Potovanja

Skadarsko jezero je največje jezero na Balkanskem polotoku. Leži na meji med Črno goro in Albanijo. Do jezera smo se prebili iz smeri Cetinj, ko smo zapuščali Lovčen. Iz Cetinj se podamo proti Podgorici. Po nekaj km lagodne vožnje po glavni cesti, ki povezuje ta dva velika kraja, se odcepimo desno proti slikovitemu kraju Rijeka Crnojevića. Ozka, ovinkasta pot nas pripelje navzdol do starega, slavnega mostu nad istoimensko reko. Ta se po dobrih 13km izlije v Skadarsko jezero, še prej pa naredi nekaj lepih meandrov. Je edini pomembnejši tekoči vir vode v Skadarsko jezero. Iz jezera pa izteka reka Bojana, ki se izliva v Jadransko morje. Pri izlivu naredi slavne peščene plaže.

Nadaljuj z branjem ‘Skadarsko jezero’

Pot iz Boke kotorske je najlepše nadaljevati preko panoramske ceste na Lovčen. V Ivanovih koritih je možno prespati v brunaricah NP Lovčen. Za prenočišče je najbolje povprašati pri gospej Mirjani Uskoković na tel. 069/328-858 ali preko elektronske pošte na jpnpcg@t-com.me V eni hiški je prostora za 4 do 5 oseb. V ločeni sobi je pograd, v dnevnem prostoru z malo kuhinjsko nišo pa je raztegljiv kavč. Cena najema je 40€ na noč. NP ima organizirano 24h dežurstvo, tako da je praktično vseeno, kdaj pridemo tja. Ivanova korita so idealno izhodišče za osvajanje vrha Lovčena z mavzolejem. Mavzolej je zgrajen v čast P.P. Njegošu. Ogled je brezplačen, lahko pa po požirku rakije pustite kakšen prostovoljni prispevek. Vzpon po stopnicah skozi predor vas pripelje do platoja z mavzolejem, kjer je kip matere, simbola žensk v Črni gori. V grobnici je sarkofag s posmrtnimi ostanki Njegoša in avla, ki iam strop prekrit z zlatom. Za mavzolejem je res lep razgled, od morja do Durmitorja, če je le jasno vreme. V daljavi lahko vidimo Skadarsko jezero, Boko kotorsko… Do vznožja stopnišča lahko pridemo z avtom, še lepše pa je priti peš po zvitih gozdnih peš stezicah.

Nadaljuj z branjem ‘Ivanova korita in Lovčen’

Blato je kraj s 4000 prebivalci, kar ga uvršča med večja mesta na hrvaških otokih. Vsakdo, ki se prvič znajde v Blatu ne more mimo drevoreda lip po imenu Zlinja, ob kateri je razvrščena novejša arhitektura (šola, banka, zdravstveni dom, trgovine, …). V Blatu gojijo viteško tradicijo in za turiste prirejajo v poletnem času viteške igre. V samem centru je cerkev svete trojice in velik tlakovan prostor, kjer se odvijajo številne prireditve.

Okolica Blata je intenzivno namakana, koder gojijo sadje in zelenjavo. Kjer pa je zemlja suha, rastejo oljke. Ena najstarejših je le streljaj iz Blata v smeri Vele Luke in je ob glavni cesti dobro označena. Od ceste vodi ozka makadamska pot:

Po petih minutah hoje pridemo do stavb, zidanih iz kamna:

Nadaljuj z branjem ‘Blato’

Vela luka je prvi kraj, s katerim se srečamo, če potujemo s trajektom iz Splita. Vsekakor je kraj vreden ogleda, saj ima poleg zgodovinskih znamenitosti iz pradavnine tudi veliko drugih zanimivosti. Ena takih je tudi Vela špilja. Za od krasa razvajene obiskovalce bo ta “jama” verjetno malo razočaranje, vendar je njena vrednost drugje, kot v lepotah kapnikov. Na prostoru jame, ki se ji je vdrl strop so našli veliko arheoloških predmetov, ki jih sedaj hranijo v muzeju v Veli luki.

Do jame pelje ovinkasta, ozka pot skozi nasade oljk. S poti je lep razgled na kraj:

Sama Vela špilja je bolj majhna v primerjavi z jamami na našem krasu:

Prava vrednost jame je v njenih tleh. Sedimenti so se začeli nabirati v času pred 30.000 leti in se ohranili do današnjih dni. Prvič je bila omenjena v pisnih virih leta 1214, v prvem statutu otoka Korčula. Leta 1951 so se začela resna izkopavanja.  Prve sondaže so pokazale starost arheoloških vrednost iz starejšega neolitika. Z izkopavanji v najnižjih slojih so odkrili ostanke impresso keramičnega nakita in predmetov starejših neolitskih kultur. V naši bližini najdemo podobne predmete v jamah Pejca in Lašca blizu Nabrežine.

