Sedaj se vrača nekaj sredstev, občasno pa tudi kakšen domačin. Mi smo srečali domačina, ki se je rodil v tej vasi, pa je pripeljal svojo ženo in dva otroka iz New yorka, da bi videli od kod so doma oče, babica, dedek, strici in tete. Domačini dajo veliko na tradicijo, ampak jim tako in tako ne ostane drugega, saj kakšne hude industrije in napredka ni slutiti.
Alipašini izviri so skupek skoraj 100 studencev, ki izvirajo izpod navpične prelomnice na začetku doline Ropojane. Slaba 2km iz Gusinj sledimo oznakam in pridemo do kraja, kjer vse brbota in žubori.
Poleg je manjši lokal. Kot zanimivost lahko povem, da je bilo v teh krajih še pred kratkim krvno maščevanje.
Voda, ki izvira izpod skal je pitna in prijetna osvežitev v vročih poletnih dneh, ne samo za žejo, ampak tudi za pregreta stopala od dolgega pohoda.
Severna vznožja Prokletij so bogata z vodnimi izviri. En najlepših izvirov na tem področju je Oko Skakavca ali Savino oko ali Oko Skakavice. Izvir se skriva na začetku doline Ropojane. Dostop je lahek in enostaven od vasi Vusanje, do koder vodi ozka, ovinkasta in asfaltirana cesta. Parking je možen na platoju pred bivšo karavlo. Od začetka makadama, ki vodi po dolini Ropojane se po dobrem kilometru odcepi pot navzdol do izvira. Kmalu zagledamo pravljično podobo izvira, kjer se nam kar naenkrat razpre gozd, na sredi pa v skrivnostni svetlobi zasije zelen kraški izvir.
Temenica je največja dolenjska ponikalnica, ki na svoji poti do izliva v reko Krko dvakrat ponikne. Izvira pod vasjo Javorje južno od Litije. V zgornjem toku ima še alpske značilnosti. Do vasice Dolenje Ponikve (ponikve = požiralnik, tj. kraj ponikanja vode v kraško podzemlje) teče po nepropustnih dolomitnih kamninah, tam pa prestopi na prepustne apnence in ponikne v več ponorih (imenovanih Rupe, Velban kveder, ponor = požiralnik). Dolina s suhimi strugami se zaključuje s končnim požiralnikom in breznom Risavnica ob vznožju razgledne sv. Ane. V razsežnem ravninskem gozdu je še polno vrtač, brezen in kraških jam (največji sta Mačkova jama in Zgonuha), ob vhodu v Risavnico pa je tudi zanimiv naravni most. Po kratki podzemeljski poti pride Temenica spet na dan pri naselju Vrhpolje v slikovitem kraškem obrhu (to je močan kraški izvir, kjer vre voda izpod stene) imenovanem Zijalo. To je 35 metrov visoka skalna pečina na koncu zatrepne doline. Pod pečino je visokovodni bruhalnik, v katerem so do sedaj raziskali 63 metrov podvodnih rovov. Stalni izviri so nekoliko nižje ob strugi. V steni nad izvirom sta dve kraški jami (Ajdovska jama in Fantovska luknja). Temenica teče naprej mimo Mirne peči po širokem kraškem podolju do vasi Vrhovo, kjer spet ponikne. Zadnjič izvira v zatrepu Luknja pod Lukenjsko goro, od koder se kot Prečna po nekaj kilometrih izlije v Krko. Zijalo in Temenica sta zavarovana kot naravni spomenik.
Z avtom se lahko odpravimo tudi iz Novega mesta, preko Mirne peči do Zijala. Avto lahko pustimo že ob glavni cesti in se odpravimo do Zijala peš skozi vas po ozki cesti. Po nekaj ovinkih zagledamo Temenico.