Potovanja

Slap Lahomniški Sopot, kot je označeno na kartah ali kratko Sopota, kot ga imenujejo domačini. Pod njim je nekoč stala kovačija, ki jo je odnesla povodenj. Potem so naredili malo hidrocentralo, ki več ne obratuje. Slap pa še vedno šumi in privablja obiskovalce. Okolica je res čudovita in vredna ogleda. Od glavne ceste skozi Laško je oddaljen le kakih 15 minut vožnje. GlejGPX zapis. Ali sled v google maps.

Razloga, da smo obiskali ta zanimiv slap sta dva. Kratke počitnice v Laškem in edini geocache v tem področju. Iz Laškega smo se podali mimo pivovarne in po dolini Lahomnice do Tevč. Parkirali smo pri transformatorju na koordinatah N 46′ 08.691 E 015′ 17.102 in se podali peš po cesti tik preden se cesta začne vzpenjati. Tam smo šli desno ob potoku, mimo enega vodnjaka in do zadnjih hiš, kjer je preko potoka most. Do slapu je le še nekaj 10 metrov, saj ga pri zadnjih hišah že zaslišimo. Slapa sta pravzaprav dva. Ta, ki ga najprej zagledamo je spodnji in je visok 7m. Spodaj je manjše jezerce, kamor se steka voda. Ob vodi je tudi stara stavba, ki je bila nekoč elektrarna. Voda za pogon elektrarne je speljana od zajetja pri zgornjem slapu preko tunela, ki je vklesan v skalo. Do tega tunela se mormo povzpeti skozi grmovje in podrast. Na drugi strani tunela pridemo nad pravkar videni slap.

Škrčko Ždrijelo je prelaz v grebenu Durmitorja, ki se prične na prelazu Sedlo. Pohod pričnemo ob cesti, ki pelje od Žabljaka mimo Sedla. Od Sedla se spustimo nekaj km po izraziti dolini. Parkiramo ob cesti, kjer na levi strani zagledamo planino za pašo živine. Ob cesti je veliko makadamsko parkirišče.

Nadaljuj z branjem ‘Škrčko Ždrijelo’

A bi šla na Madeiro? Kaaaj? Kje pa je to?

Album s slikami

Tako nekako so se začele ideje o kratkih počitnicah, nekje malo dlje od doma. Kot se za tak dopust spodobi, je potrebno nekaj priprave. Najprej sem pobrskal po internetu za raznoraznimi informacijami o tem portugalskem otoku sredi Atlantika. Odločila sva se za malo krajšo varianto, saj sva dopust kombinirala z varstvom otrok. Na koncu sva imela polne štiri dni Madeire. Pot domov sva podaljšala z enim prenočiščem v hotelu ob letališču, tako da je na koncu naneslo 6 dni potovanja.

Za obisk Madeire sva si vzela polne 4 dni, to pomeni 5 nočitev. Potovanje tja vzame skoraj cel dan, nazaj pa tudi. Karte sem rezerviral preko odklopa, kjer so mi poiskali tudi hotel. Ker sva si vbila v glavo, da greva za manj kot 7 dni, so že takoj v začetku odpadle vse paketne ponudbe (hotel+letalo), tako da sem karte in hotel dobil rezervirano pri dveh ponudnikih. Žal je posledica tudi nekoliko višja cena, vendar ni bilo prehudo.

Pa pojdimo lepo po vrsti. V nadaljevanju bom poskušal zbrati vse koristne informacije, ki bi bile kakorkoli v pomoč še drugim, ki se morebiti prvič odpravljate na ta cvetoči vinski in vulkanski biser sredi morja.

Nadaljuj z branjem ‘Madeira’

Na Braču je veliko krajev, kjer je res lepo. Najslavnejši je zagotovo Bol zaradi svojega vetra in surfanja. Posledično je tam tudi največ gneče. Zaradi tega priporočam severni del otoka. Na severnem delu je pa izbira med zelo razčlenjeno in skalnato vzhodno obalo in bolj prijazno zahodno. V končni fazi ostane Sutivan, ki je primerno izhodišče tudi za lažje in težje kolesarske podvige. V Sutivanu sva bila nastanjena v apartmaju Cilar. Imela sva manjši apartma za 2 osebi, ki je postal najino bivališče za nekaj dni. Sicer malenkost natlačen, vendar itak nisva prišla zaradi občudovanja notranjosti hiše, ampak sva šla naokrog po otoku.

