Potovanja

Obisk Djavolje varoši je nepozabno doživetje. Pot smo pričeli na jugu, v Skpju in nadaljevali proti Leskovcu, kjer smo jedli dobrote z žara, po čemer je Leskovac najbolj poznan. Imajo tudi pizzo, vendar če naročite margerito, bo s salamo (Leskovac pač). Pot do Djavolje Varoši bi bila iz centra Leskovca le slabih 30km. Tudi na kartah je slutiti nekaj, kot cesto. Žal je taka pot prehodna le z mačeto in peš ali s konjem. Okrog riti v že pa je pot dolga dobrih 100km. Prispemo pozno popoldne, kar je velika prednost. Večina kamnitih stolpov v Varoši gleda na zahod, zaradi tega je vse skupaj odlično osvetljeno. Dopoldanski obisk bi bil pa polomija, saj bi nam sonce svetilo direktno v oči in se ne bi dalo niti slikat, niti gledat.

Vodo v izvirih otroci tudi poskusijo in ugotovijo, da je fuj! Pri cerkvici se z robcem obrišemo po razbolelih nogah in robec privežemo na drevo.

Nadaljevanje besedilaje povzeto po vikipediji.

Đavólja Varoš ali Djavólja Varoš (srbsko Ђавоља варош, v prevodu »Vražje mesto«) je kamnita formacija stolpičev, nastala kot posledica dejavne erozije. Đavolja Varoš se nahaja v južni Srbiji na gori Radan, na desnem bregu Žute reke, v porečju reke Toplice blizu mesta Kuršumlije.

Stolpiči iz kamna in prsti segajo od 2 pa tudi do 15 metrov visoko in so v spodnjem delu široki 2 do 6 metrov, na vrhu pa 1 do 2 metra.Andezitski kamniti bloki z nekaj deset centimetri širine ščitijo šibko povezan piroklastični material, ki leži pod njimi pred vetrovi in vremenskimi nevšečnostmi, to pa omogoča nastanek kamnitih stolpičev. Đavolja Varoš se razprostira na približno 4.300[1] do 4.500 m2. S področjem Đavolje Varoši so povezani bližnji hidrološki pojavi. Eden od njih je Đavolja voda (srbsko Ђавоља вода, v prevodu »Vražja voda«), zelo mineraliziran vrelec, ki naj bi bil po izročilu zdravilen, drugi pa je Crveno vrelo (srbsko Црвено врело, v prevodu »Rdeči vrelec«). Voda je rdeče barve, okoliške formacije pa so različnih barv, kar daje področju poseben pečat.

Predpostavljajo, da je Đavolja Varoš nastala kot posledica srednjeveške vzreje živine in izsekavanja gozdov.  Đavolja Varoš se pod vplivi erozije ves čas spreminja- stolpiči nastajajo, rastejo, se preoblikujejo in izginjajo in ta menjava poteka že stoletja. Te spremembe v obliki formacije so vidne tudi v teku enega človeškega življenja.

Spremembe v oblikah nenavadnih figur je pri ljudeh ustvarilo prepričanje, da je na delu roka hudiča, zato so jih imenovali »Vražje mesto«. Po srbskem izročilu tamkaj na grebenu nad rečno dolino vragi zidajo hiše.

Piroklastični material oz. piroklasti so trdi delci, ki jih ognjenik izbruha v zrak. Beseda izhaja iz grščine (pyros = ogenj). Ko izbruhne ognjenik andetizne sestave in raznese čep strjene magme v žrelu, letijo zdrobljeni koščki lave – piroklasti daleč naokrog.

Večjim kosom, ki imajo premer 32 mm – 1 m, pravimo vulkanske bombe. Nekatere imajo razpokano površino in so podobne hlebčkom kruha, druge pa so gladke kot topovske krogle. Manjšim delcem pravimo lapili.

Iz manjših in večjih delcev (»vulkanskega prahu«), ki se odlagajo na površje, nastane sčasoma kamnina tuf.

Cerkev sv. Petke

Znotraj Džavolje varoši je tudi cerkvica sv. Petke. Obstaja vraža, da če se v zdravilno vodo pomočen kos blaga položi preko razbolelega mesta, potem pa se ta kos blaga priveže na vejo v cerkvi, bo tudi bolezen ostala tam. Za vsak slučaj tiste koščke blaga vsake toliko zažgejo, z bolečinamo vred.

