Potovanja

El Torcal de Antequera je naravni park z zanimivimi kraškimi pojavi. Leži cca. 30km severno od Malage v smeri Antequere, blizu vasi Villanueva de la Concepción.

Celotno področje je bilo pred milijonom let še prekrito z morjem. Tektonska aktivnost je spremenila obliko površja in nastali so 1300m viski hribi. Dno morja z vsemi usedlinami v plasteh je tako postalo del kopnega in odprto za vse vplive vetra in dežja. Glede na sestavo plasti so nekatere erodirale, druge pa ostale manj spremenjene. Nastali so zanimivi skladi v obliki albert keksov, naloženih eden na drugega.

Na hrib pelje pot, ki je speljana vse do informacijskega centra za obiskovalce. Na strehi centra je tudi observatorij s teleskopom. V parku so tri pohodniške poti, ki so vse lepo označene in urejen po barvah glede na zahtevnost in trajanje. Zelena je najkrajša, cca. 1,5km, za katero je potrebno približno pol ure hoje, skupaj s fotografiranjem in ogledom. Daljša je rumena, cca. 2,5km, najdaljša pa 4,5km dolga, rdeča, za katero je potrebno kakšne 2-3h. Poti niso veliko v senci, zato se je potrebno opremiti s pijačo, ali pa počakati na nočni pohod, ki jih organizirajo z vodiči iz informacijskega centra. Poti so povsem planinske, tako da je potrebna tudi primerna obutev. Težavnost poti je nekje na nivoju bohinjskih/tolminskih hribov. Ponekod so plasti prepadno odsekane, zato je potrebna previdnost.

Nadaljuj z branjem ‘Torcal de Antequera’

Dolmen de los Hermanos Viera, Dolmen de Menga in Tholos de El Romeral so trije zelo dobro ohranjeni dolmeni v kraju Antequera. Dolmen je vrsta megalitske grobnice ali svetišča. Večina jih izvira iz obdobja zgodnjega neolitika (4000 do 3000 pred Kristusom). Dolmeni so bili navadno pokriti z zemljo ali manjšimi kamni v obliki gomile. V kraju Antequera so vsi trije pokriti z zemljo, podobno kot vsi ostali dolmeni na iberskem polotoku. Z natančnim arheološkim delom so ugotovili, kako so jih zidali. Zgrajeni so bili v bakreni dobi, cca. 4000 let pred kristusom. Najprej so skopali jarek, v katerega so prevrnili velike kamne. Te kamne so potem utrdili. Ko je nastal zid, so cel prostor napolnili s peskom in zemljo ter namestili še stropne skale. Potem so počasi odkopali notranjost. Tako je nastal osrednji prostor, ki ga je obkrožalo 27 velikih ploščatih kamnov. Dostop je bil skozi nizek tunel. Dolmeni so praviloma grobnice, vendar v Vieri niso našli ostankov grobov, le orodje iz kosti in ostanke reliktov iz silike. V Mengi pa so v začetku 19. stoletja odkrili grobnico z nekaj 100 okostji.

Nadaljuj z branjem ‘Antequera’

Najvišji vrh v parku Sierra de las Nieves (Snežna dežela)  je La Torrecilla (1,919 m). Park je res velik, saj obsega 300 km². Zanimiv je po tem, da ima res veliko število raznolikih rastlin in živali, saj obsega področje od vročih priobalnih terenov do visokih vrhov, ki so pozimi pokriti s snegom. Najhitreje se da “pokukati” v park in nekatere zanimive predele, če se odpravimo iz Ronde proti Malagi direktno proti vzhodu. Tako se tudi idealno izognemo gneči na oblanih cestah A7 ali plačilu cestnine na AP7. V tem področju še živijo (sicer ogroženi) risi.

Nadaljuj z branjem ‘Parque Natural Sierra de las Nieves’

Ronda je mestece, ki je na zemljevidu “must see” označen zelo na debelo. V kraj se zgrinjajo turisti od blizu in daleč, verjetno predvsem zaradi lepih opisov v vodičih kot so Lonely planet in podobni. Vprašanje je, kaj je bilo prej, turistične znamenitosti, ali hvalospevi v turističnih vodičih. Kakorkoli, sedaj je mesto en sam turistični bazar. Iz vsega kiča se da izluščiti nekaj zanimivih točk. Ena je vsekakor impozanten most, ki pelje preko globokega kanjona, ki ga je vrezala reka Rio Grande med staro mestno jedro in nov del Ronde. Druga zanimivost je ena najstarejših španskih aren za bikoborbe. Most nima vstopnine, arena pa jo ima. Pravzaprav je vstopnina tudi za most, če želimo ogled od spodaj. Areno lahko prehodimo, tudi preko polja, kjer se odvijajo bikoborbe. Pogled na tribune je veličasten in z nekaj domišljije si lahko vsak sam pričara vzdušje množice gledalcev.