Na Brač pridemo s trajektom, iz Splita v Supetar traja okrog ene ure, vozi pa vsako uro v glavni sezoni.

Podobno kot na Dugem otoku je tudi Brač zelo primeren za kolesarjenje. Poti so označene, niso zahtevne, če se držimo obale, obenem pa Brač ponuja tudi obilico zahtevnih kolesarskih podvigov okrog najvišje vzpetine, 778m visoke Vidove gore. Za ogrevanje priporočam pot Sutivan – Supetar. Ta gre stran od glavne ceste, po kolovozih mimo njiv in vinogradov. Ob poti je veliko oljk in od domačinov lahko kupite sir, olivno olje in vino. Področje je zelo primerno tudi za družinsko kolesarjenje, pravzaprav je to edino temu primerno področje:

Sutivansko zaledje nudi kar nekaj krajev za raziskovanje na kolesu. Poleg samega Sutivana, kjer nas do cerkcice sv. Roka čaka zelo strm vzpon, je v bližini čisto pravi botanično-živalski vrt.

Park prirode Sutivan ima zanimive prebivalce: noje, divje svinje, race, konje, osle, koze, ovce in ostale domače in divje živali. Poleg tega imajo veliko zanimivih rastlin, rož in dreves, tudi kaj eksotičnega se najde. Poleg je veliko otroško igrišče. Postanek tu z otroki se lahko razvleče na cel dan. Poskrbijo tudi za lačne in žejne. Park se nahaja na teh koordinatah, do njega pa vodi več makadamskih poti.

Ne prav daleč stran je še ena zanimivost: velik kamnit obok. Domačini m,u pravijo Koloč. Gre za ostanek kraškega pojava s premerom 20m in višino 10m. Do Koloča se pride iz vasice Nerezišće, ki je v zgodovini predstavljalo glavno mesto otoka. Zaradi svoje lege na sredini otoka je nudil zavetje pred pirati, ki so vdirali na otok z obale. Kasneje so se ljudje odselili bižje na obalo, v Sutivan in Supetar. V kraju Nerezišće je tudi edina večja tovarna na otoku.

Na Braču nikakor ne smemo spustiti še nekaj krajev in zanimivosti. Eden takih je gotovo Vidova gora. Na vrh se lahko povzpnemo s pomočjo avta, nog ali kolesa. Peš poti so najbolj zanimive z južnih pristopov preko strmih pobočij nad Bolom. Za kolo prijaznejši so vzponi s severne strani. Edini dostop z avtom pa je po asfaltirani cesti vse do vrha, kjer je lep razgled na Brač in sosednje otoke. Z Vidove gore se tudi zelo lepo vidi Bol in znameniti peščeni polotok.

V vzhodnem delu Brača je zanimiv kraj Škrip. Gre za enega najstarejših predelov, od koder izhaja znameniti kamen. V kraju je tudi antični mavzolej in muzej. Zanimivo si je ogledati pokopališče in cerkev ob njem. Stavbe so še vedno pokrite s kaminitmi skodlami in prava uganka je, kako to stoji skupaj.

Najin obisk Dugega otoka je bil v okviru “tradicionalnih pošolskih” kratkih oddihov, ki si jih privoščiva, da se malenkost oddahnemo od celoletnih šolskih obveznosti in greva vsaj za par dni po svoje. Nastanila sva se pri prijaznih domačinih v apartmaju sredi stare vasice Sali. Odlično opremljen apartma za 2-4 osebe ima klimo, svoje parkirišče in je na obrobju vasi, v mirnem okolju – ravno prav za miren oddih.

Na otok ne gre drugače kot s trajektom, najenostavneje iz Zadra (glej urnik plovbe).

