Potovanja

Ker je bilo škripanja pogradov počasi dovolj, smo ob 7:30 vstali. Po obilnem zajtrku smo se odpravili po Grbaji navzdol do Gusinja. Dolina Ropojana je neposeljena dolina, jugovzhodno od doline Grbaje. Dostopna je preko Gusinj, v smeri vasice Vusanje. Tam se cesta počasi konča. Vožnje je za cca. 15km in v dobre pol ure že parkiramo pred staro kravlo obmejne policije. Slabša cesta se sicer nadaljuje navzgor po dolini, vendar je dobro imeti kakšnega terenca. Sicer pa smo prišli na pohod, ne na avtomobilistični izlet.

Nadaljuj z branjem ‘Ropojana’

Alipašini izviri so skupek skoraj 100 studencev, ki izvirajo izpod navpične prelomnice na začetku doline Ropojane. Slaba 2km iz Gusinj sledimo oznakam in pridemo do kraja, kjer vse brbota in žubori.

Poleg je manjši lokal. Kot zanimivost lahko povem, da je bilo v teh krajih še pred kratkim krvno maščevanje.

Voda, ki izvira izpod skal je pitna in prijetna osvežitev v vročih poletnih dneh, ne samo za žejo, ampak tudi za pregreta stopala od dolgega pohoda.

Nadaljuj z branjem ‘Alipašini izviri’

Severna vznožja Prokletij so bogata z vodnimi izviri. En najlepših izvirov na tem področju je Oko Skakavca ali Savino oko ali Oko Skakavice. Izvir se skriva na začetku doline Ropojane. Dostop je lahek in enostaven od vasi Vusanje, do koder vodi ozka, ovinkasta in asfaltirana cesta. Parking je možen na platoju pred bivšo karavlo. Od začetka makadama, ki vodi po dolini Ropojane se po dobrem kilometru odcepi pot navzdol do izvira. Kmalu zagledamo pravljično podobo izvira, kjer se nam kar naenkrat razpre gozd, na sredi pa v skrivnostni svetlobi zasije zelen kraški izvir.

Nadaljuj z branjem ‘Oko skakavca’

Ko smo se vračali s pohoda po Ropojani, smo se ustavili še pri tem zanimivem slapu. Voda iz doline Ropojane, ki v glavnem izvira pri Skakavcu se tik nad vasjo Vusanje zareže v ozko sotesko Grlja. Pred tem pa še pade v visokem slapu najprej v amfiteater, potem pa izgine v ozki soteski. Ko takole prideš do slapa, ga samo slišiš, za pogled na slap pa se je potrebno pošteno nagniti nad skale.

Nadaljuj z branjem ‘Grlo (Grlja)’

Dolina Grbaja je ena od dveh izrazitih dolin na črnogorski strani Prokletij. V Grbajo pridemo iz Plava, preko Gusinj in po ozki poti v pravljično deželo. Do knjižnih pravljic jo loči le tu in tam kakšen kup smeti in izrazito kavbojsko kapiranje.

Nadaljuj z branjem ‘Grbaja’

Eko katun Grbaja je v lasti g. Srdjana Pavičevića, ki sliši na telefon 069 044 572. Za rezervacijo je najbolje poklicati in se dogovoriti. Veloten “eko katun” je razdeljen na tri dele. Prehrano in pijačo se da dobiti v koči, kjer imajo res poceni in zelo okusno hrano. V isti stavbi je tudi skupinska kopalnica in WC. Drug del je manjši prostor za kampiranje, ki se nahaja pred kočo. Zadaj je pa še tretji del – to so pa še manjše lesene hiške, kjer lahko prespi do 5 ljudi v enem prostoru. Opremljene so tudi s preprosto kopalnico in elektrificirane. Za kuhanje je potrebna lastna oprema. Mi smo odlično shajali z manjšim plinskim gorilnikom in nekaj posodami. Enkrat na dan pa smo jedli v koči. Vse skupaj se nahaja na  lokaciji 42.523874,19.787315.