Po prespani noči v prijetnem, sodobno urejenem in poceni motelu na obrobju Skopja smo se odpravili še na hrib nad Skopjem, kjer je velik kovinski križ. Do vznožja vzpenjače se pride z avtom po ovinkasti cesti.

Nadaljuj z branjem ‘Millenium Cross nad Skopjem’

Prvi namen obiskati Skopje sega že v leta okrog osamosvojitve Slovenije. Ker je naši osamosvojitvi sledila vojna vihra po Balkanu, je ideja padla v vodo. Sedaj, več kot 20 let kasneje pa smo končno realizirali to željo. Pot v Skopje je bila del ovinka z letovanja na Korčuli. Po ovinkih skozi Črno Goro, Albanijo, mimo Ohrida smo končno prispeli do sorodnikov v Skopju.

V mestu vse živo gradijo, v glavnem pa spomenike, tudi take za 18M€ (Aleksander Makedonski na konju, npr.). Imajo kopijo rimljanskih skulptur, slavoloka zmage, v parku gori večni ogenj, vlado in parlament oblačijo v gotsko preobleko z bogatimi štukaturami.

Nadaljuj z branjem ‘Skopje’

Ko se peljemo od Ohridskega jezera proti nacionalnem parku Mavrovo, gremo skozi Debar (Дебaр). Istoimenski kraj in dolina reke, ki je zajezena za hidroeletrarno je zelo slikovita. Cesto ob akumulacijskem jezeru obnavljajo in je ponekod v odličnem stanju, drugje pa še čaka boljše čase. V samem kraju Debar je most preko Črnega Drima. Samo akumulacijsko jezero se imenuje Debarsko jezero.

Pri kraju Debar so tudi terme Banjište, ki jih prepoznamo po kupu nanešenih mineralov (predvsem žvepla) na obrežju reke. Terme se nahajajo takoj za mostom preko Drima, ko se peljemo proti N.P. Mavrovo. Zanimivost vseh makedonskih term je, da so ločene za moške in ženske. Načeloma ni nikjer skupnih bazenov, tako kot smo vajeni pri nas.

Sam kraj Debar je znan po znameniti rezbarski šoli, iz katere izhajajo glavni rezbarji ikonostaz po vseh bližnjih in daljnih manastirjih. Najbolj znane rezbarije v več nivojih, z umetelno upodobljenimi figurami lahko vidimo v bližnjem manastirju sv. Ivana Bigorskega.

V bližini je tudi vasica Rostuša, ki skriva v svojem zaledju kanjon in slap Duf.

Akumulacijsko Debarsko jezero

Nadaljuj z branjem ‘Debar’

N desnem bregu reke Radike (Радика), nasproti manastira sv. Ivan Bigorski stoji vasica Rostuša (Ростуша). Pred vasjo je na levi (severni) strani v pobočje južnega dela N.P. Mavrovo zarezan kanjon, ki ga je naredil potok. Na koncu kanjona je zanimiv slap Duf. Od vasi do slapa je urejena gozdna pot, ki se vzdržuje z vstopnino. Ta znaša 50 DEN, pobira pa jo čuvaj NP Mavrovo nekje na pol poti proti slapu. Same hoje je cca. pol ure v eno stran, vendar le v primeru, da dirkamo skozi kanjon. Ker je narava v tem delu Makedonije tako lepa, se splača vzeti vsaj 2 uri za čudovit izlet in sprehod. Kanjon je idealen v vročih poletnih dneh, saj je v celoti v senci, obenem pa voda iz potoka ter slapovi še dodatno pohladijo razgreto poletno ozračje. Za ogled kanjona lahko avto pustimo na začetku vasi. Malo naprej od velikega zdravstvenega doma se cesta malo razširi. Na tem mestu je tudi oznaka za pričetek poti. Pot je primerna za vse, le na manše otroke je potrebno na nekaterih mestih malo popaziti, saj so pobočja ponekod strma. Na nevarnejših mestih je pot opremljena z ograjo.