Sam kraj Sali je stara ribiška vas z veliko tovarno za predelavo konzerv, ki ima dolgo tradicijo iz leta 1905. Kraj ima tudi hotel in pred kratkim obnovljeno pristanišče za 80 plovil. Zgoraj omenjen apartma je na drugi strani polotoka, skrit za hribom od centra Salija. Do centra vodi prijetna peš pot ob obali ali pa direktno preko hriba skozi gozd. Da se priti tudi z avtom, vendar je ponavadi problem s parkiranjem, vsaj v glavni sezoni. V kraju se vedno kaj dogaja in je tipično turistično-ribiško naselje.

Če se odpravite na Dolgi otok (Dugi otok) je obvezna oprema gorsko kolo! Razdalje so predolge za peš, z avtom se ne vidi skoraj nič, vse je lepo označeno, tako da je treba te lepe kraje enostavno obiskat s kolesom. Poti so v glavnem makadamske, po asfaltnih cestah, vsaj taglavnih pa je preveč prometa in še ozke so. Zaradi tega priporočam uporabo gorskega ali vsaj treking kolesa.

Takole zgleda tipična kolesarska pot:

Oznake so jasne, dobro vidne, predvsem pa so vse stranske poti zelo dobro označene. Glede na velikost otoka so možnosti za kolesarjenje skoraj neomejene. Poti niso prezahtevne in primerne tudi za družinske kolesarske podvige.

Sali je dobro izhodišče za obisk nacionalnega parka Telaščica. Na področju Telaščice so najmanj tri zanimivosti:

• od morja skrit zaliv, ki slovi kot najbolj zaščiteno pristanišče, kjer noben vihar ne pride blizu,
• navpični klifi, t.im. stene dolgega otoka in
• slano jezero

Do Telaščice (lokacija E 15˚ 10′ 37,85” N 43˚ 53′ 35,80”) je dobre pol ure vožnje s kolesom iz Salija. Cesta je asfaltirana, sledi zapornica, naprej pa je makadam.
  

V zalivu je kamp, nekaj hišk, restavracija in pristan za plovila, ki so namenjena mimo Kornatov, ki se tu pričnejo.

V bližini je slano jezero Mir (lokacija):

Jezero je cca. 900m dolgo in 300m široko in je bolj slano od morja, saj je dokaj izolirano od sveže morske vode, obenem pa voda hitreje izhlapeva, kot doteka nova. Od življa v jezeru je najbolj zanimiva jegulja, ki lahko zraste do 3kg in desetnožni rakci.

Poleg jezera so zanimive tudi strme stene (Strmac), ki so do 160m visoki prepadni klifi, ki se nadaljujejo do globine 80m pod morsko gladino. Delno so zaščiteni z ograjo, vendar je pazljivost veeno potrebna, sploh če jih obiščemo z vedoželjnimi otroki.

Ker je otok zelo dolg, sva se iz Salija na sever otoka odpravila z avtom, parkirala na vhodu v Božavo in se odpravila raziskovat s kolesi.

Na skrajnem severu otoka leži zanimiv svetilnik Veli rat, zgrajen davnega leta 1849. S svetilnikom upravlja podjetje plovput, na svetilniku pa je vedno prisoten svetilničar, ki vam bo z veseljem povedal marsikaj zanimivega. Za 10HRK  pa si svetilnik lahko ogledamo tudi od znotraj. Je kaj videti. Okroglo stopnišče nas pripelje do ploščadi na vrhu, kjer je vrtljiv reflektor, krmilna elektronika, predvsem pa krasen razgled.

Severni del otoka skriva marsikaj zanimivega, predvsem pa lepo naravo s starimi borovci, ki dajejo prijetno senco v vročih poletnih dneh, tako da je kolesarjenje prijetneje, tudi, ko je vroče.

Dugi otok je zelo primeren za družinske počitnice, pa tudi za kratek pobeg v mirne in malenkost odmaknjene počitnice ali oddih za konec tedna. Do Zadra ni daleč, trajekt ne vozi dolgo, le ob povratku moramo biti pravočasno v pristanišču. Midva sva si vzela le pol ure rezerve, pa sva komaj prišla na trajekt. Za nama so spustili gor le še dva avta, naslednji trajekt pa je bil šele zvečer. Pa sploh ni bila glavna sezona.

Za morebitna vprašanja pustite spodaj komentar ali me kontaktirajte preko elektronske pošte.

