Potovanja

Šesti dan zdoma je bil spet ovinkast. Prevozili smo 265km v slabih šestih urah, od tega je bilo 4h30 čiste vožnje. Ker smo za pot izbrali kar “s prstom po zemljevidu” – direktno od Lotzoraia na sredini vzhodnega dela Sardinije proti majhnemu kraju Vignola Mare pri malo večjemu Aglientu. Pot Tortoli – Villagrande Strisaili je precej ovinkasta, potem sledi skoraj avtocesta skozi nacionalni park Gennargentu, kjer so ob cesti znaki za poledico in snežinke. Skozi Nuoro je bilo nekaj obvozov in smo imeli nenačrtovan ogled mesta, ki pa je le eno od večjih mest na Sardiniji. Kot zanimivost lahko omenim, da smo na izhodu iz mesta videli (edine) pripadnike etnične manjšine, ki so tudi sicer v večjem številu okrog našega doma (beri: cigane).

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija 6. dan: Selitev na sever’

Četrti dan našega potovanja po Sardiniji smo namenili pohodu na eno “sanjskih” plaž, na plažo Goloritze. Pohod se začne na enem bolj odmaknjenih delov province Ogliastra, na planoti Golgo. Zaradi vroče napovedi smo vstali malo prej, že ob 6:30 in se ob 8;40 celo odpravili iz kampa. Najprej mimo odcepa za Santa Maria di Navarese. V kraju Baunei nas je navigacija speljala kar takoj na prvem odcepu, takoj za pokopališčem na desno, skozi vas po ozkih ulicah. Prostora z leve in desne je bilo le nekaj cm. Ko je pa se je pot pred nami zožala na širino pločnika, edini izhod iz labirinta pa je bila strma, še ožja pot nekam pod skale, pa sem vseeno stopil iz avta in povprašal staro ženico “Dove a Golgo?”. Pa je samo pokazala z nagubano roko “Qui!”. Pa smo šli “qui” v breg. Na srečo se je za hišami pot spet razširila in se priključila na “glavni” odcep, ki pelje iz centra Bauneia. Nad vasjo so prav posrečene serpentine, ki nas pripeljejo na planoto Golgo. Asfalt se vleče nekaj km skozi prostran hrastov gozd. Po slabih 8 kilometrih asfalta iz Bauneia se odcepimo desno na makadam v smeri kažipota za Rifugio Cooperativa Goloritze. Ko se približujemo tej koči, je ob cesti vse polno znakov za prepovedano parkiranje. Seveda zaradi tega, ker potem pri koči pobirajo parkirnino, ki znaša 4 EUR za avto za cel dan. Poleg parkirišča je tudi prostor za nekaj šotorov in kakšen avto dom. Koča nudi osnovne stvari, mrzlo pijačo in kakšen prigrizek. Cene so malce zasoljene, kot bi bili kje v resnih hribih.

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija 4. dan: Pohod na plažo Goloritze in planoto Golgo’

Tretji dan našega potovanja smo po dolgih kilometrih vzeli “malo bolj na izi”. Plan je bil, da se odpravimo po dolini za Arbataxom proti Talani, se povzpnemo skozi vasice, gremo do zanimive skale Pedra longa in na koncu poiščemo kakšno trgovino, saj po treh dneh bi se pa že počasi prileglo spet kaj konkretnejšega, torej mesnatega. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Po bolj poznem vstajanju ob 8:20 smo šli najprej tankat, pa so rekli “gasolino finito”. Najprej sem debelo pogledal, ko pa fantič na črpalki ni hotel ponuditi drugega kot čiščenje stekel, smo odšli do naslednje črpalke, kjer pa so rekli “cash only”. OK, pač še ena od zanimivosti potovanja v nove kraje. Je bilo pa vsaj zabavno spoznati nove običaje. Istočasno smo se seznanili tudi z novimi cenami goriva. Za 100€ sem natankal le 60 litrov. Potem smo šli v “hribe”. V LP so zapisali, da je dolina proti Talani “outofworlderly”. Izkazalo se je, da to kar drži. Za kakšnega debelušnega Amerikanca morda res, za nas, vajene vsega hudega pa vendarle ne tako zelo nezemeljska pokrajina se lahko pobaha z neskončnimi drevoredi cvetočih oleandrov, ki se bohotijo z obeh strani ceste in še ob vsaki strugi, kamor seže oko. Postanek v senci ob cesti je razkril še eno zanimivost Sardinije: plutovce. Te smo srečali že med potovanjem po Korziki, vendar je Sardinija vodilna proizvajalka plute v Sredozemlju. Oleandri so bili predvsem všeč ženskemu delu ekipe, lupljenje plute s pipcem pa moškemu. Talana je vasica, stlačena pod hrib, do katere vodi lepa, ovinkasta, ozka panoramska cesta. Spoznali smo še en običaj: streljanje na znake ob cesti, poznan iz Korzike.

Nadaljuj z branjem ‘Sardinija 3. dan: Talana, Ursulei, Baunei, Pedra longa’