Ropojana
Ker je bilo škripanja pogradov počasi dovolj, smo ob 7:30 vstali. Po obilnem zajtrku smo se odpravili po Grbaji navzdol do Gusinja. Dolina Ropojana je neposeljena dolina, jugovzhodno od doline Grbaje. Dostopna je preko Gusinj, v smeri vasice Vusanje. Tam se cesta počasi konča. Vožnje je za cca. 15km in v dobre pol ure že parkiramo pred staro kravlo obmejne policije. Slabša cesta se sicer nadaljuje navzgor po dolini, vendar je dobro imeti kakšnega terenca. Sicer pa smo prišli na pohod, ne na avtomobilistični izlet.
Ostanki leta 2010 zapuščene postaje obmejne policije so le neme priče sedaj kar živahnega turistično pohodniškega dogajanja v teh krajih. Srečamo jamarje iz Beograda, nekaj avstrijskih pohodnikov in seveda naše domače kolesarje. Sicer pa je narava povsem neokrnjena, odmaknjena od vsakodnevnega vrveža. Res pravi “odklop”. Tukaj tudi mobilni telefoni ne lovijo več. Za vrhovi je že Albanija. Že prvi stik z vaščani da slutiti, da tu živijo drugače, z drugačnim tempom in v svojem svetu.
Na pot se odpravimo sredi dopoldneva, kar pomeni, da je bila hoja po soncu dokaj vroča. Po dolini pelje najprej makadamska cesta, kasneje pa ta postane le še kolovoz in na koncu razrit hudournik. Idealno za gorsko kolo ali pa peš. Dolina je sicer izhodišče za najtežje in najlepše vzpone v Prokletijah: Maja Rosit, in Maja Jezerce. Oba omenjeena vzpona sta resna, lahko otudi večdnevna odprava, tako da ni za “popoldanske sprehajalce”. Mi smo si za cilj izbrali karavlo na planoti Zastan. S konca doline je sicer dolina šesterih jezer, Buni jezerce, vendar v sušnih poletnih mesecih boste zaman iskali kakršnokoli vodo. Pijače je vsekakor potrebno imeti dovolj s sabo. Zadnja voda na površini je poleti pri izviru Skakavac, streljaj od vasi Vusanje.
Malo pred koncem doline, tik pred prelazom, ki vodi v Albanijo odvijemo levo, proti karavli Zastan. Stavba naj bi bila zapuščena, odkar so iz nje odšli zadnji vojaki. Izkazalo se je, da je v resnici naseljena. V karavli sedaj živi ena pastirska družina, ki v poletnih mesecih pase živino. Poskrbijo tudi za okrepčilo mimoidočih redkih pohodnikov. Ker pa je teh pohodnikov tako malo, jih je seveda potrebno malo “osušiti”, tako da vam bojo za šalčko domačega kislega mleka zaračunali celih 2 EUR. Sicer cene, ki smo jih vajeni iz koč in postojank kje na sončni strani Alp, pa vendarle…
Ob poti smo nabirali maline in po lastni malici iz nahrbtnika smo se odpravili nazaj. Na poti nazaj smo se ustavili še pri izviru Skakavac in si ogledali slap Grlja.
Spodaj je še nekaj GPS zapisov:
Pot od Srdjana do vasi Vusanje, kjer je najbolje parkirati na parkirišču stare karavle obmejne policije:
Peš pohod na Zastan, nazaj grede pa mimo Oka skakavca:
Povratek iz Vusanj, skozi Gusanje do Srdjana. Vmes postanek pri Alipašinih izvorih: