Korzika je zelo hribovita, kar pomeni, da je tudi veliko vodotokov, ki ponujajo obilo zabave. Z ustrezno opremo in ob vodstvu si lahko privoščimo soteskanje (kanjoning), vendar je to dokaj draga zadeva, saj stane okrog 35 do 40€ po osebi. Poleg soteskanja je možno začutiti divjino sotesk tudi s peš obiskom. Na spllošno se držimo enega pravila: poiščemo področje, kjer so soteskarji in sledimo cesti, ki vodi ob kakšnem od kanjonov. Ko naletimo na most preko vode, kjer so parkirani avtomobili, se držimo vodotoka od mostu navzgor. Ponavadi so na enem ali drugem bregu uhojene koozje stezice. Ne pričakovati kakšnih oznak, markacij ali celo kažipotov. Tolmuni ob teh rečicah so skrbno varovana skrivnost. Vendar brez skrbi, poti gredo vzdolž vode in slej ko prej pridemo do slapa, pod katerim je tolmun. Lahko se ustavimo že na prvem, ali pa raziskujemo naprej ob vodi navzgor. Priporočljivo je imeti tudi kakšno prasico, v katero spravimo mobitele, ključe in fotoaparat, ter se odpravimo kar po vodi navzgor. Kjer so slapovi, se da ponavadi zaobiti po peš poti. Vsekakor je pot ob teh rečicah nepozabna izkušnja, ki jo lahko doživi cela družina, od najmlajših do najstarejših.
N desnem bregu reke Radike (Радика), nasproti manastira sv. Ivan Bigorski stoji vasica Rostuša (Ростуша). Pred vasjo je na levi (severni) strani v pobočje južnega dela N.P. Mavrovo zarezan kanjon, ki ga je naredil potok. Na koncu kanjona je zanimiv slap Duf. Od vasi do slapa je urejena gozdna pot, ki se vzdržuje z vstopnino. Ta znaša 50 DEN, pobira pa jo čuvaj NP Mavrovo nekje na pol poti proti slapu. Same hoje je cca. pol ure v eno stran, vendar le v primeru, da dirkamo skozi kanjon. Ker je narava v tem delu Makedonije tako lepa, se splača vzeti vsaj 2 uri za čudovit izlet in sprehod. Kanjon je idealen v vročih poletnih dneh, saj je v celoti v senci, obenem pa voda iz potoka ter slapovi še dodatno pohladijo razgreto poletno ozračje. Za ogled kanjona lahko avto pustimo na začetku vasi. Malo naprej od velikega zdravstvenega doma se cesta malo razširi. Na tem mestu je tudi oznaka za pričetek poti. Pot je primerna za vse, le na manše otroke je potrebno na nekaterih mestih malo popaziti, saj so pobočja ponekod strma. Na nevarnejših mestih je pot opremljena z ograjo.
Ko smo se vračali s pohoda po Ropojani, smo se ustavili še pri tem zanimivem slapu. Voda iz doline Ropojane, ki v glavnem izvira pri Skakavcu se tik nad vasjo Vusanje zareže v ozko sotesko Grlja. Pred tem pa še pade v visokem slapu najprej v amfiteater, potem pa izgine v ozki soteski. Ko takole prideš do slapa, ga samo slišiš, za pogled na slap pa se je potrebno pošteno nagniti nad skale.
Piscia di ghjaddu, Piscia di gallo ali kar Petelinov curek po naše je slap, ki nastane, ko se potok Torrente Oso zareže v ozko skalno razpoko in pada v spektakularnem slapu 70m globoko na skale. Pohod je upravičeno popularen med turističnimi obiskovalci Korzike. Sama pot je v zgornjem delu nezahtevna in vsak povprečen pohodnik jo bo zmogel v dobri uri. Pohod pričnemo na parkirišču, približno 1km severno od jezu l’Ospedale. Pot je dobro označena. Vmes prečkamo potok brez mostu, zato je priporočljiva primerna obutev.
Na poti iz enega kampa v centralnem delu Korzike (Corte) do drugega kampa na jugovzhodnem delu (Santa Lucia di Porto Vecchio) smo se ustavili še v eni zelo zanimivi rečni dolini. Nahaja se na 9. odseku poti GR20, ki je ena od najbolj poznanih večdnevnih transverzal na Korziki.
Iz mesta Corte smo odšli naravnost proti jugu, mimo krajev Venaco (ki je znan po mehkem, nežnem in okusnem siru venaco – če imate možnost, se odpravite tja v času Fiera di U Casgiu, 28. ali 29. aprila – mi smo bili en dan prezgodaj) , Vivario do Tattone, kjer se od glavne ceste odcepi ozka vaška pot proti zaselku Canaglia. Ob poti srečamo “dvomostovje”, železniški most Pont Eiffel na reki Vecchio, postavljen po načrtih francoskega inženirja Gustava Eiffla v 90. letih 19. stoletja, zgodovinski spomenik od leta 1976. Pod 170 metrov dolgim in 84 metrov visokim mostom se nahaja cestni most, zgrajen leta 1827. Na lokalni cesti smo srečali krave, se prebili skozi vas in na koncu vasi parkirali na označenem parkirišču. Prostora je za kakšnih 5 avtomobilov. Ker je pot malo obiskana, ni bojazni da bo zasedeno. Pred nami sta bila le dva avta s pohodniki.
Slike: (Levo) dostop do vasi Canaglia, (Sredi) parkirišče na koncu vasi, kjer se začne pot, (desno) pot je lepo označena
Slap Lahomniški Sopot, kot je označeno na kartah ali kratko Sopota, kot ga imenujejo domačini. Pod njim je nekoč stala kovačija, ki jo je odnesla povodenj. Potem so naredili malo hidrocentralo, ki več ne obratuje. Slap pa še vedno šumi in privablja obiskovalce. Okolica je res čudovita in vredna ogleda. Od glavne ceste skozi Laško je oddaljen le kakih 15 minut vožnje. GlejGPX zapis. Ali sled v google maps.
Razloga, da smo obiskali ta zanimiv slap sta dva. Kratke počitnice v Laškem in edini geocache v tem področju. Iz Laškega smo se podali mimo pivovarne in po dolini Lahomnice do Tevč. Parkirali smo pri transformatorju na koordinatah N 46′ 08.691 E 015′ 17.102 in se podali peš po cesti tik preden se cesta začne vzpenjati. Tam smo šli desno ob potoku, mimo enega vodnjaka in do zadnjih hiš, kjer je preko potoka most. Do slapu je le še nekaj 10 metrov, saj ga pri zadnjih hišah že zaslišimo. Slapa sta pravzaprav dva. Ta, ki ga najprej zagledamo je spodnji in je visok 7m. Spodaj je manjše jezerce, kamor se steka voda. Ob vodi je tudi stara stavba, ki je bila nekoč elektrarna. Voda za pogon elektrarne je speljana od zajetja pri zgornjem slapu preko tunela, ki je vklesan v skalo. Do tega tunela se mormo povzpeti skozi grmovje in podrast. Na drugi strani tunela pridemo nad pravkar videni slap.