Nadaljuj z branjem ‘Eko katun Grbaja’

»Najbolj skrivnostno, najteže pristopno in najbolj divje gorstvo na Balkanskem polotoku in za Alpami, tudi v Evropi. Južnoevropske Alpe!«
Ami Boué (1794–1881), francoski geolog in potopisec

Vlado Vujisić je za Planinski vestnik 4-2007 zapisal

Prokletije so znane tudi kot “južnobalkanske Alpe”. Od Alp se ločijo le po barvi, saj je kamen bolj siv in temnejši. Po lepoti pa prav nič. Druga poglavitna razlika je obljudenost. Prokletije so zelo odmaknjeno hribovje, kjer srečamo ljudi le za vzorec. Morda v najbolj udarnih poletnih terminih naletimo na pohodnika ali kakšno manjšo skupino Slovakov ali Čehov, ki so tu kar pogosto. Mi smo naleteli tudi na prijaznbe beograjske jamarje, ki so preživeli tri tedne v jamah znotraj Prokletij. 

Prokletije so najmogočnejši gorski masiv na Balkanskem polotoku. Čeprav jih geografsko prištevamo k Dinarskemu gorstvu, jih njihov videz, pa tudi višine njihovih vrhov, nekako ločijo od preostalih Dinaridov. Z visokimi, drzno oblikovanimi vrhovi in ozkimi, globokimi dolinami bolj spominjajo na Alpe. V njih je bila nekoč tudi najizrazitejša glaciacija na Balkanu, ki je pustila močne sledi v obliki številnih od ledenikov izdolbenih dolin in krnic, v katerih je ostalo kakih deset manjših ledeniških jezer. Srbski geograf Jovan Cvijić je zapisal, da »na nobenem območju Balkanskega polotoka ledeniki niso pustili tako globokih sledi ledeniške erozije kot prav v Prokletijah«. Zato jih je Ami Boué upravičeno imenoval »Južnoevropske Alpe«.

Podrobnosti in tehnične podatke si lahko preberete na wikipediji – Prokletije.

Bazni tabor

Naš “bazni tabor” je bil v dolini Grbaje, kamor se pride po ozki asfaltirani cesti iz Gusinj. Mi smo prispeli iz Kolašina, preko prelaza, kjer smo leto nazaj bivali v eko katunu Štavna, preko Plava v Gusinje. V Plavu smo se podprli s 30 čevapi, šest velikimi lepinjami in nekaj piksnami gaziranih pijač, za kar smo odšteli le 6 EUR. V starejšem planinskem vodniku sem prebral, da je potrebno javljanje na policijski postaji v Gusinju za vse, ki se peš odpravljajo na mejo z Albanijo. Domačini so nam sicer prijazno pokazali, kje je policijska postaja, vendar so nas obenem malo čudno gledali, kakšne hecne ideje da imamo. Seveda je šlo potem kot po maslu brez vseh teh formalnosti.

Nadaljuj z branjem ‘Prokletije’

Kanjon Morače se zareže med mogočno hribovje na severu Podgorice. Veličastno speljana cesta povezuje kraje na severu s Podgorico. Sredi kanjona stoji star Manastir, kjer se je vredno ustaviti in popiti kupico osvežilne vode na njegovem dvorišču.

Gradnja take ceste je bil pravi podvig. Po pričevanjih so cesto zakoličili s pomočjo alpinistov, ki so se morali z vrha spustiti po vrveh do bodoče trase in tam najprej postaviti gradbene odre. Šele zatem so gradbeni delavci lahko pričeli z zahevno gradnjo.

Nadaljuj z branjem ‘Kanjon Morače’

Skozi Kotor smo že velikokrat potovali, vendar nikoli se nismo ustavili. Letos pa smo se načrtno ustavili v Risanu in si vzeli čas tudi za Kotor.