Nadaljuj z branjem ‘Kanjon in slap Duf’

Prespansko jezero leži vzhodno od Ohridskega. Slednjega napaja z vodo, saj Ohridsko jezero dobi polovico svoje vode iz Prespanskega. Ta teče pod Galičico in se v O. jezero izliva kot izvir Črnega drima. Do Prespanskega jezera se da priti po različnih poteh. Če prihajamo od Ohrida, je najlepša pot preko nacionalnega parka Galičica. Po vzhodnih pobočjih Galičice se spustimo proti jezeru skozi hrastove gozdove. Ko prispemo de jezera, se pot odcepi južno proti Albaniji (MP Stenje) ali pa severno ob vzhodni obali Prespanskega jezera. Na tem delu je tudi ena prav prijetna plaža, ki leži malo naprej od vasi Oteševo. Tu smo se skopali v jezeru in voda je bila zaradi plitvine zelo topla. Sicer pa sta si oba jezera, vsaj kar se tiče kopanja zelo podobna. Seveda je na Ohridskem jezeru veliko več turizma. Za tiste, ki bi radi mir in užitek proč od vrveža, pa je Prespansko jezero veliko primerneje, kot Ohridsko.

Nadaljuj z branjem ‘Prespansko jezero’

Galičica (Галичица) je nacionalni park med Ohridskim in Prespanskim jezerom. Najvišji vrh Magaro sega kar 2254 m visoko. Na južni strani pelje zanimiva panoramska cesta z ene na drugo stran. Vmes je nekaj razglednih mest. Najlažje dostopna sta dve. Če prihajamo od Nauma, je streljaj od glavne ceste dobro označen odcep, od koder se vidi serpentinasta cesta, po kateri se vzpnemo na Galičico. Malo višje, tik pod prevalom pa je že na povsem golem pobočju parkirišče in nekaj ravnega tereno, od koder se sicer spuščajo zmajarji in jadralni padalci.

Nadaljuj z branjem ‘Galičica’

Ohridsko jezero je odlična izhodiščna točka za izlete v okolico. V treh dneh se da videti večino zanimivosti. Za podrobnejše raziskovanje ali kakšen resnejši pohod v okolici pa je seveda potrebnega več časa. V poletnem obdobju, ko je jezero prijetno toplo je seveda kopanje v Ohridskem jezeru ena od glavnih dejavnosti. Poleg tega je tudi ribolov dovoljen vsem brez dovolilnic in ribičev ne preganjajo, saj je rib dovolj za vse.

Naše izhodišče je bila vas Peštani, ki je nekako na polovici vzhodne strani jezera. Zahodna obala jezera je na albanski strani. Vas Peštani premore obilico nastanitvenih kapacitet, vse vile, hiše in apartmaji pa so le korak stran od jezera. Urejena plaža s pomoli, s katerih se da tudi skakati je pri hotelu Desaret.

Iz Peštanov smo šli na naslednje izlete v bližnjo in malce daljno oklico: zgodovinski muzej na vodi, manastir Naum, Galičico, Prespansko jezero, Ohrid, Vevčani, manastir sv. Ivan biogorski in v kanjon ter slap Duf.

Nadaljuj z branjem ‘Ohrid, jezero in okolica’

Manastir sv. Naum (Свети Наум) je eden od najbolj obiskanih v Makedoniji, saj leži na južni strani Ohridskega jezera in je priljubljena postojanka vseh turističnih pohodov in množičnih turističnih agencij. Kljub temu se splača ustaviti in pogledati vsaj okolico, za prgišče drobiža pa tudi notranjost. Parkirišče se tudi plača, vendar cena nikakor ni visoka. Ko smo parkirali tik ob jezeru, je k nam stopil en starejši možakar in ponudil en krog s čolnom. Koliko? “Ma, daj dva eura.” Nas šest v velikem čolnu, pa še obširne razlage o jezeru, nekaj malega o manastirju in nekaterih zanimivostih smo bili deležni.

Nadaljuj z branjem ‘Sv. Naum’

Ohrid (Охрид) je največji kraj na obali Ohridskega jezera in je z 42000 prebivalci osmo največje mesto v Makedoniji (leta 2012). Mesto leži na dnu Ohridskega polja, na osamljenem apnenačastem hribu (792 mnm), ki je rtasto zarezan in se visoko dviga nad Ohridskim jezerom (695 mnm). Po takšnem položaju na hribu (»rid« je makedonski izraz za hrib), je mesto dobilo slovansko ime (»vo rid«, »o hrid«). Od leta 1980 sta Ohrid in Ohridsko jezero na seznamu svetovne kulturne dediščine UNESCO-a. Za ogled nekaj najbolj zanimivih točk je potrebno vsaj eno popoldne.

