Potovanja

Četrti dan našega potovanja po Sardiniji smo namenili pohodu na eno “sanjskih” plaž, na plažo Goloritze. Pohod se začne na enem bolj odmaknjenih delov province Ogliastra, na planoti Golgo. Zaradi vroče napovedi smo vstali malo prej, že ob 6:30 in se ob 8;40 celo odpravili iz kampa. Najprej mimo odcepa za Santa Maria di Navarese. V kraju Baunei nas je navigacija speljala kar takoj na prvem odcepu, takoj za pokopališčem na desno, skozi vas po ozkih ulicah. Prostora z leve in desne je bilo le nekaj cm. Ko je pa se je pot pred nami zožala na širino pločnika, edini izhod iz labirinta pa je bila strma, še ožja pot nekam pod skale, pa sem vseeno stopil iz avta in povprašal staro ženico “Dove a Golgo?”. Pa je samo pokazala z nagubano roko “Qui!”. Pa smo šli “qui” v breg. Na srečo se je za hišami pot spet razširila in se priključila na “glavni” odcep, ki pelje iz centra Bauneia. Nad vasjo so prav posrečene serpentine, ki nas pripeljejo na planoto Golgo. Asfalt se vleče nekaj km skozi prostran hrastov gozd. Po slabih 8 kilometrih asfalta iz Bauneia se odcepimo desno na makadam v smeri kažipota za Rifugio Cooperativa Goloritze. Ko se približujemo tej koči, je ob cesti vse polno znakov za prepovedano parkiranje. Seveda zaradi tega, ker potem pri koči pobirajo parkirnino, ki znaša 4 EUR za avto za cel dan. Poleg parkirišča je tudi prostor za nekaj šotorov in kakšen avto dom. Koča nudi osnovne stvari, mrzlo pijačo in kakšen prigrizek. Cene so malce zasoljene, kot bi bili kje v resnih hribih.

S parkirišča se začne čisto zaresna planinska steza. Najprej se moramo dvigniti nekaj 10 višinskih metrov na manjše sedlo, od koder imamo približen občutek, kaj nas še čaka. Z leve strani se začne kazati mogočna stena, ki omejuje sotesko, po kateri je speljana pot proti obali. Kljub temu, da smo srečali ljudi v opankah, napol bose in slečene, tudi z malimi dojenčki v nahrbtniku, take s pol steklenice vode (za dva) na poti navzdol, pa se je potrebno zavedati, da je to povsem spodobna planinska peš pot. Vmes ni nikjer vode, vsaj v poletnem času ne. Prav tako je del poti dokaj grob in ni ravno podoben sprehajalni stezici. Vsaj športni copati, če ne že pravi gojzarji so tu skoraj nujni. Prav tako bomo izzivali usodo s premalo vode ali če ne bomo poskrbeli za primerno zaščito pred soncem.

Vsekakor ne želim nikogar strašiti, saj je pot lepa in vsakdo, ki je kdaj šel v naše sredogorje, bo brez težav zmogel. Tudi otroci. Mi smo potrebovali za pot navzdol slabo uro in pol, pa smo se vmes ustavljali, slikali in raziskovali okolico. Pri ogledovanju spodmolov in obzidanih votlin je bilo sploh zanimivo. V teh ogradah se zbirajo ovce, ki pa imajo v svojih kožuhih neprijetne prebivalce: bolhe. Te so nas napadle z vseh strani, takoj ko smo se približali ogradam. Te nadležnice so nas potem v nogavicah spremljale vso pot. Ker so bile zgleda lačne in žejne, smo bili vsi popikani.

Po kakšne tri četrt ure hoje smo šli najprej mimo naravnih vrat, ki so nastale, ko se je en balvan naslonil na drugega. Ob tem prehodu je tudi velik spodmol, v katerem prav zanimivo odmeva. Malo naprej pa pred seboj zagledamo 143m visok monolit, pravi magnet za prosto plezalce. V maju, leta 2010 pa je bil postavljen zanimiv svetovni rekord. Italijanski kolesar trialist Vittorio Brumotti je naredil 71 poskokov na zadnjem kolesu z varovanjem in 21 poskokov brez varovanja in to na samem vrhu monolita.

Vir: http://www.pinkbike.com/news/vittorio-brumotti-guiness-record-2010.html

Ko pridemo blizu te skale, je tudi obala že zelo blizu. Čisto na koncu sledi še malce neprijetnejši prehod, saj je do plaže potrebno preko strmega dela, ki pa je zavarovan z ograjo. Z vrha tega prehoda, kjer je manjši balkon se nam odpre veličasten pogled na svetlo modro morje in snežno belo plažo. Vse skupaj je kot iz kakšne razglednice s Tahitija in se ne da opisati, zato prilagam raje še nekaj slik:

Sama plaža je prodnata in pesek se nadaljuje tudi po morskem dnu. Voda je izjemno čista in tudi na nekaj metrih globine se še vedno vidi vsak kamenček. Z obeh strani postane obala neprehodna. Na južni strani so navpične pečine, ki se končajo z naravnim mostom, pod katerim smo plavali. Z mostu se da skakati, vendar je za lezenje iz vode priporočljivo, da ni preveč valov, saj so navpične skale zelo ostre.

Celotno področje plaže Goloritze je ograjeno, tako da nabito polni čolni in ladjice “tenstanih” turistov ne morejo na ta košček raja. Vsi itak nadaljujejo proti severno ležečim plažam, npr. Cala luna.

Po kopanju in čofotanju v valovih nas je čakalo še grizenje kolen nazaj v hrib. Na koncu smo se vsi strinjali, da ima ta plaža samo eno pomanjkljivost: morje bi moralo biti še na vrhu. Žgoče sonce in vroč dan sta nas dodbra zmučila, saj smo za pot nazaj potrebovali skoraj dve uri.

Na poti nazaj v kamp smo zaokrožili po planoti in si ogledali njene zanimivosti. Naprej po asfaltni cesti pridemo do cerkvice sv. Petra, okrog katere so staje za drobnico. V ograjenem dvorišču cerkve so tudi prastare oljke. Na planjavi pred cerkvijo se pasejo osli, pujsi in ovce. V bližini je tudi velik vodnjak za napajanje živine. Vsak zadnji teden avgusta se na teh ravnicah odvija zanimiva konjska dirka Sartigliedda. Na koncu smo izpustili ogled najgloblje luknje v Evropi “Su Sterru”.

Na koncu pa še nekaj navigacijskih podatkov:

Najprej track pohoda. Svojega žal nimam, ker mi je zatajil Sports Tracker. Za ostale poti sem sicer uporabljal zanesljiv in brezhibno delujoč Orux Maps.

GPX sled pohoda od parkirišča do plaže (vir sledi). Pogled na google maps.

Tule je pa še nekaj opornih točk (GPX / google maps):