Značke: ‘dolina’

Jezero Vrutak, Trebišnjica, Ćiro

Jezero se nahaja s konca Popovega polja, ki leži zahodno od Trebinja. Dolina je rodovitno področje, kjer gojijo sadje in zelenjavo. Mimo jezera se peljemo, če gremo iz Neuma proti Trebinju. Obstaja več poti, a najlepša je trasa stare železnice, ki je nekoč peljala vse do Dubrovnika. Vlak poznamo pod imenom Ćiro. Del te proge še obratuje v Mokri gori, kjer je tudi eden najbolj zanimivih odsekov s tuneli in ostrimi zavoji.

IMG_1255

Reka, ki teče preko Popovega polja se imenuje Trebišnjica. V gornjem toku bi ji težko rekli reka, saj gre za betoniran vodni kanal, ki ga napaja akumulacijsko jezero Vrutak in se vije po dolini z imenom Popovo polje.

IMG_1249 IMG_1250 IMG_1252 IMG_1253 IMG_1257 IMG_1332 IMG_1336

 

 

Tole je karta poti med Neumom in Trebinjem s postankom v jami Veternjača. Pot ob Trebišnjici poteka večino časa po trasi stare železnice:

 

Vusanje

Ko pridemo ali ko zapustimo dolino Ropojano, nas pot pelje preko te vasi. Populacija je v glavnem albanska. Ljudje so se veliko selili v Ameriko iz teh krajev. Sedaj se vrača nekaj sredstev, občasno pa tudi kakšen domačin. Mi smo srečali domačina, ki se je rodil v tej vasi, pa je pripeljal svojo ženo in dva otroka iz New yorka, da bi videli od kod so doma oče, babica, dedek, strici in tete. Domačini dajo veliko na tradicijo, ampak jim tako in tako ne ostane drugega, saj kakšne hude industrije in napredka ni slutiti.

IMG_1599.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Vusanje’

Alipašini izviri

Alipašini izviri so skupek skoraj 100 studencev, ki izvirajo izpod navpične prelomnice na začetku doline Ropojane. Slaba 2km iz Gusinj sledimo oznakam in pridemo do kraja, kjer vse brbota in žubori.

Poleg je manjši lokal. Kot zanimivost lahko povem, da je bilo v teh krajih še pred kratkim krvno maščevanje.

Voda, ki izvira izpod skal je pitna in prijetna osvežitev v vročih poletnih dneh, ne samo za žejo, ampak tudi za pregreta stopala od dolgega pohoda.

IMG_1681.jpg

 

Nadaljuj z branjem ‘Alipašini izviri’

Grbaja

Dolina Grbaja je ena od dveh izrazitih dolin na črnogorski strani Prokletij. V Grbajo pridemo iz Plava, preko Gusinj in po ozki poti v pravljično deželo. Do knjižnih pravljic jo loči le tu in tam kakšen kup smeti in izrazito kavbojsko kapiranje.

IMG_1132.jpg

 

Nadaljuj z branjem ‘Grbaja’

Sardinija 3. dan: Talana, Ursulei, Baunei, Pedra longa

Tretji dan našega potovanja smo po dolgih kilometrih vzeli “malo bolj na izi”. Plan je bil, da se odpravimo po dolini za Arbataxom proti Talani, se povzpnemo skozi vasice, gremo do zanimive skale Pedra longa in na koncu poiščemo kakšno trgovino, saj po treh dneh bi se pa že počasi prileglo spet kaj konkretnejšega, torej mesnatega. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Po bolj poznem vstajanju ob 8:20 smo šli najprej tankat, pa so rekli “gasolino finito”. Najprej sem debelo pogledal, ko pa fantič na črpalki ni hotel ponuditi drugega kot čiščenje stekel, smo odšli do naslednje črpalke, kjer pa so rekli “cash only”. OK, pač še ena od zanimivosti potovanja v nove kraje. Je bilo pa vsaj zabavno spoznati nove običaje. Istočasno smo se seznanili tudi z novimi cenami goriva. Za 100€ sem natankal le 60 litrov. Potem smo šli v “hribe”. V LP so zapisali, da je dolina proti Talani “outofworlderly”. Izkazalo se je, da to kar drži. Za kakšnega debelušnega Amerikanca morda res, za nas, vajene vsega hudega pa vendarle ne tako zelo nezemeljska pokrajina se lahko pobaha z neskončnimi drevoredi cvetočih oleandrov, ki se bohotijo z obeh strani ceste in še ob vsaki strugi, kamor seže oko. Postanek v senci ob cesti je razkril še eno zanimivost Sardinije: plutovce. Te smo srečali že med potovanjem po Korziki, vendar je Sardinija vodilna proizvajalka plute v Sredozemlju. Oleandri so bili predvsem všeč ženskemu delu ekipe, lupljenje plute s pipcem pa moškemu. Talana je vasica, stlačena pod hrib, do katere vodi lepa, ovinkasta, ozka panoramska cesta. Spoznali smo še en običaj: streljanje na znake ob cesti, poznan iz Korzike.

IMG_9089.jpg IMG_9093.jpg IMG_9099.jpg IMG_9104.jpg IMG_9109.jpg IMG_9111.jpg IMG_9114.jpg IMG_9119.jpg

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija 3. dan: Talana, Ursulei, Baunei, Pedra longa’

Dolina Manganello

Na poti iz enega kampa v centralnem delu Korzike (Corte) do drugega kampa na jugovzhodnem delu (Santa Lucia di Porto Vecchio) smo se ustavili še v eni zelo zanimivi rečni dolini. Nahaja se na 9. odseku poti GR20, ki je ena od najbolj poznanih večdnevnih transverzal na Korziki.

Iz mesta Corte smo odšli naravnost proti jugu, mimo krajev Venaco (ki je znan po mehkem, nežnem in okusnem siru venaco – če imate možnost, se odpravite tja v času Fiera di U Casgiu, 28. ali 29. aprila – mi smo bili en dan prezgodaj) , Vivario do Tattone, kjer se od glavne ceste odcepi ozka vaška pot proti zaselku Canaglia. Ob poti srečamo “dvomostovje”, železniški most Pont Eiffel na reki Vecchio, postavljen po načrtih francoskega inženirja Gustava Eiffla v 90. letih 19. stoletja, zgodovinski spomenik od leta 1976. Pod 170 metrov dolgim in 84 metrov visokim mostom se nahaja cestni most, zgrajen leta 1827. Na lokalni cesti smo srečali krave, se prebili skozi vas in na koncu vasi parkirali na označenem parkirišču. Prostora je za kakšnih 5 avtomobilov. Ker je pot malo obiskana, ni bojazni da bo zasedeno. Pred nami sta bila le dva avta s pohodniki.

Tudi tu so bile krave na cesti Avto (registriran) je bil opora kažipotu Sem smo se odpravili

Slike: (Levo) dostop do vasi Canaglia, (Sredi) parkirišče na koncu vasi, kjer se začne pot, (desno) pot je lepo označena

Nadaljuj z branjem ‘Dolina Manganello’