Nadaljuj z branjem ‘Kotor’

Risan je staro zgodovinsko naselje v samem osrčju Boke kotorske. Cestne povezave so proti Hercegnovem, če pridemo s Hrvaške preko prehoda Debeli breg. Cesta ob morju gre naprej proti Kotorju. Če pa pridemo iz zaledja, je Risan povezan proti “hribom” s povsem novo cesto, ki je nadomestila staro rimsko vijugasto in ozko cesto severno proti Nikšiću. Po tej cesti pridemo tudi iz BiH preko Trebinja in prehoda Vilusi. To varianto priporočam v izogib morebitni gneči na “glavnem” prehodu pri Hercegnovem. Res da je potrebno dvakrat čez mejo, vendar se splača tudi obiskati Trebinje.

Nadaljuj z branjem ‘Risan’

Skozi Trebinje smo se podali na poti iz Dalmacije, natančneje iz Korčule proti Črni gori. Zaradi slabih izkušenj s sobotnim čakanjem na meji med Hrvaško in Črno goro smo se odločili za kratek ovinek preko BiH, ki se je izkazal za več kot odličen. Malo naprej od Dubrovnika pot zavije proti severu v hribe na mejo z BiH. Mejni prehod Brgat je skoraj prazen in v nekaj minutah smo bili skozi. Pot se ves čas vzpenja in kmalu se pojavijo ostanki ozkotirne trase železnice. Po progi Trebinje – Dubrovnik je svoje čase vozil znameniti Ćiro. Ostanke te znamenite proge si lahko ogledamo v Mokri gori na Šarganski osmici.

Nadaljuj z branjem ‘Trebinje’

Če se odpravljamo v notranjost Črne gore s primorske strani, sploh s Hrvaške skoraj ne moremo mimo Boke kotorske. Velik, v kopno zarezan zaliv je že v pradavnini nudil zavetje pomorščakom in morskim vojskam. S tem naravnim zavetjem je povezanih veliko dogodkov iz slavne zgodovine Črne gore.

Pot preko Boke si lahko vzamemo bolj na dolgo in gremo ves čas po obali, ali pa nekje na sredini, v kraju Kamenari oz. Lepetane, odvisno s katere strani gremo. Trajekt stane 8 EUR po vozilu in v poletni sezoni vozi neprestano, ko se nabere dovolj vozil. Celotna dolžina obale je celih 15 navtičnih milj ali 28km.

V primeru, da se odločimo za pot okrog zaliva, priporočam postanek v kraju Risan na čevapčičih ali pizzi. Cene so dokaj sprejemljive, hrana pa okusna in v izobilju. Za lažjo orientacijo je tule račun enega kosila za 6 oseb:

Risan so ustanovili Grki v 4. stoletju pred našim štetjem, nekako takrat kot Budvo. V vasici Lipići si lahko ogledamo jamske poslikave iz časov 8. stoletja pred n.š. Nad Risanom se dviga Orjen, ki je zanimiva hribolazniška destinacija, obenem pa nudi veliko zanimivosti iz daljne zgodovine.

V Boki kotorski so tudi manjši otočki, ki so vredni ogleda, vendar si je za to potrebno vzeti cel dan. Gospa od Škrpjela je nastala na čereh s pomočjo materiala, ki so ga pripeljale ladje s kopnega. Leta 1630 so sezidali prvo kapelo, ki je bila do leta 1725 razširjena. Poleg je zrasel tudi farovž. Notranjost cerkve je poslikana s freskami samoukega umetnika po imenu Tripo Koklja (1661-1713), ki je s poslikavami prikazal podobe iz stare in nove zaveze. Za obisk lahko poiščete domačina s čolnom, ki vas bo za nekaj € zapeljal tja, vas počakal in pripeljal nazaj.

