Sirmione, Gardsko jezero
Zaradi slabe vremenske napovedi smo odpovedali obisk Monte Baldo in se odpravili na bolj varne nadmorske višine, vsaj kar se tiče nenadnih vremenskih sprememb. Sirmione je zanimiv kraj, ki leži na rtu na južni strani Gardskega jezera. Po lokalnih cestah je od izvoza na AC slabe pol ure vožnje do enega od parkirišč na koncu ozkega rta. Rt se konča z ozkim kamnitim mostom, ki je vhod v staro mestno jedro. Promet v mestecu ni prepovedan, ampak je omejen na petične goste mondenih hotelov v samem kraju.
Na konec rta je vsekakor potrebno iti peš. Za pot od parkirišča do konca rta je 1,8km prijetnega sprehoda po starem mestu, peš poti ob obali in tudi preko nekaj olivnih nasadov se da sprehoditi. Vmes smo pobrali še dva geocache-a in se spoznali z “geolovci” iz Nemčije.
Za en evro po odrasli osebi smo se povzpeli v stolp utrdbe na vhodu mesta. Razgledi so lepi, le gneča je bila kar huda zaradi praznika in tudi zaradi turistov, ki v tem času že trumoma oblegajo vse zanimivosti.
Utrdbo Scaliger so pričeli graditi v 12. stoletju in jo počasi širili. Zanimivo zgrajena obzidja, obdana z vodo so nastajala in se večala skozi stoletja gradnje in širitve. S stolpov na obzidju je vse skupaj prav lepo vidno in zanimivo za fotografiranje. Z najvišjega stolpa so ljudje spodaj že kar mali mravljinci.
Na splošno ima Sirmione zelo raburkano zgodovino zaradi svoje strateške lege. Tu mimo so rovarili že Rimljani, pa Langobardi, pa tudi v srednjem veku je bilo kar burno. Podrobno zgodovino si lahko preberemo tudi v lično pripravljenih plakatih v notranjosti utrdbe, ki se ji v originalu reče “Rocca Scaligera”.
Od utrdbe smo se odpravili proti koncu rta. Vmes smo še malo nahranili uboge lačne labode (navkljub tabli o prepovedi takega početja), malo poplezali in odšli mimo zajetja termalne vode za bližnje terme vse do konca rta, kjer je zgodovinsko arheološki park posvečen razvalinam kontroverznega imena “Grotto of Catullus”. “Grotto” sicer namiguje na kakšno jamo, vendar tu ni nikakršne jame, pa tudi rimski poet Catullus ni nikoli živel tukaj, saj so se utrdbe pojavile mnogo let po njegovi smrti. Pri vhodu v park (vstopnina) je tudi manjši muzej. Nadvse zanimiva je skalnata obala s strmimi klifi, po kateri je konec rta tudi dobil ime. V predelu tik ob obali so skoraj vodoravne skale in voda je zelo plitva, tako da so ves čas ob rtu boje in svetilniki, ki opozarjajo na nevarne plitvine. Takoj za plitvinami pa se dno jezera strmo spusti. Vse to je možno videti z razgledne točke na koncu rta.
Če se peljete mimo Verone proti Milanu se vsekakor splača vzeti par uric časa za ogled tega nadvse zanimivega kraja. Pa naj bo to na dan izven glavne sezone.