Že samo ime ponuja misel na most. Pravzaprav bi lahko zapisali Most. Med zadnjo vojno je bil Mostar precej porušen, tudi slavni most (porušen leta 1993), ki so ga zgradili Turki nekje okrog 1566. Pa so ga obnovili in je še lepši. Menda je nekaj vgrajenih kamnov še originalnih. Vsekakor se splača pogledati center in most, če se potikate tam okrog. Poleg je tudi muzej, kjer si lahko ogledamo video posnetke obnove.

V času od aprila do oktobra je za obiskovalce odprta

Na Kolpi lahko poleti nedvomno najbolj uživamo med tednom, torej od ponedeljka do četrtka. Če si že ne moremo vzeti dopusta, se pa splača vsaj malo prej domov in se vsaj popoldne namočiti. Med vikendi so vse glavne lokacije precej obljudene, tako da je težko zaužiti tisti pravi mir in tišino reke, ko le lahen vetrc veje skozi krošnje in vse diši po poletju.

Ker smo iz Novega mesta, si lahko večkrat privoščimo popoldnaski skok do te naše južne mejne reke. Kopališča se začnejo vrstiti že v Metliki. Najbolj znani med bližnjimi so Primostek, Otok, Podzemelj… Mi pa gremo najraje v Griblje. Tam je velik jez in več manjših zajezitev, ki so odličen prostorček za male raziskovalne dušice. Ob urejenem kopališču je prostor za odbojko na mivki, bližnji bife pa ima polek pijače in sladoleda tudi improvizirano kegljišče in prostor za peko na žaru. Poleg je tudi travnato nogometno igrišče. Na jezu je (kadar voda teče preko) tudi naravna masaža.

Nad jezom je možno plavati, malo višje pri stopnicah za v vodo je skakalna deska. Z dreves včasih uredijo vrvi za skoke v vodo po “tarzanovo”.

Za prave avanturiste pa je najlepši del Kolpe njen gornji tok.

Kolpa izvira na Hrvaškem pod Risnjakom, iz 80m globokega kraškega izvira. Naslikovitejši del je okrog Osilnice, saj je tam največ razgibanih sten ob Kolpi in kar nekaj vrhov, na katere vodijo peš poti. Prične se z Borovško goro, sledi Krokar, Krempa, Borič…

Kar nekaj sten je razglednih. Z vrha se razprostira pogled na Kolpo in njeno dolino (Radenska in Sodevska stena, Kozice).

Za gurmane se tudi najde kar nekaj ponudbe na več mestih. Eden bolj znanih je gostilna Madronič, kjer pripravijo odlične postrvi. Poleg gostilne je tudi jez, kjer se je možno kopati. Tu se prične tudi najjužnejša pešpot od Radencev v Damelj. Vmes je kraška jama Kobiljača. Pot je zelo primerna za poletno vroino, saj večinoma poteka v senzi gozdov ob kolpi. Če si želite mirnega kampiranja na samotnem kraju ob Kolpi, je tu kar primerno.

Slovenija premore res neskončno veliko skritih kotičkov, kjer najdemo kaj zanimivega. Žal je za marsikateri skriti kotiček nemogoče izvedeti, saj jih poznajo le redki domačini, ali pa še to ne. Pod Gorjanci, le streljaj od vinorodnega “becirka” Tolsti vrh se v gozdu, na vzpetini sramežljivo skriva cerkev sv. Danijela. Od te verjetno nekoč obiskane cerkvice so ostale le kamnite ruševine.

Kratek sprehod nas popelje do te pozabljene romarske cerkvice sv. Danijela. To je zelo lahek in prijeten sprehod, primeren tudi za majhne otroke. Ob poti je veliko zanimivih stvari, ki jih srečamo v gozdovih. Jeseni je sploh zanimivo, saj odpada listje, pa še kostanji so tam okoli. Sprehod lahko popestrimo z obiskom katere od zidanic v okolici. Prijazni domačini vedno radi postrežejo z domačim cvičkom, ki je tu doma.

Najprej pa nekaj malega o sami cerkvici.