Nadaljuj z branjem ‘Vela Luka’

Poletni dopust 2011 smo začeli z enim tednom morja v prijetni vasici Prižba na južni strani Korčule. Že lani nas je en del letoval pri gospodarju Anteju v apartmajih Mali žal. Prijaznost, urejenost in mir sta nas sem potegnila spet letos, kljub temu da je pot do Korčule kar dolga in tudi naporna. Vstajanje že ob 3:00 ponoči, slabih 5 ur vožnje do Splita in potem še skoraj tri ure na trajektu je bilo pozabljenih takoj, ko smo se nastanili in se namočili v morju. Hiša je le pljunek stran od morja. Imajo dva čolna, ki jih gostje lahko porabljamo po mili volji. Tik pred Prižbo so mali otočki:  Vrhovnjak, Crklica, Stupa, Otočac in Sridnjak. Tik pred rtom je še mala čer z imenom Čerin.

Do otočkov smo veslali in bilo je zelo zabavno raziskovanje.

Nadaljuj z branjem ‘Prižba’

Propriano je eno od trajektnih pristanišč na Korziki. Leži na zahodni obali. Samega kraja si nismo ogledali, ima pa zanimivo prodnato plažo, na kateri se da izvajati polno vragolij brez bojazni, da bi mivka zalezla vsepovsod. Tule je nekaj fotografij:

Še več pa v albumu.

Filitosa je zgodovinska naselbina iz neolitskih časov, ki se nahaja v južnem delu Korzike, severno od zanimivega kraja Propriano. Nizka vzpetina se razlega nad dolino Taravo, med sotočjem potokov Barcajola in Sardelle. Nas je pot tja zanesla iz Bonfacia, mimo na klife postavljenega kraja Sartene, Prorpiana, kjer je zanimiva peščena plaža (prodnata, ne mivka). Pot od Bonifacia do Filitose traja dobro uro ovinkaste, a zelo lepe in razgledne ceste. Sprva se peljemo nad skalnato, jugozahodno obalo, ki pa kmalu preide v bolj umirjeno, z nasadi poraslo pokrajino. Filitosa predstavlja največje neolitsko središče Korzike.

Samo neolitsko nahajališče Filitosa je bilo odkrito leta 1946, ko je lastnik zemljišča Charles-Antoine Cesari našel prazgodovinske ostanke. Sistematična izkopavanja so se začela 8 let kasneje. Vodil jih je Roger Grosjean, francoski pilot, ki se je kasneje preusmeril v arhologijo in posvetil 20 let svojega življenja raziskavam neolitika na Korziki. Najstarejše najdbe segajo v leto 3300 pred n.š. Najbolj atraktivni stečki (oz. menhirji) so nastali okrog leta 1500 p.n.š. Obdelava teh kamnov ponazarja poteze človeškega obraza, orožja, reber in oklepov. V filitosi je možno videti cca. 20 menhirjev. Menhiri in dolmeni v Filitosi sodijo med najlepše kar so jih do sedaj odkrili v Evropi. Menijo, da so menhiri simbol za človeka, ki naj bi po smrti živel naprej v kamnu.

V obdobju bronaste dobe (1800 pr.n.št.) so nosilci nove kulture gradili okrogle stolpe – torije (torri ali torre),) in jih zato imenujejo tudi toreanderji. V 12. ali 13. stol pr.n.št. so bili sijajno ohranjeni toriji zgrajeni tudi v Filitosi.

Po obisku muzeja, koder smo si ogledali potek izkopavanj in nekaj izkopanin, smo nadaljevali z ogledom v naravi. Poleg zanimivih kamnitih skulptur in bivališč  nismo mogli mimo bujno cvetoče vegetacije. Celo pot ogleda nas iz v kamnitih izkopaninah skritih zvočnikov spremlja glasba. Ob pritisku na tipko pa si lahko prikličemo govorno pojasnitev in opis v izbranem jeziku. Ogled Filitose nas je popeljal v neke pradavne čase in če sodim po tem, da je otroke vse zelo zanimalo, kljub “dolgočasni” zgodovinski tematiki, je to res kraj na Korziki, mimo katerega ne smemo.

