Potovanja

Kapiteljski hrib ali kapiteljska pristava je grič tik mesta — meščani mu pravijo kapiteljski marof. Od tod je kaj prijazen pogled na mesto. Najstarejše njegovo ime je »Rosenbüchel« ali pa tudi »Rosenberg«, ki se nahaja že v početku XVI. stoletja. Slovenskega imena za to dobo ne vem, ker ga holm najbrže tudi imel ni. Sicer so meščani govorili med seboj večinoma slovensko in v XVI. Stoletju več ko v XVIII, a javno in v uradu so se čule le nemške besede, o čemer bom sicer na drugem kraju govoril obširneje. Dokler je imelo mesto pravico obsojati celo na smrt, nahajalo seje na »Rosenbüchelnu« mestno morišče Riehtstütte), ki soje Francozi prestavili zadej za Žabjo Vas k gozdu, kjer so vožbali vojake v orožju (Exercierplatz). Avstrijska vlada pa je preložila morišče zopet nazaj na kapiteljski hrib, a na drugo, desno stran ceste. Spomin na to, da je bilo morišče kdaj vrhu kapiteljskega hriba na levi strani ceste, je še ohranjen v ljudski govorici, ki imenuje ozko dolinico ob Krki ravno pod kapiteljskim hribom: pod Gavgami.

Nadaljuj z branjem ‘Marof – Kapiteljski hrib’

Piscia di ghjaddu, Piscia di gallo ali kar Petelinov curek po naše je slap, ki nastane, ko se potok Torrente Oso zareže v ozko skalno razpoko in pada v spektakularnem slapu 70m globoko na skale. Pohod je upravičeno popularen med turističnimi obiskovalci Korzike. Sama pot je v zgornjem delu nezahtevna in vsak povprečen pohodnik jo bo zmogel v dobri uri. Pohod pričnemo na parkirišču, približno 1km severno od jezu l’Ospedale. Pot je dobro označena. Vmes prečkamo potok brez mostu, zato je priporočljiva primerna obutev.

Nadaljuj z branjem ‘Piscia di ghjaddu’

Kraj z neolitskimi ostalinami izhaja iz časov okrog 2000 let pred našim štetjem. Zelo ohranjeni ostanki stavb pričajo o pomembnosti kraja, ki leži severno od Porto Vecchia. Do ostalin je kratek sprehod skozi nasade plutovca, približno 35 minut zmerne hoje navkreber. Ves trud je poplačan s čudovitimi razgledi na zaliv Porto Vecchia.

Steza je kamnita, zato priporočam dobro obutev in kakšno steklenico pijače, sploh če je vreme vroče. Dostop do vznožja v vasici Araghju je po cesti D198. Če prihajamo iz Porto Vecchia, se po približno 5km odcepi cesta D795 in po 4km pridemo v Araghju. V vasi je bolj malo prostora za parkiranje, vendar izven glavne gneče ne bo nobene težave s prostorom za avto.

Nadaljuj z branjem ‘Casteddu d’Araggiu’

Buško jezero, imenovano tudi Buško blato je akumulacijsko jezero leži na meji med jugom Livskega in severozahodnim delom Duvskega polja. Ko se pripeljemo z juga (s Hrvaške preko mejnega prehoda Kamensko), najprej opazimo velik jez, ki leži na južnem delu jezera.

Večja kraja okrog jezera sta Livno in Tomislavgrad.

Nadaljuj z branjem ‘Buško jezero’

Dopust v Dalmaciji lahko zaključimo z izletom preko Bosne. Slap Kravica je ena od zanimivih točk, kjer se moramo ustaviti v vročem poletju. Je čudovito doživetje za otroke. Sam slap Kravica se nahaja dobrih 15km stran od Medjugorja.  Reka Trebižat je na svoji poti skozi razgiban teren ustvarila enkratne slapove, do katerih pridemo z avtom iz mesta Ljubuški. Kažipoti so vidni, ni jih pa prav veliko. če prihajamo od meje s Hrvaško pri prehodu Crveni grm, se v Ljubuškem držimo desno. če prihajamo iz Medjugorja, pa gremo v prvem večjem križišču levo. Parkirati se da povsem spodaj pri slapu, kjer je tudi nekaj bifejev.

Nadaljuj z branjem ‘Slap Kravica’

Blagaj smo obiskali na poti z Medjugorja proti Mostarju. Vas z nekaj več kot 3000 (l. 2002) prebivalci, ki leži 7km južno od Mostarja se ponaša z zgodovino, ki sega v čase rimskega imperija, ko je bila na tem mestu utrdba. V današnjem času pa privlači sodobne turiste derviška tekija, zgrajena okrog leta 1520, tik pod visoko pečino, pod katero izvira ledeno mrzla Buna. Močan kraški izvir napaja reko Buno, ki teče le dobrih 9km preden se izlije v Neretvo.

Nadaljuj z branjem ‘Blagaj’

Livno je mesto v jugozahodni BiH z bogato zgodovino. Leži ob vznožju hriba Bašajkovac, od koder izvira kraška reka Bistrica.

