Potovanja

Pohod do jezera Melo ali še naprej do jezera Capitello je nekaj posebnega. Pohod ima nekaj presežnikov (obiskanost, mogočnost narave, velikost dreves, balvanov, ledeniške kotline, raznolikost podnebja…). Iz mesta Corte se odpeljemo po ozki ovinkasti cesti doline Restonica do koče, pri kateri je veliko parkirišče, Bergerie de Grottelle na višini 1370m. Adrenalinske vožnje je  za dobrih 15km.  Splača se kreniti dovolj zgodaj, saj je tako manj možnosti, da srečamo avto ali celo minibus, ki pripelje nasproti. Cesta ni za vrtoglave ali take s slabim srcem, saj je precej “zračna” – desno stena, levo prepad.

Odlično označena in shojena pot se vije nad rečico Restonica, ki izvira v jezerih Melo in Capitelo višje v gori. Iz stranskih vrhov ob dolini pritekajo mali studenčki, ki se ponekod razlijejo po poti, tako da je potrebno ponekod stopiti tudi v vodo, vendar vode ni več kot par cm. Po kakšnih 20 minutah zmerne hoje pridemo do zavetišča, od koder je lep pogled nazaj na dolino in malo manj lep na parkirišče polno plehnatih konjičkov.

Dolina počasi zavije, mi pa pridemo do izravnave, kjer se pot cepi levo naokrog (lažja pot) ali desno preko skalnega grebena (težja pot). Mi smo seveda izbrali težjo. Tu smo tudi prispeli do snega. Kakšno navdušenje je bilo to, da se lahko konec aprila kepamo. Malo naprej od razcepa poti se začne edini malo zahtevnejši del vzpona do jezera Melo. Potrebno se je malo poprijeti, malo poplezati ob verigi in jeklenici, ter na koncu še prehoditi nekaj lestev. Za otroke je bil to eden najzanimivejših delov poti. Za najmlajšo smo imeli s sabo kratek prusik in zgornji del otroškega plezalnega pasu. V navezi se je počutila varneje in je bila povsem sproščena.

Po uri in pol res nenaporne in zmerne hoje smo prispeli do jezera Melo, ki je bilo pokrito s snegom in ledom. Tu je bilo tudi primerno mesto za malico. Ko smo se najedli, smo nahranili še kavke, ki so prišle fehtat drobtinice in nam jedle iz roke. Ob jezeru Melu se pot nadaljuje naprej proti jezeru Capitello. Žal je bila pot povsem zasnežena, tako da smo nadaljevanje poti pustili za kakšen drug dopust, ko bomo na Korziki bolj sredi poletja. Sneg okoli jezer se sicer ne stopi vedno niti sredi poletne vročine. Razgledi so tudi na tej višini, blizu 1800 metrom, izjemni. Okoliški vrhovi so pokriti s snegom, jezero ima en svoj čar, nad vršaci se podijo viharniki in kavke, ob jezeru je popoln mir in kljub množici obiskovalcev je presenetljivo tiho.

Še skupinska slika, nekaj zviranja po skalah in počasi smo se vrnili po isti poti, kot smo prilezli gor. Pri koči si privoščimo pivo (2,5€) in ostanke piškotov. Imajo tudi več vrst jajčnih omlet, nekaj mesenine z žara in skutne pite. Najbolj slovi jajčna omleta s skuto ali Omlette de brociu. Med potjo nzaj je bilo tudi malo več časa za vragolije na snegu. Med vožnjo nazaj v Corte smo se ustavili še v manjšem kampu ob reki, kjer so nekateri namočili noge v ledeno mrzlo vodo, otroci pa so veselo raziskovali skrivnostno okolico reke. Za tak izlet si je dobro vzeti kar cel dan, saj je kaj videti in doživeti.