Potovanja

Bil je zadnji dan, ko smo naredili “resnejši” izlet. Zgodnjemu vstajanju je sledil pošten zajtrk, saj smo imel pred sabo dolgo turo v zanimive kraje. Poleg tega smo spakirali tistih 300 sendvičev, da slučajno ne bo kdo lačen po poti. Ko smo se “porihtali”, opravili vse WC potrebe in se končno vsedli v naš Sardinijamobil, smo švignili mimo Castelsarda, Sassarija proti Algheru direkt na rt Capo Caccia, kjer je famozna slavna Neptunova jama, grotta di Nettuno. Parkirišče pri vhodu je majhno, tako da je potrebno poiskati prostor ob cesti. V najslabšem primeru se lahko parkira cca. 2km od vhoda na razglednem prevalu, kjer se makadamska cesta odcepi od glavne.

Do vhoda v jamo vodi več kot 500 stopnic, ki pa so na srečo dopoldne lepo v senci, saj je pot na jugozahodni strani navpične stene. Hoje navzdol s slikanjem in opazovanjem mogočnih skal je za dobrih 10 minut. Vhod v jamo je po ozki poti. Karte prodajajo tik pred vhodom. Pri plačilu vstopnine smo vzeli družinsko prepustnico. To je plastična kartica, ki omogoča popust pri vstopnini za družine z najmanj dvema otrokoma. Pri vstopu v eno od štirih znamenitosti odrežejo en vogal. Mi smo kasneje ta dan izkoristili popust še za Nuraghe di Palmavera.

Sama jama Grotta di Nettuno bi se lahko imenovala Grotta di Gužvo. Pod vtisom prijetnega obiska jame Murmurri smo pričakovali podoben ogled. Tudi pripravili smo se prav po jamarsko: pošteni čevlji, dolgi rokavi, zaloga pijače, rezervna svetilka… Nič od tega, razen pijače nismo potrebovali. Vstop je s ploščadi, kjer pristajajo tudi ladjice s čredami all-inclusive turistov, ki jih pripeljejo do vhoda, da jim niti po stopnicah ni potrebno. Celoten ogled je potem tudi v zelo črednem stilu. Ogled zgleda tako, da gre ena vodička naprej, vzame mirofon in vsake toliko časa nekaj pove, v glavnem po italijansko. Vseh 250 in več obiskovalcev gre za njo, v glavnem Italijanov, ki takoj, ko je vodička nehala svoj “parlare” in na hitro zdrdala nekaj po angleško, so “črede” turistov začele svoj “parlare” in tisti mali zvočniki ob poti niso uspeli preglasiti množice “parlarajočih” Lahov. Na kratki poti skozi sicer lepo jamo se čreda ustavi trikrat. Notranji del je zanimiv zaradi špagetov, ki so zelo podobni tistim v Kostanjeviški jami, le da rasej v vse smeri, saj se veter skozi jamo stalno spreminja. Nekaj večjih stalagmitov ima svoja imena, ampak vseh tistih štorij za pompanje črede si nisem zapomnil. Na polovici jame je odcep za zaprti del (za jamarje), kjer se da videti še nekaj 100m jame s par jezerci, sifonom in nekaj manjšimi dvoranami. Ogled se je končal po isti poti, na koncu ogleda je obračališče.

Naš naslednji postanek so bile Nurraghe di Palmavera. Od jame je do tu vožnje kakšnih 20 minut po začuda ravni cesti. Palmavera so ena redkih najdišč, ki so zelo dobro arheološko obdelana, vključno z razvozlavanjem načina življenja v njih. Ohranjen je del osrednjega stolpa za “posvečene” in ostanki okoliških stavb za “plebejce”. Vstopnina je 3/5 EUR za otroke/odrasle.

Od tu smo šli na plažo Pelosa na samem severu rta pri kraju Stintino. Morje je tu svetlo modro od mivke. Sama plaža je en pas mivke, ki pa kmalu preide v silikatno skalo z ostrimi robovi. Gneža na osrednjem delu plaže je nepopisna, saj se mora ravno tu gnesti tričetrt Italije in še pol ostalega sveta. Nasproti stolpa na majhni čeri smo našli svoj prostorček za brisačo in marelo. Od tam smo plavali vzdolž obale do plitve vode in osrednje gužve. Je pa bilo zelo zabavno, saj se metrski valovi prav nesramno lomijo v pol metra globoki vodi. Na dnu pa je mivka. Zabava zagotovljena.

Našli smo tudi kabel, ki pelje na Izgubljeni otok:

Do stolpa na gornjih slikah se da tudi preplavati, oz. kar prehoditi, saj voda ni globoka.

Parkiranje v Stintinu pride 1,5 EUR na uro. Redarji pa so zelo aktivni in mimogrede prilepijo listek. Po plaži so aktivni prodajalci krame. K nam je prišel eden iz Bangladeša, s katerim smo kar nekaj časa kramljali o tem, kako je doma, zakaj je prišel sem, kako se preživlja… skratka, ni jim lahko in se znajdejo kot se pač zmorejo iz dneva v dan.

S te plaže smo šli še do enega “must-see”-ja. Do slonove skale. Skala je nastala s pomočjo erozije in iz enega profila res zgleda kot slon.

Do naslednje postojanke, Domus de Janas ali “kremenčkova hiša”, kot so jo poimenovali otroci smo najprej malo ovinkarili, saj je bil del ceste zaprt. Cesta naokoli ni bila prav daljša, je pa povsem nova. Žal so “Kremenčkovi” svojo hišo ob 18h že zaprli, tako da smo si jo ogledali le od zunaj. Za Castelsardo je pa žal zmanjkalo časa. Če bi vedeli, da kremenškovih ni doma, bi raje odvili nazaj dol proti obali, saj je Castelsardo menda želo zanimiv za pogledat. Pa drugič.

Dnevne kilometrine se je nabralo za okroglih 333km, kar pa zaradi dobrih cestnih povezav v tem delu Sardinije sploh nismo občutili. Avto in noge so bili v gibanju dobrih 7 ur. Na trasi pa smo “napumpali” 3000m višinske razlike. Na poti domov smo se peljali skozi Porto torres, kjer je velika sončna elektrarna in ogromna rafinerija. Skratka, industrijsko mesto, ki premore celo termoelektrarno.

Pa še nekaj GPS podatkov:

sled poti GPX, KML in Google maps