Na žalost v Livnem nismo ostali dlje kot preko noči na poti z morja proti Sarajevu. Dan prej smo prišli mimo Buškega jezera in prespali v motelu Bacchus na obrobju Livnega. Motel je res velik in je namenjen predvsem velikim feštam. Mi smo bili tisto noč edini gosti v prostornih sobah. Cene so glede na udobje in opremljenost res ugodne. Najeli smo sicer dve sobi, vendar bi lahko nas vseh 6 spalo v eni, saj so postelje res “king size”. Cene, ki smo jih plačali so bile:

Nadaljuj z branjem ‘Livno’

Vas Ženavlje se nahaja v krajevni Skupnosti Šulinci v občini Gornji Petrovci, na skrajnem SV Slovenije. Spodnji del vasi se nahaja na obeh straneh potoka Merak, zgornji del pa na slemenu ob cesti Šulinci – Martinje. Vas je znana po dogodku iz leta 1934, ko se je na vas nepričakovano spustil stratosferski balon dveh belgijskih znanstvenikov Maxa Cosynsa in Nere van der Elsta. V spomin na ta dogodek je občina Gornji Petrovci na tem mestu postavila spominsko obeležje – bronasti kip v obliki krogle, ki simbolizira balon, delo akademskega kiparja, Mirka Bratuše in 18. avgust proglasila za občinski praznik.

Pri obeležju je tudi geo-zakladek Ženavlje

Nadaljuj z branjem ‘Ženavlje – mesto pristanka dveh balonarjev’

Ko smo bili na počitnicah v Prekmurju smo se odpravili tudi v “teme” naše kokoške. Tromejo med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko smo najprej poskušali zavzeti z vzhodne strano, od stare maloobmejne karavle nad vasjo Matjaševci. Vprašali smo staro tetko, ki je nekaj zmajevala z glavo, ko smo spraševali, ali je prevozno. Vseeno smo poskusili srečo in se po ozki gozdni poti odpeljali v gozd. Asfaltirani strmi odseki sredi gozda so dajali upanje, da se bomo s te odisejade tudi vrnili. Ko je pot postala le kolovoz in preozka za avto, smo parkirali, med mejnima kamnoma, na katerih je pisalo A in SLO, ter nekaj metrov, kolikor je kamne ločilo od tiste navidezne črte.

Nadaljuj z branjem ‘Tromeja SLO-A-H’

Grajsko poslopje spada med najobsežnejše fevdalne komplekse na Slovenskem. Ozemlje okrog današnjega Gradu je vključil v madžarsko državo kralj Bela III. in ga leta 1183 podaril cistercijanskemu samostanu v Monoštru. Kmalu je prešlo v last različnih madžarskih fevdalnih rodbin, ki so nepretrgoma gospodarile na območju od Grada, tedanje Gornje Lendave, pa vse do Murske Sobote.

Grad je sezidal viteški red templarjev. Templarji so tu gospodarili v času križarskih vojn. Leta 1208 je posest dobil v fevd grof Andrej iz Vasvarja, ki je to posest znatno razširil. Med leti 1269/70 do 1275 so si posest prilasti Čehi Otokarja II. Po letu 1275 pa je prešla v last rodbine Amade (tudi Omode), ki so bili lastniki vse do izumrtja veje leta 1357. V letih 1309 in 1327 je omenjena rodbina Amade v boju z Gissingovci. Posebej je znan grof Nikolaj Amadejec, ki je bil nekaj časa tudi slavonski ban in je vodil boje pri Hodošu leta 1327. Nadaljuj z branjem ‘Grad Goričko’

Veliko obiskovalcev pot zanese k izviru mineralne vode v Nuskovi. Že ob mostičku nas pozdravlja potoček, po katerem teče posebna voda – mineralna, namreč. Mineralno vodo lahko tudi poskusite, a nad njo obiskovalci niso kaj prida navdušeni. Ima namreč okus, ki ga nismo ravno vajeni, saj voda vsebuje veliko železa in je dobra za ljudi s problemom slabokrvnosti.

Naravni izvir mineralne vode v Nuskovi se omenja v zgodovini Prekmurja šele leta 1900, sicer je bil pa že prej, saj so prebivalci Sotine, Serdice, Gornjih Slaveč in Kuzme nosili pitno mineralno vodo na domove že veliko prej. Obnovljen je bil leta 1962. V takšni obliki se nahaja tudi danes, le da je njegova okolica še prijaznejša do obiskovalca, ki ga na to lokacijo pripelje tabla, na kateri obiskovalec najde vse potrebne informacije v zvezi z vrelcem.

Nadaljuj z branjem ‘Nuskova–vrelec’

Bukovniško jezero (prekmursko Bükovniško jézero) je akumulacijsko jezero, ki leži južno od naselja Bukovnica na jugovzhodu Goričkega.