Večina ostalih “znamenitosti” je tipično turistično prenapihnjenih. Npr. muzej lova, ki je verjetno kar ena stara trgovina, kjer so nekoč prodajali lovsko opremo. Kraj je res “must see”, vendar z nekaj preudarnosti pri izbiri “znamenitosti”.

Nadaljuj z branjem ‘Ronda’

Estepona je letoviški kraj na andaluzijski Sončni obali v južni Španiji. Spada še v provinco Malaga. Letovišče je eno od velikih centrov množičnega turizma južne Španije. Nekaj kilometrov v smeri Malage se nahaja velik živalski vrt Selwo Aventura. Sam živalski vrt je dokaj običajen. Živali imajo na relativno velikem prostoru, predvsem afriške (zebre, kamele, žirafe, antilope). Poleg tega so ptiči znotraj velikega z mrežo pokritega dela parka, kjer se lahko sprehajamo in opazujemo ptice znotraj mreže.

Pot pelje tudi mimo lemurjev, ki prosto skačejo mimo obiskovalcev. V parku je tudi nekaj atrakcij za mladiče homo sapiensa: dolga zajla za spuščanje preko jezerca, trampolini in otroško igrišče.

Nadaljuj z branjem ‘Estepona’

Jardin botanico historico La concepcion Malaga je botanični vrt nekaj km severno iz Malage in ima zelo dolgo tradicijo. Ima veliko zbirko rastlin, dreves, kaktusov, rož… Tudi živali je kar nekaj. Še največ je seveda ptičev. Takoj pri vhodu je rastlinjak z mesojedimi in tropskimi rastlinami. Sam park ima veliko potk in nekaj glavnih “skoraj cest”, po katerih se da izgubiti za cel dan. Vseh potk je veliko, za spodoben ogled pa si je potrebno vzeti vsaj nekaj ur.

Botanični vrt bi sicer lahko lepše poimenovali arboretum, ker je večina rastlin dreves. Škoda, da je v bližini avtocesta, vendar se hrupa s ceste zaradi gostote vegetacije skoraj ne sliši. Drevesa so urejena po tematiki, npr. “okrog sveta v 80 drevesih”, kjer so zbrani primerki s celega sveta, urejeno lepo po kontinentih. Presenetilo me je, da so npr. limone kar tako ležale po tleh, nekaj podobnega kot pri nas kakšna stara jabolka, za katerimi se nihče niti ne skloni.

Opazujemo lahko 10 in več metrov visok babmus, evkaliptus, ki ima deblo premera več kot 3m, palme z zrelimi bananmi, čudne primerke dreves iz afriške puščave, 10m visok fikus benjamin, palme, kaktuse…

Ena od poti, ki pelje povsem po vrhu je precej dolga in na soncu z malo sence, tako da v sončnem vremenu ni preveč primerna za sprehod. V senci dreves ob vznožju pobočja pa le redko posije sonce. Predvsem pa je v parku mir in sliši se le ptičje petje.

Transport do vhoda je malo problematičen brez lastnega prevoza. Od avtobusov vozi le “hop-on, hop-off” turistični avtobus. Z avtom pa pridemo do parka po cesti A45 (iz Malage proti severu), na kateri je lepo označen izhod.

Nadaljuj z branjem ‘Jardin botanico historico La concepcion Malaga’

Malaga je mesto in pristanišče v Andaluziji, na obali Sredozemskega morja z več kot pol milijona prebivalci, kar ga uvršča na drugo mesto v regiji (za Sevilo) in na šesto mesto v Španiji. Ustanovili so jo Feničani, od katerih se je obdržalo tudi ime (malaka pomeni sol v Feničanskem jeziku). Nad prostaniščem se dviga hrib Gibralfaro, na katerem je trdnjava iz 14. st. Pod trdnjavo na hribu je še ena po imenu Alcazaba. Obe sta povezani z obzidjem. Tudi star del mesta je bil obdan z obzidjem. Malaga se, tako kot večina večjih španskih mest, ponaša z veliko areno za bikoborbe, ki se lepo vidi s sprehoda proti vrhu Gibralfara.