Pogled na muzej na prostem	Bujna vegetacija v okolici	Neolitsko bivališče, shramba	Zanimivo oblikovane skale, ki mimogrede postanejo tobogan iz kamene dobe	Menhirji

Tudi kaktusov je vse polno	Osamljeno drevo na drugi strani Filitose. Tu poleg je velik kamnit dinozaver	Ina med nogami dinozavra	Pogled nazaj, v smeri prihoda od muzeja	Rožic je res polno

Tako zelo opevana plaža Palombaggia je le ena izmed mnogih mivkastih plaž, ki se jim ponavadi izogibamo, če se le da. Včasih pa vseeno ne gre in se pač udamo v usodo “paniranih zrezkov”.

Konec aprila je voda še dokaj hladna. Poleti je pa nepopisna gneča.

Na poti iz enega kampa v centralnem delu Korzike (Corte) do drugega kampa na jugovzhodnem delu (Santa Lucia di Porto Vecchio) smo se ustavili še v eni zelo zanimivi rečni dolini. Nahaja se na 9. odseku poti GR20, ki je ena od najbolj poznanih večdnevnih transverzal na Korziki.

Iz mesta Corte smo odšli naravnost proti jugu, mimo krajev Venaco (ki je znan po mehkem, nežnem in okusnem siru venaco – če imate možnost, se odpravite tja v času Fiera di U Casgiu, 28. ali 29. aprila – mi smo bili en dan prezgodaj) , Vivario do Tattone, kjer se od glavne ceste odcepi ozka vaška pot proti zaselku Canaglia. Ob poti srečamo “dvomostovje”, železniški most Pont Eiffel na reki Vecchio, postavljen po načrtih francoskega inženirja Gustava Eiffla v 90. letih 19. stoletja, zgodovinski spomenik od leta 1976. Pod 170 metrov dolgim in 84 metrov visokim mostom se nahaja cestni most, zgrajen leta 1827. Na lokalni cesti smo srečali krave, se prebili skozi vas in na koncu vasi parkirali na označenem parkirišču. Prostora je za kakšnih 5 avtomobilov. Ker je pot malo obiskana, ni bojazni da bo zasedeno. Pred nami sta bila le dva avta s pohodniki.

Slike: (Levo) dostop do vasi Canaglia, (Sredi) parkirišče na koncu vasi, kjer se začne pot, (desno) pot je lepo označena

Nadaljuj z branjem ‘Dolina Manganello’

Pohod do jezera Melo ali še naprej do jezera Capitello je nekaj posebnega. Pohod ima nekaj presežnikov (obiskanost, mogočnost narave, velikost dreves, balvanov, ledeniške kotline, raznolikost podnebja…). Iz mesta Corte se odpeljemo po ozki ovinkasti cesti doline Restonica do koče, pri kateri je veliko parkirišče, Bergerie de Grottelle na višini 1370m. Adrenalinske vožnje je  za dobrih 15km.  Splača se kreniti dovolj zgodaj, saj je tako manj možnosti, da srečamo avto ali celo minibus, ki pripelje nasproti. Cesta ni za vrtoglave ali take s slabim srcem, saj je precej “zračna” – desno stena, levo prepad.

Nadaljuj z branjem ‘Restonica’

Pot je potekala takole:

Corte – na sever mimo hribovske vasi Castirla – po soteski reke Golo (to je najdaljša reka na Korziki) – mimo jezu Calacuccia – mimo smučišča in prelaza Col de Vergio (najvišji cestni prelaz na 1473m) in Aitone – mimo slikovite vasice Evisa v dolino Spelonca (Spelunca / Spilonca)- po panoramskih cestah skozi vas Ota do obale v kraju Porto.

Dolina reke Golo	Col de Valdionellu	Aitone	Spelonca	Porto

V celem dnevu smo nabrali dobrih 200km poti po ovinkastih, a slikovitih cestah. Vmes smo naredili krajši pohod v slikovito dolino Spelonca, se malo okopali v ledeno mrzli vodi (proti svoji volji), našli peskovnik z mivko, se peljali mimo smučišča, opazovali sneg in (zprt) adrenalinski park, ki smo ga tudi malo preizkusili, videli pujse, koze, ovce in krave na cesti in na koncu namočili noge v hladnem morju. Kljub dežju je bil dan popolnoma izkoriščen in cel dan smo vsi uživali, od najmlajše Ine naprej.
Nadaljuj z branjem ‘Izlet z avtom Corte-Porto’

Divja, ovinkasta, ozka cesta Corte – Porto nas pripelje na prelaz Golo.

