Potovanja

Dan za obisk jame in nekaterih zanimivih vasi. Iz Lotzorai-a se odpravimo proti jugu, mimo Tortolija po SS125 do kraja Bari Sardo in naprej v Cardeddu. Od tam pa naprej po zanimivi panoramski cesti skozi Jerzu v Ullasai. Že na začetku kraja sledimo oznakam za jamo Grotta di Su Marmuri. Jama leži med navpišnimi stenami nad Ullasajem, ki je že sam po sebi zelo zanimiv kraj, predvsem pa njegova okolica.

Z avtom se pripeljemo pred sam vhod v jamo, kjer se pri šanku v restavraciji tudi kupi karte. Do začetka jame je potrebno peš po približno 120 stopnicah. S seboj je potrebno imeti dolge rokave, saj je v jami le 10°C, ogled pa traja več kot eno uro. Celotna pot po jami, ki se jo prehodi v obe smeri je daljša od 1km. Jama oblikovana približno kot tunel in je visoka med 30 in 40m. Najstarejši, najgloblji del je cca. 100m pod neprepustnim površjem. Zaradi tega je strop suh, voda pa priteka v glavnem po nekaj izrazitih slapih iz sten. Od oktobra do aprila je jama poplavljena in je na stezi tudi do 80cm vode, tako da ogled peš v tem času ni mogoč. Na koncu jame sta dva sifona, blizu vhoda pa je stranski rov, v katerem je ena večjih kolonij netopirjev, ki hodijo v ta, sicer neosvetljeni in za obiskovalce neurejeni del jame prezimovat. Ocenjujejo, da v jami letno prezimuje od 3000 do 7000 netopirjev.

Kdo in kdaj je jamo prvi odkril ni povsem znano, saj je od nekdaj pri domačinih zbujala strah in so se o njej spletle raznorazne zgodbice. Ker je le prvi, vhodni del jame vse leto suh, pa jama tudi ni bila zanimiva v prazgodovini, tako da v jami niso našli neolitskih sledi. Po jami nas je popeljala viodička, ki si si je vzela čas za vsa naša vprašanja. Ogled je res prijeten in odlično organiziran. Razlaga je bila najprej v italijanščini, potem so Italijani odšli naprej, vodička pa je potem povedala še v angleščini. Vzela si je čas tudi za vsa naša vprašanja in vedela povedati vse o jami, kar smo jo vprašali.

Ogled jame je kar prehitro minil, saj bi se dalo s prijazno vodičko debatirati v nedogled. Po prihodu v vroč dan smo se spustili nazaj proti restavraciji in jo mahnili naprej po skrivnostnih vaseh. Ubrali smo jo proti kraju Osini, od koder smo na nasprotnem bregu doline reke Riu Pardu zagledali vas Gairo Vecchio. Leta 1951 so celotno vas prizadele poplave, tako da so jo morali evakuirati. Kakšen km višje so vas sezidali povsem na novo, s širokimi ulicami, sodobno gradnjo (za tiste čase) in novo občinsko infrastrukturo. 15 minutni dokumentarec (v Italijanščini) o poplavah ja na voljo na tej povezavi. Da bi ohranili nekaj tradicije, so pri vseh novo zgrajenih hišah postavili stare kamine, rekonstrukcije starih ognjišč iz poplavljene vasi, v katerih so pekli posebne pogače, ki jih pečejo le domačinke v teh krajih. Zanimiv je tudi tloris nove vasi Giaro, saj so ceste lepo vzporedne in urejene, kot bi jih narisali z računalnikom. Da gre res za precej živahno področje priča tudi tale posnetek, ki kaže miniranje plazu na cesti 198 nad vasjo. Ostanki plazu so vidni tudi na slikah v galeriji.

Domačini si želijo obnoviti star Gairo, saj je nema priča življenja v letih pred 1950 na Sardiniji. Celotna vas je po evakuaciji ob poplavah ostala nedotaknjena. Trenutno obnavljajo cerkev sv. Suzane, ki je bila zgrajena okrog leta 1600.

Med vinogradi po dolini reke Pelau smo se vrnili nazaj v Cardeddu, kjer smo se namenili poiskati plažo. Najprej smo šli direktno na prvi odcep, ki je kazal proti obali, vendar se je izkazalo, da je to sprehajalna pot nekega luksuznega hotela. Zaradi obnove vrtov in travnikov so bila vrata in pot odprta, vendar nam je prijazni vrtnar povedal, da po hotelski peš poti pa res ne moremo voziti s kombijem. Malo naprej smo našli “šahovnico” cest, ki so speljane po nasipih močvirja ob izlivu reke in se znašli tik ob neskončni plaži. Parkiranje v senci, brezplačno in redek borov gozdiček so nas kar potegnili na ta košček raja. Bela mivkasta plaža je bila dolga, do koder seže pogled. Nikjer ni bilo (skoraj) nikogar, ne na plaži, ne pod borovci. Vsaj 1km na vsako stran smo imeli plažo popolnoma samo zase. V senci in rahlem vetrcu smo se razkomotili in odbrzeli v vodo po osvežitev. Po gladini je sicer tu in tam priplavala kakšna travica ali alga, vendar je na splošno vse zelo čisto. Na plaži se izmenjujeta mivka in prod v pasovih. V morje nas popeljejo mali kamenčki, velikosti fižola.

Po počitku in malici v senci se odpravimo mimo Torre di Barri in njegovega stolpa nazaj v naš kamp. Naslednji dan pa sledi selitev na sever(-ozahod).

Pa še nekaj GPS napotkov:

Najprej GPS sled današnjega dne (GPX / Google maps).

Pa še nekaj zanimivih opornih točk (GPX / KML / Google maps):