Nadaljuj z branjem ‘Boka kotorska’

Zadnji dan na Sardiniji smo ob poti do večernega trajekta zavili do nekaj zanimivosti. Najprej smo se ustavili v centralnem delu razvpite Coste Smeralde, v kraju Porto Cervo. To je uradno središče tega letoviškega mondenega okraja na Sardiniji. Razen nekaj jaht sicer ni nič posebnega. Tu naj bi prebivali super bogati italijanski milijarderji. V letu 2011 so bili ti “reveži” tarča napadov roparjev z uspavalnim plinom, ki so jih pokradli med spanjem, ne da bi jih prebudili… No, kakorkoli, to ni ravno ciljna lokacija, kamor bi se človek podal na dopust. Je pa zanimivo za pogledat razne barkače v petih in več nadstropjih, ki so verjetno vredne kot letni proračun kakšne afriške države. Tik ob marini, kjer se ta blišč (in beda) razkazuje je mala, zanimiva cerkvica “Stella maris”. Pred cerkvico se da tudi brezplačno (!) parkirati, od koder je tudi spodoben razgled na marino. Zapeljali smo se tudi po dolgem in počez ob obali, vendar drugje nismo našli kaj primernejšega za parkiranje in ogled. V enem od turističnih “ghetov” za petične goste smo pri izhodu (na normalni cesti) naleteli na zaprto zapornico, ki je pri prihodu nismo opazili. Zapornica je bila spuščena in nikjer nikogar, ki bi jo dvignil. Po kakšnih petih minutah “praskanja po glavi”, kako naj pridemo ven, se je zapornica le dvignila.       Vsi polni vtisov od pogledov na ves ta luksuz smo se odpravili na povsem plebejsko plažo v kraju Punta Marinella. Bilo je vroče, termometer v senci je kazal 41°C. Zalivček nudi nekaj sence, voda pa je plitva in zaradi pripeke je imela verjetno blizu 30°C. Kljub temu smo se “ofrišali” in naskakli v plitvinah. Počasi je sledil odhod proti trajktu in zaključku našega potovanja po Sardiniji. Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 11. dan: Porto Cervo, Punta Marinella, Golfo Aranci’

Deseti dan potovanja smo si vzeli malo počitka za nekaj minut poležavanja na plaži. Po kosilu smo odpeketali do bližnjega stolpa Torre Vignola, ki je le streljaj od kampa, kjer smo bivali. Torre Vignola je tudi kraj, kjer je camp Baia Blu La Tortuga. Pri stolpu smo mimogrede pobrali geocache.

Stolp je bil zaprt, kjlub temu, da bi po uradnem urniku moral biti odprt še vsaj uro in pol (glej urnik na sliki zgoraj).

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 10. dan: Počitek in Vignola Mare’

Bil je zadnji dan, ko smo naredili “resnejši” izlet. Zgodnjemu vstajanju je sledil pošten zajtrk, saj smo imel pred sabo dolgo turo v zanimive kraje. Poleg tega smo spakirali tistih 300 sendvičev, da slučajno ne bo kdo lačen po poti. Ko smo se “porihtali”, opravili vse WC potrebe in se končno vsedli v naš Sardinijamobil, smo švignili mimo Castelsarda, Sassarija proti Algheru direkt na rt Capo Caccia, kjer je famozna slavna Neptunova jama, grotta di Nettuno. Parkirišče pri vhodu je majhno, tako da je potrebno poiskati prostor ob cesti. V najslabšem primeru se lahko parkira cca. 2km od vhoda na razglednem prevalu, kjer se makadamska cesta odcepi od glavne.

Do vhoda v jamo vodi več kot 500 stopnic, ki pa so na srečo dopoldne lepo v senci, saj je pot na jugozahodni strani navpične stene. Hoje navzdol s slikanjem in opazovanjem mogočnih skal je za dobrih 10 minut. Vhod v jamo je po ozki poti. Karte prodajajo tik pred vhodom. Pri plačilu vstopnine smo vzeli družinsko prepustnico. To je plastična kartica, ki omogoča popust pri vstopnini za družine z najmanj dvema otrokoma. Pri vstopu v eno od štirih znamenitosti odrežejo en vogal. Mi smo kasneje ta dan izkoristili popust še za Nuraghe di Palmavera.

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija, 9. dan: Castelsardo, Sassari, Alghero, Neptunova jama, Nuraghi di Palmavera, Stintino/Pelosa, Slonova skala, Domus de Janas’