Od Castirle dalje pot zavije proti zahodu v divjo sotesko Golo. Cesta skozi sotesko je speljana v strmem pobočju in je ponekod tako ozka in vpeta v navpične stene, da zgleda kot bi se vozili po dolgem balkonu. Nasproti pripeljejo tudi  avtobusi, ki jih je seveda za celo cesto. Zanimivo pri teh ozkih cestah (za en avto) je to, da imajo po sredi črto. Komu je namenjena, nismo ugotovili. Morda motoristom.

Nadaljuj z branjem ‘Prelaz Golo, Korzika’

Corte ali Corti je včji kraj približno na pol poti med Bastio in Ajacciem. Kraj je posejan po gričevnati pokrajini, obkrožen z visokimi vrhovi, na sotočju rek, ki so si utrle svojo pot z visokih gora skozi mogočne ledeniške soteske. Najbolj obiskana je dolina Restonica. V kraju je tudi edina univerza na Korziki. Mesto samo je simbol Korzike. Kdor želi začutiti Korziko na polno, se mora podati v Corte.

Nad mestom se stiska na vrhu skal muzej Musee de la Corse (odprt od 10h-18h, od torka do sobote, vstopnina je 5€). Pot do razgledne ploščadi vodi po ozkih in strmih ulicah, ki dihajo v umirjenem ritmu nekih starih časov. Med ulicami smo našli spomenik v čast Pasquale Paoliju, po katerem se imenuje tudi univerza. V tem kraju se je rodil tudi eden najslavnejših vojščakov, na katerega pa domačini niso prav nič ponosni – Napoleon Bonaparte.

Nadaljuj z branjem ‘Corte’

Prvomajske počitnice na Korziki smo si organizirali v lastni organizaciji, kot večino naših poti. Tak način priprave poti ima prednosti in slabosti:

+ Je veliko ceneje, kot da bi prepustil organizacijo nekomu drugemu
+ Pot si lahko splaniraš sam po lastnih željah
+ Ker predhodno spoznaš kraje (zaradi načrtovanja poti), potem na sami poti nisi “turistična ovca”
+ Ni se potrebno prilagajati skupini vreščečih turistov, ki imajo povsem drugačne plane (večinoma pivske)

– Za pripravo gre veliko časa
– Pred odhodom je potrebno spoznati cilj potovanja iz literature (zahteva veliko časa)

Načrtovanja poti sem se lotil najprej z iskanjem bolj na grobo. Odločili smo se, da gremo za en teden in na dva konca otoka.

Kako priti na Korziko?

Možnosti je več. Mi smo izbrali lasten prevoz in trajekt. Avtocesta preko Italije pelje mimo Benetk in čez celoten “zelenjavni vrt” Italije – Toskano, mimo Bolgne in Pise, do pristaniškega mesta Livorno. Če iščete z google, je angleški naziv za Livorno Leghorn. Prevoz s trajektom smo rezervirali vnaprej (približno en mesec pred odhodom), ker je tako veliko ceneje. Postopek je enostaven. Prevoznika sta dva: Corsica ferries in Moby. Nam najbližje pristanišče je Livorno, od koder pelje trajekt v Bastio na Korziki. Mi smo izbrali Moby, ker ima opcijo spanja na trajektu. Tako smo imeli cel dan časa, da smo brez naglice prišli do pristanišča. Vmes smo si ogledali še Piso in njen poševni stolp. Ob osmi uri zvečer smo se vkrcali na trajekt in dobili kabino. Za 60€, kolikor stane ena kabina, lahko spijo štirje, vštet pa je tudi zajtrk. Zjutraj ob osmih trajket odpelje. Čeprav sem dobil namige, da ponavadi zamujajo, je trajekt odpeljal točno ob uri.

Nadaljuj z branjem ‘Korzika’

Lisca (948 mnm) je gora v Posavju, severno od Sevnice. Ima dva vrhova, nižji je Mala Lisca (934 mnm). Na višjem stoji meteorološka radarska postaja, pod njim pa sta dve planinski postojanki: Jurkova koča in Tončkov dom (927 mnm), do katerega vodi cesta. Na zahodnem pobočju stoji cerkev Sv. Jošt (787 mnm). Z Lisce se ponuja pogled na mnoge slovenske gore;Snežnik, Kamniško-Savinjske Alpe, Julijske Alpe, Gorjanci, Zasavsko hribovje, idr…

Nadaljuj z branjem ‘Lisca’