Skopje
Prvi namen obiskati Skopje sega že v leta okrog osamosvojitve Slovenije. Ker je naši osamosvojitvi sledila vojna vihra po Balkanu, je ideja padla v vodo. Sedaj, več kot 20 let kasneje pa smo končno realizirali to željo. Pot v Skopje je bila del ovinka z letovanja na Korčuli. Po ovinkih skozi Črno Goro, Albanijo, mimo Ohrida smo končno prispeli do sorodnikov v Skopju.
V mestu vse živo gradijo, v glavnem pa spomenike, tudi take za 18M€ (Aleksander Makedonski na konju, npr.). Imajo kopijo rimljanskih skulptur, slavoloka zmage, v parku gori večni ogenj, vlado in parlament oblačijo v gotsko preobleko z bogatimi štukaturami.
Obisk Skopja ni popoln bez obiska spominskega muzeja Marije Terezije. Hiša je spet nekaj posebnega in v popolnoma drugem slugu, kot ostale. Rojstne hiše Marije Terezije žal ni več, so pa na mestu, kjer je nekoč stala, to je na enem od trgov pred eno veleblagovnico, nedaleč stran od železniške postaje, v tla vstavili vogalnike, ki ponazarjajo lego. Železniška postaja je tudi zanimiva, saj je na njej ura, ki se je ustavila v trenutku velikega potresa in še vedno opominja na tisti nesrečni dogodek 26.7.1963.
Tudi v Skopju so taborili zaradi podobnega vzroka, kot v Turčiji: občinska oblast je hotela posekati nekaj dreves za izgradnjo novega nakupovalnega središča v centru mesta:
Žal smo za Skopje imeli le eno popoldne, zato smo se počasi odpravili preko Vardarja v stari del, ki mu parvijo Čaršija. Ta ima podoben utrip, kot Baščaršija v Sarajevu. Ker se že skoraj večeri, se je tudi dogojanje preselilo na vrtove manjših lokalov in ponekod je bilo prav živo. Zagotovo bo potrebno obisk ponoviti in si vzeti kakšen dan več za ogled mesta in kakšne čevape.
Ogenj in otroci, eksplozivna kombinacija
