Potovanja

Nacionalni park Biogradska gora se nahaja na področju občin Kolašin, Mojkovac, Berane in Andrijevica, torej nekako v tretjini zgoraj desno, če gledamo zemljevid Črne gore pod Bjelasico med Limom in Taro. Center dogajanja je Biogradsko jezero, kamor se pride z avtom po nekaj ovinkih z glavne ceste Kolašin Mojkovac.

Jezero je nekaj takega kot pri nas npr. Bohinj, le da je malo manjše. Je prijeten prostor za krajši oddih v poletni vročini ali pa za razmigati otrdele okončine med daljšimi vožnjami po Balkanu.

Nas je pot vodila iz doline Grbaje v Plav, Andrijevico in Mojkovac.

Nadaljuj z branjem ‘Biogradska gora’

Dan za obisk jame in nekaterih zanimivih vasi. Iz Lotzorai-a se odpravimo proti jugu, mimo Tortolija po SS125 do kraja Bari Sardo in naprej v Cardeddu. Od tam pa naprej po zanimivi panoramski cesti skozi Jerzu v Ullasai. Že na začetku kraja sledimo oznakam za jamo Grotta di Su Marmuri. Jama leži med navpišnimi stenami nad Ullasajem, ki je že sam po sebi zelo zanimiv kraj, predvsem pa njegova okolica.

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 5. dan: Jama Marmuri, Osini vecchio, Cardeddu, Torre di Barri’

Na poti iz enega kampa v centralnem delu Korzike (Corte) do drugega kampa na jugovzhodnem delu (Santa Lucia di Porto Vecchio) smo se ustavili še v eni zelo zanimivi rečni dolini. Nahaja se na 9. odseku poti GR20, ki je ena od najbolj poznanih večdnevnih transverzal na Korziki.

Iz mesta Corte smo odšli naravnost proti jugu, mimo krajev Venaco (ki je znan po mehkem, nežnem in okusnem siru venaco – če imate možnost, se odpravite tja v času Fiera di U Casgiu, 28. ali 29. aprila – mi smo bili en dan prezgodaj) , Vivario do Tattone, kjer se od glavne ceste odcepi ozka vaška pot proti zaselku Canaglia. Ob poti srečamo “dvomostovje”, železniški most Pont Eiffel na reki Vecchio, postavljen po načrtih francoskega inženirja Gustava Eiffla v 90. letih 19. stoletja, zgodovinski spomenik od leta 1976. Pod 170 metrov dolgim in 84 metrov visokim mostom se nahaja cestni most, zgrajen leta 1827. Na lokalni cesti smo srečali krave, se prebili skozi vas in na koncu vasi parkirali na označenem parkirišču. Prostora je za kakšnih 5 avtomobilov. Ker je pot malo obiskana, ni bojazni da bo zasedeno. Pred nami sta bila le dva avta s pohodniki.

Slike: (Levo) dostop do vasi Canaglia, (Sredi) parkirišče na koncu vasi, kjer se začne pot, (desno) pot je lepo označena

Nadaljuj z branjem ‘Dolina Manganello’