Nadaljuj z branjem ‘Malaga’

Celotna južna obala Andaluzije, Costa del sol je posejana s turističnimi mravljišči. Eno takih je tudi Benalmadena, ki leži približno 15km iz Malage proti jugu. Starega mesta, pravzaprav vasice skoraj ni več. Nekje na obrobju turističnega vrveža se sicer čuti en starejši del kraja, vendar je že davno izgubil ves svoj čar v senci mogočnih “znamenitosti”, namenjenih masovnemu turizmu in izvabljanju dodatnih evrov iz denarnic turistov, ki se zgrinjajo sem z vseh koncev sveta. Zgradili so npr. gondolo na bližnji hrib, pri tem da je cena karte podobna dnevni smučarski karti pri nas, vendar z razliko, da ta deluje celo leto nepretrgoma, saj turistov nikoli ne zmanjka. Kraj premore kar dve atrakciji z morskimi prebivalci. Prva je Salwo delfinarij, kjer postrežejo z morskimi levi, ribami, delfini in tudi zanimivim sožitjem tropskega vrta in pingvinov. Prav zanimivo sužitje je v isti stavbi, saj oboje poganja ista toplotna črpalka. Zgoraj greje tropski del, spodaj pa hladi delfine, ki jim tudi sredi poletja sneži na glavo.

Poleg vodnih živali imajo tudi nekaj kakdujev in papig, ki so jih zdresirali za “šov”. Pri vstopu postrežejo z dnevnim razporedom, koder piše ob katerih urah so posamezne predstave. Imajo ptičji šov, hranjenje pingvinov, ogled opičnjaka od znotraj in predstavo z delfini.

Nadaljuj z branjem ‘Benalmadena’

Žveplo je deveti najbolj pogost element v naravi. Čisto žveplo nima vonja, vendar ga hudomušna narava rada kombinira z vodikom, da nastane vodikov sulfid, ki je vsem znanega vonja po gnilih jajcih. Vsekakor pa je ne glede na njegov vonj, žveplo koristno za zdravje, zato je vodni vir, ki je bogat z žveplom že od pradavnine pritegnil ljudi. Tako je tudi nastalo kopališče v soteski reke Albarran, malo ven iz turistične Manilve, menda še za časa Julija Cezarja. Cesto AP7 zapustimo pri odcepu za Cesares (ena od “belih” vasi iz zaledja Ronde) in se peljemo mimo velikega kamnoloma. Takoj pod viaduktom pri restavraciji Roman Oasis se odcepi ostro levo malo slabši makadam, ki nas po slabem kilometru pripelje do kopališča. Ko cesta postane skoraj neprevozna, je na desni strani spodaj bela kupola kopališča.

Prostor je še posebej priljubljen med domačini, ki imajo tu popoldanske piknike med tednom ali celodnevne za vikend. Voda v kopališču je poleg neprijetnega vonja tudi malo motna, tako da se ne vidi dna. Ker je vse skupaj še opremljeno z obokanimi tuneli, v katerih je voda skoraj do stropa, je plavanje kar malce zastrašujoče.

Nadaljuj z branjem ‘Manilva – žvepleno rimsko kopališče’

Gibraltar sva obiskala kar peš. Parkirala sva na španski strani, tik pred mejo, v kraju La Linea. Po opravljenih mejnih formalnostih je sledil en dolg prehod za pešce preko pristajalne steze. Letališče v Gibraltarju ima namreč pisto kar preko celotnega ozemlja in še malo v morje. Posledično gre ves promet kar preko pristajalne steze. Ko pride letalo, spustijo rampe, ko odpelje, pa jih spet dvignejo. Kdo bi kompliciral.

Sprehod po glavni aveniji W. Churchila je ena sama izložba prestižnih znamk nakita, ur in ostalih pritiklin za fine petične goste. Tu in tam je kakšna “souvenirnica”. Najina pot se je nadaljevala do spodnje postaje vzpenjače, s katero sva se povzpela dobrih 400m nad morje v nekaj minutah.

Nadaljuj z branjem ‘Gibraltar’

Visoko leži ob avtocesti, ko gremo iz Sarajeva proti Zenici, na pol poti v Kakanj.

Visoške piramide, tudi bosanske piramide, so ideja pisca in amaterskega arheologa Semirja Osmanagića, ki trdi, da se v bližini mesta Visoko v osrednji Bosni nahaja več piramid, zgrajenih v davnini. Po njegovih trditvah je 213 metrov visok hrib Visočica, zaradi njegove razmeroma pravilne geometrije, pravzaprav starodavna »piramida Sonca«, ki so jo verjetno zgradili starodavni Iliri pred približno 12.000 leti. Trditve so vzbudile precejšnjo pozornost mednarodne javnosti po široko zastavljeni medijski kampanji za promocijo najdbe leta 2005; Osmanagić je s podporniki ustanovil fundacijo Arheološki park: Bosanska piramida sonca, ki nadaljuje z izkopavanji ter promovira razlago, da gre za daleč največjo in nastarejšo piramido človeške izdelave na svetu (za primerjavo, Keopsova piramida pri Gizi je visoka 147 m, datirajo jo v leto 2550 pr.n.št.), ki bo zahtevala popolno revizijo trenutno uveljavljene razlage evropske zgodovine. Kasneje so s pomočjo zračnih posnetkov identificirali še dva podobna hriba v bližini in ju poimenovali »Piramida Meseca« in »Piramida (bosanskega) zmaja«, omenjajo pa še več drugih. Njihov obstoj povezujejo z mističnimi energijami.