Nahaja se nedaleč od Tolstega vrha, od koder je tudi najlažji in najhitrejši dostop (peš 15 min). Pot, ki vodi tukaj mimo pelje na Gorjance in pride “ven” pri križišču na škofovki, kjer se srečata cesti iz Pendirjevke in Gabrja. Vmes sta še dve kapelici (križa). Pot je bolj malo obiskana, čeprav je mnogo prijetnejša in lepša od klasičnih “avtocest”, po katerih hodijo planinci na Gorjance. Zaradi tega to pot zelo priporočam za kolesarjenje. Zanimivi so tudi odcepi proti Uštrasu. Nekatere poti, ki so nakazane na kartah, se končajo slepo.

Nadaljuj z branjem ‘Ruševine cerkvice sv. Daniela’

Zanimiv izlet do enega od izvirov Temenice. Primerno za otroke, le popaziti je potrebno, da kdo ne pade v vodo.

Temenica

(Avtor: Vladimir Habjan, vir )

Temenica je največja dolenjska ponikalnica, ki na svoji poti do izliva v reko Krko dvakrat ponikne. Izvira pod vasjo Javorje južno od Litije. V zgornjem toku ima še alpske značilnosti. Do vasice Dolenje Ponikve (ponikve = požiralnik, tj. kraj ponikanja vode v kraško podzemlje) teče po nepropustnih dolomitnih kamninah, tam pa prestopi na prepustne apnence in ponikne v več ponorih (imenovanih Rupe, Velban kveder, ponor = požiralnik). Dolina s suhimi strugami se zaključuje s končnim požiralnikom in breznom Risavnica ob vznožju razgledne sv. Ane. V razsežnem ravninskem gozdu je še polno vrtač, brezen in kraških jam (največji sta Mačkova jama in Zgonuha), ob vhodu v Risavnico pa je tudi zanimiv naravni most. Po kratki podzemeljski poti pride Temenica spet na dan pri naselju Vrhpolje v slikovitem kraškem obrhu (to je močan kraški izvir, kjer vre voda izpod stene) imenovanem Zijalo. To je 35 metrov visoka skalna pečina na koncu zatrepne doline. Pod pečino je visokovodni bruhalnik, v katerem so do sedaj raziskali 63 metrov podvodnih rovov. Stalni izviri so nekoliko nižje ob strugi. V steni nad izvirom sta dve kraški jami (Ajdovska jama in Fantovska luknja). Temenica teče naprej mimo Mirne peči po širokem kraškem podolju do vasi Vrhovo, kjer spet ponikne. Zadnjič izvira v zatrepu Luknja pod Lukenjsko goro, od koder se kot Prečna po nekaj kilometrih izlije v Krko. Zijalo in Temenica sta zavarovana kot naravni spomenik.

Z avtom se lahko odpravimo tudi iz Novega mesta, preko Mirne peči do Zijala. Avto lahko pustimo že ob glavni cesti in se odpravimo do Zijala peš skozi vas po ozki cesti. Po nekaj ovinkih zagledamo Temenico.

Nadaljuj z branjem ‘Zijalo’

Gorjanci+Šotor=dva dni z mularijo v divjini

Na pot smo šli Jan, Gal in moja malenkost. Na rame smo vrgli nahrbtnike. Jaz sem nosil še šotor in tri spalke. Jan in Gal pa vsak svojo malico in pijačo. Na pot smo se odpravili iz Tolstega vrha izpred domače zidanice, nekje ob štirih popoldne. Plan je bil, da smo ravno za večerjo na vrhu pri Miklavžu.

Za vzpon smo izbrali staro romarsko pot, ki pelje mimo več križev (kapelic v gozdu). Ob poti je veliko zanimivosti. Že takoj na začetku so ruševine stare s kamnom zidane cerkvice sv. Danijela. Pot pa gre ves čas po gozdu, kar se je izkazalo za veliko prednost v tej avgustovski vročini.

Nadaljuj z branjem ‘Kampiranje na Gorjancih’

Tudi starši si lahko vzamemo dopusti in gremo malo po svoje. Tokrat sva jo “mahnila” kar v Barcelono.

Ker mi je Barcelona ostala v dobrem spominu še iz študentskih časov, sem tokrat še bolj užival. Seveda sva si ogledala vse, kra si “moraš” ogledat, če prideš na izlet v Barcelono.

Najprej flamenko. Brez tega enostavno ne gre.

Nadaljuj z branjem ‘Barcelona’