Nadaljuj z branjem ‘Ohrid’

Zgodovina Ohridskega jezera je bogata, saj leži na pomembnih prometnicah in v središču burnih dogajanj v bližnji in daljni zgodovini. Makedonci so uredili repliko koliščarskega naselja na vodi in v kolibah uredili notranjost, ki ponazarja življenje v času 1200 do 700 p.n.š. Muzej ni klasičen muzej, ampak je zanimiv prostor, predvsem za otroke. Poleg samih kolib na kolih, ki so zapičeni v dno jezera se da videti še, kako so nekoč ljudje kuhali, spali, tkali, kaj so imeli oblečeno, kako so kurili v leseni hiši na vodi… Zanimivo je, da so imele mame svoje otroke s štrikom privezane za nogo, da se niso odkotalili v vodo.

Na vzpetini nad koliščarskim muzejem je še ena znamenitost in sicer replika rimske utrdbe. Gradište je bila pomembna rimljanska vojaška postojanka in utrdba. Poleg rimskih zidov so postavljeni tudi prijetni paviljoni, kjer se da uživati v senci.

Pri obisku se pazite kač, ki se rade sončijo na razgretih kamnih. Mi smo videli vsaj 2.

Nadaljuj z branjem ‘Muzej na vodi ob Ohridskem jezeru’

Albanija zaenkrat ostaja na našem zemljevidu le kot tranzitna dežela. Iz Črne gore smo potovali preko Albanije do Ohrida. Pot je minila brez težav, le na meji smo čakali kar nekaj časa. V Albanijo se bomo vsekakor še vrnili za več dni, saj je pokrajina zanimiva in ljudje so nadvse prijazni.

Čakanje na meji popestrijo vozniki, ki vneto prehitevajo kolono, nasproti pa pripelje kamion ali avtobus. Potem je pa pestro. Mejo smo prečkali pri Sukobinu (Ulcinj – Vladimir – Sukobin – Skadar).

Nadaljuj z branjem ‘Albanija’

V Ulcinju smo prespali eno noč na našem potovanju proti Makedoniji. Nismo bili prav v Ulcinju, ampak nekaj kilometrov ven proti jugu, v kraju Donji Štoj. Prenočili smo v apartmaju Dalila. Lastnik Harun in njegova žena Meca sta nas prijazno sprejela in kljub glavni sezoni smo prespali le eno noč za prgišče evrotov. Prispeli smo po skoraj celodnevnem potovanju od Korčule, skozi BiH, mimo Boke kotorske do samega juga Črne gore. Kljub poznemu popoldnevu smo imeli ravno še dovolj časa za obisk mivkaste plaže. Za spuščanje zmaja je vrhunska, za kopanje pa ne, za poležavanje pa še manj. Ampak itak to ni naš način preživljanja dopusta. Kraj poleg obilice apartmajev in vrhunskega voznega parka gostov v njih premore tudi dolge mivkaste plaže, lunapark in obilico komarjev.

Nadaljuj z branjem ‘Ulcinj’

Budva je trenutno na našem zemljevidu potovanj le kot tranzitna točka. Verjetno bo zaradi gneče na plažah in neprimerne ponudbe za našo malo bolj pustolovsko žilico ostalo še nekaj časa tako.

Če potujemo iz Dalmacije proti Črni gori, npr. proti Boki kotorski je ena od zanimivih opcij pot od Dubrovnika skozi BiH proti Risanu. S tem se izognemo nepopisni gneči na mejnem prehodu Karasovići, kjer sicer lahko prečkamo mejo med Dubrovnikom in Hercegnovim.

Približno 4km od glavnega vhoda v Dubrovnik se odcepi cesta levo za Brgat Gornji in mejni prehod v BiH. Pot pelje v Trebinje in naprej proti mejnemu prehodu Klobuk med BiH in Črno goro.

Akumulacijsko jeezro Trebišnjice je zalilo marsikatero vas, cerkev. Rešili so en kamnit most, ki je sedaj v Trebinju. Ob poti Trebinje-Klobuk:

Nadaljuj z branjem ‘Klobuk’