Konsenz arheološke stroke je, da gre za popolnoma naravne tvorbe in da ni dokazov o človeški gradnji. Sodeč po geološki analizi je hrib, podobno kot okolica, sestavljen iz plasti klastičnih kamnin brez »anomalij«, o katerih govori Osmanagić. Enako velja za strukture, ki so jih podporniki ideje proglasili za tlakovce pri vhodu in predore pod »piramido«. Obstoj takšnega dela človeških rok ni smiseln niti arheološko – celoten Balkan je pred 12.000 leti doživljal obdobje zadnjega ledenodobnega maksimuma z izjemno suhim in hladnim podnebjem, poseljevale pa so ga paleolitske skupnosti lovcev in nabiralcev, od katerih so v okolici ostali številni materialni ostanki. Poleg tega sta številnih kritik deležna tudi Osmanagićev senzacionalistični pristop in v nekaterih primerih zavajanje, s katerim daje javnosti vtis večje kredibilnosti kot jo njegove raziskave imajo. Kritiki izpostavljajo, da fundacija svojimi posegi ogroža srednjeveška najdišča na hribu in okolici. Javno se je oglasilo tudi več znanih arheologov, ki jih je fundacija lažno navedla kot sodelavce ali podpornike projekta.

[vir: wikipedia]

Za ogled tega čudesa narave ali človeka (kakor komu paše) se je potrebno najprej povzpeti po strmi poti proti vrhu prve “piramide”. V vročem sončne poletnem dnevu je to zelo zahtevno opravilo, saj se temperatura lahko povzpne tudi do 40 stopinj in več. Vsekakor je potrebno imeti dovolj pijače s seboj. Prednost je le ta, da je od polovice naprej senca.

“Izkopavanja” prostovoljnih “arheologov” razkrivajo dokaj lepo poravnane kamnite plošče pod rušo.

Nadaljuj z branjem ‘Visoko’

Pot domov iz Črne gore, sploh če se prične na južni strani, na Albanski meji, npr. pod Prokletijami zna biti predolga, da bi jo odpeljali v enem kosu. Bolj “priročen” je severni del, bližje BiH. Za prenočišče ali pa daljši dopust ob reki Tari je zelo primeren kamp Grab. Ta leži v samem osrčju kanjona reke Tare in predstavlja enega od osrednjih izhodišč za rafting na najbolj privlačnem delu kanjona.

Nadaljuj z branjem ‘Kanjon Tare, camping Grab’

Ko pridemo ali ko zapustimo dolino Ropojano, nas pot pelje preko te vasi. Populacija je v glavnem albanska. Ljudje so se veliko selili v Ameriko iz teh krajev. Sedaj se vrača nekaj sredstev, občasno pa tudi kakšen domačin. Mi smo srečali domačina, ki se je rodil v tej vasi, pa je pripeljal svojo ženo in dva otroka iz New yorka, da bi videli od kod so doma oče, babica, dedek, strici in tete. Domačini dajo veliko na tradicijo, ampak jim tako in tako ne ostane drugega, saj kakšne hude industrije in napredka ni slutiti.

Nadaljuj z branjem ‘Vusanje’

Nacionalni park Biogradska gora se nahaja na področju občin Kolašin, Mojkovac, Berane in Andrijevica, torej nekako v tretjini zgoraj desno, če gledamo zemljevid Črne gore pod Bjelasico med Limom in Taro. Center dogajanja je Biogradsko jezero, kamor se pride z avtom po nekaj ovinkih z glavne ceste Kolašin Mojkovac.

Jezero je nekaj takega kot pri nas npr. Bohinj, le da je malo manjše. Je prijeten prostor za krajši oddih v poletni vročini ali pa za razmigati otrdele okončine med daljšimi vožnjami po Balkanu.

Nas je pot vodila iz doline Grbaje v Plav, Andrijevico in Mojkovac.

Nadaljuj z branjem ‘Biogradska gora’

Plav leži ob istoimenskem jezeru. Kraj je prvo večje naselje v bližini Prokletij. S svojo razgibano arhitekturo je tipično Črnogorsko mesto z mešano populacijo vseh veroizpovedi in različnih narodnosti. Ljudje so prijazni in radi pomagajo turistom ali tujcem. Blizu bencinske črpalke, ob cesti proti centru je z leve stani odlična čevabdžinica. Za porcijo okusnih čevapov, sveže pečenih, z lepinjo in svežim kajmakom boste dali le nekaj drobiža. Ampak okus je pa nepozaben, za vseh 10 mastnih prstov obliznit.

Nadaljuj z branjem ‘Plav’