To umetno jezero, ki je povprečno globoko 2-3 m in doseže največjo globino do 8 m je nastalo kot protipoplavni ukrep, z regulacijskimi deli ob reki Ledavi in njenih pritokih, njegova površina pa je približno 7 ha. Ojezerjenje je bilo sprva namenjeno ribogojništvu, pozneje pa se je razvil še ribolov in športni ribolov. Jezero leži med kostanjevo–bukovimi gozdovi in je pomemben razmnoževalni habitat dvoživk. V njem uspevata tudi ogroženi rastlini žabji šejek in vodni orešek. Na pozno jesenskem sprehodu okrog jezera smo našli nekaj lepih rdečih mušnic, štorovk in mraznic.

Nadaljuj z branjem ‘Bukovniško jezero’

Šarganska osmica je del nekdanje ozkotirne, 760 mm široke železniške proge med Beogradom in Sarajevom. Šargan je planina nad vasjo Mokra gora. Na kratki razdalji dobrih 15km od postaje Šargan Vitasi do Mokre gore premaga višinsko razliko kar 300m. Tiri so mojstrsko speljani po strmem pobočju preko 22 tunelov in 5 mostov. Proga naredi nekaj zanimivih ovinkov in od daleč sploh ne zgleda, da je na takem terenu sploh možno speljati progo. Železnica ni več v svoji prvotni funkciji, ampak je obnovljena kot turistična atrakcija.

Železnico so pričeli trasirati še v času Avstro-ogrske, leta 1903. Celotna trasa je dolga 167km in gre skozi 99 tunelov v skupni dolžini 13km, kar priča o zahtevnosti terena.

Na delu proge pod imenom šarganska osmica so štiri postaje: Šargan Vitasi, Jatare, Mokra Gora inVardište. Zanimivo je, da na postaji Jatare nikoli niso prodali niti ene karte za vlak, saj so potniki na tej postaji samo izstopali, se podali po peš bližnjicah skozi gozd in prispeli v Mokro goro pred vlakom. GPS lokacija te postaje je: 43.802881,19.518237

“Osmica” je dobila ime zaradi zavite proge v obliki številke “8”:

Kako obiskati to znamenito železniško progo?

Nadaljuj z branjem ‘Mokra gora in šargan’

Komovi so hribi, visoki preko 2500m, ki ležijo v “vogalu” Črne gore, blizu meje z Albanijo. Najenostavnejši pristop na Kom Vasojevički (2460m)  je s severne strani, s planote Štavna. Poleg tega največjega in najbolj izrazitega vrha so v masivu še Kom Kučki (2487 m), Stari Vrh (2483 m) in Kom Ljevoriječki (2469 m). Z vrha je lep razgled na planoto Štavna na severu, planoto Carine na jugu. Malo dlje se razprostira mogočna veriga Prokletij na jugu in vzhodu. Opazujemo lahko kanjon Tare, med masivoma Moračke planine (2226 m) in Sinjajevine (2287 m). V ozadju pa se ob dobri vidljivosti vidi Durmitor z navišjim vrhom Bobotov kuk (2522m).

Nadaljuj z branjem ‘Vasojevički Kom’

Za pohod na Komove je idealno izhodišče Štavna. To je planota tik pod goro Kom Vasojevički. Na nadmorski višini 1800m se nahaja nekaj katunov (pri nas bi jim rekli planine). Nekaj je avtentičnih, spet drugi so spremenjeni v vikende. Nekaj je tudi novih hišk, zgrajenih v duhu starih kolib, vendar z novimi materiali. Za turizem so s pomočjo tujih investicij uredili Eko katun Štavna. To je malo naselje desetih hišk (+ recepcija in restavracija), ki so urejene za bivanje petih ljudi. V dveh nadstropjih je 5 ležišč. Spodaj je mala kuhinja s štedilnikom na drva in eno posteljo. Zgoraj so še štiri ležišča. Hiške so opremljene z najnujnejšo opremo za bivanje. Ne pričakujte luksuza obmorskih apartmajev, ampak bolj v duhu naših planinskih koč. Za lastno kuhanje priporočam, da vzamete s seboj plinski gorilnik. Sicer pa je ena od hišk restavracija, kjer pripravijo marsikaj po željah gostov. Mi smo si zaželeli meso na žaru. Ker imajo električni žar, elektrike pa zaradi tragične nesreče v bližnjem transformatorju dva dni ni bilo, se je kuharica znašla in potešila naše želje. Zakurila je v šporhetu in nam spekla meso kar v ponvi. Jedli smo tudi odlično čorbo (po naše enolončnico z mesom). Potrudijo se tudi kadarkoli. Ko smo prispeli, so ravno postregli eno slovensko družino z večerjo in to ob 22h zvečer! Skratka, gostoljubnost na vsakem koraku.

Kako priti na Štavno?
Najenostavneje je, da gremo do Kolašina. Od tam sledimo kažipotu za Andrijevico. Po cca. 14km iz Kolašina pridemo na prelaz Trešnjevik, kjer zavijemo proti Štavni. Asfalt nas pripelje vse do vhoda v Eko katun.

Nadaljuj z branjem ‘Eko katun Štavna’